… in tiho teče Ren
LORELEI
Ne vem, kaj me žalost ne mine,
ki muči mi srce;
a pravljica iz davnine
iz misli več mi ne gre.
Hladno je in že mrači se
in tiho teče Ren;
v večerni zarji blešči se
kamniti gorski greben.
Na njem sedi lepotica,
dragulji se v zarji iskre;
vsa v zlatu je kakor kraljica,
in češe si zlate lase.
Z glavnikom jih češe zlatim,
iz grla ji pesem drhti
z napevom mameče sladkim,
da ledeni ti kri.
Čolnarja v čolnu prevzame
otožnost s strašno močjo;
le v goro strmeti jame,
čeri mu ne vidi oko.
Verjetno na dno potegnilo
čolnarja je s čolnom tedaj;
to s pesmijo svojo milo
storila je Lorelei.