IN TUKAJ JE …
…. moja živobarvna in pisana jesen, prijatelji
dragi. Ne le jesen, ki jo opazujem skozi okno,
ne le premetavajoče se listje v zraku, ne le hlad
v gmajnici … temveč tista jesen, ki potrka na srce
in veleva duši počivati ?
Jaz pa ne morem… ne morem počivati, ne morem
se sprijazniti z minljivostjo … tako ali drugačno. Ne
morem tako zlahka sprejeti dejstva, da se bliža mraz,
da prihaja (sunce vam ……!!!) dva metra snega ……
Čeprav prinaša tudi tale letni čas s seboj svoje lepote
in radosti, meni največ pomeni le pomlad, njeni zvončki,
vonj prebujajoče in zorane zemlje, vonj cvetnega prahu,
vonj cvetočih narcis v njihovi dehteči lepoti in razkošnosti
ter omamnosti lepote cvetov. In cvetenje forzicije in cvetenje
japonskse kutine in ….. ahhhh!
Tudi jesen obožujem, oja, jo. Se toplo oblečem in jo mahnem
tja doli… a tam doli me zaboli srce. Počasi in vztrajno se mi
razodeva tista resnica, ki tako zelo boli. Resnica o minljivosti
lepega, o tem, da tudi človek sam ostaja tu, ko vse ostalo,
kar je zanj lepega prineslo to leto, odhaja… kdo ve kam in
kdo ve zakaj in kdo ve, ali se še kdaj vrne ?????
Lepota jesenske panorame, ples listov v vetru, šepetanje
dežja v gmajni skozi veje dreves … vse to je tisto, kar je tako
lepo, da boli….
In vprašam se: kje je še poletje, ki ga obožujem, pa četudi je
vroče za znoret, kje je tisto poletje, ki ponudi toplino ne le na
koži, temveč tudi srcu in duši … kje, o le kje je tisto poletje ???
In spet se zazrem v vrhove dreves, spet se zazrem v bele in
sivo modre oblake, ki jih veter žene in preganja z neverjetno
silo in močjo, da se mi zdi, kot bi sedela v vlaku, ki par kilometrov
prehitro vozi …. in spet pošiljam tja gori tisto tiho priprošnjo, tiho
molitev, v upanju, o bog, da bo uslišana le toliko, da gremo naprej !
Lep jesenki dan, gmajnica … pa ven iti, pa gobe nabirati ….
Joj, ko je zajček pustil tam pri tebi košček svojega srčka.
Pa to povedau nekomu , k zajči ma ga rad..
Tam je lepo…so mi ostali spomini , tko živi , tko lepi..
anede tudi ti veš , ko se ozreš okoli tam kjer si , kako je lepo …
veš , doživeti to , vračati se tja kjer si ti doma je lepo..
bi zajček še rad prišel če le lahko…pa to je tko res !!!!!
Sem se tko raznežilaaaaaaa
Zajček, nimaš kaj spraševati, sem ti že
stoinenkrat povedala. Na avtobus do ene
postaje, veš, kajneda, tam me zvrcneš, pol
urce in sem pri tebi in te poberem in k sebi
pripeljem. In bi bile skupaj dva dni in bi se
zabavali, malo popili, malo pojedli in se veliko
veliko veliko sprehajali in pogovarjali. Pridi,
ti samo pridi, nazaj te odpremimo tako, da ne
bo nihče za nič prikrajšan, velja !!!! Vem, da si
pustila tukaj del svojega srca, kot sem ga pustila
jaz nekje … delček svojega srca! In nikdar več
moje srce ne bo tako, kot je bilo !!!
Marija !
…pa bo pomlad prišla z vonji dehtečimi… bo,bo Mariči
in poletje in praznik in obala,sonce,vročina,pripeka in
tuš….
le še tista dva metra Janijevega snega moramo presmučat,pa
pride tvoj čas zopet. Nič ni večno,lepo v duši pa za vedno ostane!?
Mariči,tebe prebirat takole,
zaboli,
a lepo,
če ima človek poletje rad ali ne.
Mariči !!!
Marija, tud poletje pride .. pride… za tole jesensko hladnočo… po teh dveh metrih snega pa še mal… vse pride.. naokoli…
veš, skos sem si želel napisat kej tko… lepega kot ti.. pa sem bolj tko.. na hitr.. pa če mi že rata kej napisat, pol na koncu ne vem več.. kaj sem hotel povedati 🙂
Marija.. naj bo letošnjo zimo… kopna cesta …. pa pol metra snega 🙂
Še dobro ja Mariči , da se pomlad in poletje vedno vračata .
Mogoče kdaj pa le , jesen prinese nekaj novega še lepšega .
Če v ledenem pišu vetraa , ki oznanja zimo , zaznamo nekaj drugega …nekaj kar nas kljb mrazu ogreje . Ni nujno , da to je ljubezen , lahko je neki čut do nečesa pač , kar nam da namig , da se vendarle bo zgodilo nekaj lepega .