intervju v prilogi ONA
Otroci so srečni, kadar so srečni starši
Bert Hellinger, Nemec, rojen leta 1925, študiral je filozofijo, teologijo in pedagogiko. Dvajset let je kot misijonar katoliškega reda preživel med Zuluji v Afriki, kjer je spoznal drugačen pogled na človeka in njegovo dušo, kot je običajen v naši zahodni kulturi, hkrati pa je prepoznal tudi skupno bistvo izkušnje biti človek. Ta leta so pustila globok vpliv na njegovo poznejše razmišljanje in delo. Po 25 letih je končal delo misijonarja in se začel ukvarjati s psihoanalizo ter pod vplivom skupinske dinamike, primarne terapije, transakcijske analize in različnih hipnoterapevtskih postopkov razvil svojo metodo, ki jo je poimenoval postavitev družine. V svetu je deležna velike pozornosti in spoštovanja in se uporablja na najrazličnejših področjih, na primer v psihoterapiji, organizacijskem svetovanju, psihosomatski medicini, pri svetovanju o vzgoji in življenju ter v duhovni skrbi v najširšem pomenu.
Srečanje s Hellingerjem je bila zanimiva, močna izkušnja iz več razlogov. Ne spoznaš vsak dan tako vitalnega osemdesetletnika s tako živo modrimi blagimi očmi. In v teh krajih ni več v navadi, da bi poslušali stare ljudi – mislim zares poslušali in jih jemali resno. Ne glede na to, ali se z njegovo metodo strinjamo ali ne, Hellinger vzbuja spoštovanje in deluje nenavadno močno, pri čemer nima tiste navdušujoče karizmatične energije, ki jo imajo tisti, ki pritegujejo množice. Ko na postavitvi družine popolnoma osredotočen molče opazuje dogajanje v sredini sobe, je videti ganljivo predan in ponižen. Govori počasi kot kakšen indijanski vrač, toda z jasnim, odločnim glasom, nič starčevskega ni v njegovem govoru. Njegove besede so tudi takrat, ko govori množici ljudi, enake kot v intervjuju: preproste, skoraj suhe, pretresejo te, ko dojameš njihovo enostavno, a globoko sporočilo in sočutje, s katerim so prežete; čeprav hkrati neizprosne. Prestar je in preveč izkušen, da bi se zapletal v stvari, ki niso bistvene, da bi sledil strahovom, ambicijam in podobnim zadevam, svojim ali tujim. Ne zdi se mu potrebno, da bi izvajal diskusije in poskušal komu kaj dokazati ali koga o čemer koli prepričati. Ljudem pusti, da mislijo, kar hočejo misliti, in se v to preprosto ne vpleta, zato se tudi pred kritikami ne brani in jih niti ne komentira. Prepričan je, da je resnica tu, pred nami, zgodi se sama po sebi, on jo v svojih postavitvah družine samo pomaga pripeljati bliže k nam. Sprejmite ali pustite. Pravi, da je čisti empirik: njegove ugotovitve so preproste in izhajajo neposredno iz tega, kar se pokaže. To je edini intervju, ki ga je dal, ko je imel na Bledu tridnevni seminar v organizaciji svojega slovenskega učenca Mateja Škufce. O metodi postavitve družine in svojem delu, ki je zagotovo zanimivo, se sploh ni nameraval pogovarjati. Škoda časa in energije. Intervju je preprosto in odločno zastavil po svoje in tako sva se pogovarjala o tem, o čemer se mu je zdelo pomembno govoriti: o čisto temeljnih človeških vprašanjih: odnosih med žensko, moškim, njunimi družinami in otroki.
Bi lahko na kratko pojasnili bistvo vaše metode postavitve družine?
Najprej moramo razjasniti, katero temo imamo in kdo bodo bralci.
Ona je ženska revija.
Vprašanje je, kaj bi pomagalo ženskam. Kar bom povedal, bo osebno pomagalo ženskam v življenju. Vsa tehnična vprašanja odpadejo. Posvetil se bom temu, kar je zanje posebno pomembno. Kaj osreči družino? To je zelo preprosto in zelo dobro vprašanje. To ženske čisto naravno zanima.
Zelo preprosto torej: kaj povezuje člane družine med seboj?
Tisto, kar drži družino skupaj, je ljubezen med žensko in moškim. Otroci so srečni, kadar sta mati in oče povezana, kadar ju vidijo skupaj kot par. Počutijo se varne in srečne, ko so prepričani, da bosta mati in oče skupaj tudi ostala. Sicer jih zgrabi panika. Partnerski odnos je temelj srečne družine.
Kako postane par srečen?
To ne pomeni, ali sta zaljubljena ali kaj podobnega. Bistveno v odnosu med njima je, da moški sprejema žensko takšno, kot je, in da tudi ona sprejema svojega partnerja takšnega, kot je. Torej reče moški ženski: »Ljubim te ravno takšno, kot si. Veselim se te prav takšne, kakršna si.« In tudi ženska reče moškemu enako. Kar naenkrat sta oba sproščena in drug ob drugem se počutita varno, ker sta ljubljena takšna, kot sta. Ni se jima treba spremeniti. Takšna, kot sta, sta drug za drugega prava. Tako zažarita, takoj občutimo, da sta srečna. To je seveda prvo, a še ni dovolj. Moški reče ženski: »Tvojo družino ljubim takšno, kot je, ljubim tvojo mamo takšno, kot je, ljubim tvojega očeta takšnega, kot je. Vso družino.« Enako reče tudi žena svojemu možu. Tako se oba počutita še varnejša, ker čutita, da partner spoštuje in ljubi vso družino. Ampak za to je potreben en predpogoj pri obeh. Večina namreč meni: »Moja družina je boljša. Vse, kar je drugače, kot je bilo praviloma v moji družini, ni tako dobro.« Torej reče: »Moja družina je boljša od tvoje.« Spoznati mora in reči: »Druga družina je enako dobra, čeprav je drugačna.« Proces, da soglašamo z »več«, se začne takrat, ko se moški in ženska srečata. Ženska je popolnoma drugačna od moškega in moški je popolnoma drugačen od ženske. Ravno zato potrebujeta drug drugega – ker sta različna. Ampak v tistem trenutku se mora vsak od njiju spoznati in sprejeti dejstvo, da je nepopoln. Za popolnost potrebuje moški žensko in prav tako ženska moškega. V tem trenutku oba priznavata, da jima nekaj manjka. Moški postane večji, ko sprejme žensko, in ženska postane večja, ko sprejme moškega. Družina moškega postane večja, ko prizna in spoštuje družino ženske. Enako je pri ženski družini. Tako postaneta povezani. Ko prestopita meje svoje družine, obe postaneta bogatejši, popolnejši. Pogoj za to je, da družini druga drugo sprejemata in priznavata kot enako dobri. Torej ljubezen med moškim in žensko raste takrat, ko obe strani spoštujeta in sprejemata družino partnerja. To vidimo, ko par dobi otroke. V tistem trenutku se morata odločiti, kako jih bosta vzgajala. Ženska takoj reče, ja, vzgajali jih bomo tako, kot je bilo običajno v moji družini. In če to stori, kako gre otrokom? Slabo. Kajti očetove družine ne smejo ljubiti enako kot materino. Starši morajo skleniti, da jih bodo vzgajali tako, kot je bilo v navadi v eni in drugi družini. Potem so otroci srečni. In kaj se zgodi s parom? Bolj se ljubita. Bolj si zaupata. Postaneta srečnejša. To so čisto preprosti koraki z globokim učinkom na srečo človeštva, torej koraki za srečo para in za srečo otrok. Kako postanejo otroci srečni? Otrok je srečen, če mu oče reče: »V tebi ljubim tudi tvojo mamo, takšno, kot je.« In mati reče otroku: »V tebi ljubim tudi tvojega očeta, takšnega, kot je.« Šel bom še malo naprej, kjer se pokaže, da sreča ni poceni. Oče reče otrokom: »Veselim se, če boste takšni, kot je vaša mama.« In mama reče svojim otrokom: »Veselim se, če boste postali takšni, kot je vaš oče.« Potem se počutijo popolnoma sprejeti. Družina postane srečna.
V nekaterih primerih – na primer, če je mož alkoholik in zlorablja ženo in otroke – je zanjo izjemno težko iskreno reči otroku: »Vesela bom, če boš postal ravno takšen, kot je tvoj oče.«
Opazoval sem alkoholizem v družinah, posebno v Rusiji, kjer je zelo razširjen. Tam, kjer ženske ne spoštujejo moških, gredo ti v gostilno. V Rusiji imajo celo pesem, ki poje tako: »Ženske nas ne marajo, zato pijemo.« Povsem jasno jim je, kje je problem. Znova bom šel čisto na začetek. Če ženska reče: »Ljubim te takšnega, kot si, natančno takšnega, kot si,« in če reče: »Ljubim tudi tvojega očeta, takšnega, kot je,« bo mož ostal doma. Zelo je razširjeno, da se ženske počutijo boljše. In to odžene moža v gostilno. Potem se žena boji, da bodo otroci postali alkoholiki. In tudi bodo. Iz zvestobe do očeta.
Tudi v Sloveniji je mogoče opaziti, da mnogo žensk gleda zviška na moške. Od kod izvira tako razširjen podcenjujoč odnos do njih?
Ženske so v sebi mirnejše. Zaradi nosečnosti, poroda in skrbi za otroka se počutijo v mogočnem, močnem položaju. Prav zaradi materinstva imajo večji občutek samospoštovanja. Povsem jasno je, da v družinah vlada ženska. Ona odloča, kaj se bo naredilo. V kritičnih situacijah naredi prve korake k rešitvi. Prevzame breme odločitve in odgovornost. To je enostavna resnica, dejstvo. Zgodovinsko gledano so bili moški tisti, ki so hranili družino in skrbeli za njeno varnost. Če ženska to spoštuje, moški z veseljem dela, še bolj se bo potrudil. Če pa se povzpne nad njega, bo izgubil veselje do dela za družino. Vse je odvisno od spoštovanja ženske. Psihoanalitičarka, ki ima dva otroka, mi je rekla: »Moj mož prav nič ne skrbi za otroka.« Potem sem jo vprašal: »Ga spoštuješ?« In je rekla: »Nee.« Ravno zato ne skrbi za otroke. Čez eno leto sem jo spet srečal. Mož je bil z otroki na počitnicah. V tem času se je naučila, kako ga spoštovati, in začel je skrbeti za otroke. Bolj ko ženska pritiska: »To moraš narediti!« bolj se bo moški odmikal. Ko pa ga spoštuje, predvsem takrat, in ko ga prosi, naj nekaj stori – to je izraz spoštovanja – bo to naredil. Kdo je tu močnejši? Seveda spet ženske. Najti je treba ključ. Torej: sreča je povezana s spoštovanjem. V družini se spoštovanje kaže tudi tako, da mož reče ženi: »Prosim.« Ne da bi kar koli dodali. Samo prosim. Ko žena reče »prosim«, začuti moški spoštovanje. Tudi ko mož izrazi spoštovanje ženi in ji reče »prosim«, bo žena izpolnila njegovo željo. Ko pa reče to in to moraš narediti, se ne počuti več spoštovano in potem se umakne.
Na svojih predavanjih in seminarjih poudarjate zelo jasen naravni red, nenapisana pravila za družine, ki so pogoj za srečo in harmonijo.
V vsaki družini obstaja določen red, pravila. To pomeni: Starši pridejo na vrsto prvi, potem otroci. Starši odločajo o tem, kaj se bo naredilo. Takoj ko komando prevzamejo otroci, se počutijo zapuščene in negotove in postanejo agresivni. Če starši čisto jasno povedo: »Tako bomo naredili,« se otroci počutijo varne. Red v družini se kaže tudi pri otrocih – prvi je pred drugim in drugi je pred tretjim. Če ni takšnega reda, postanejo rivali in med njimi je veliko prepirov. To se pokaže pri mizi. Tu lahko naredimo red. Oče in mati sedita drug poleg drugega, mati levo od očeta. Levo od matere sedi prvi, nato drugi in tako naprej. Takoj se bo vzpostavil mir. To so prav preproste stvari, ki jih moramo upoštevati. Družina postane urejena in srečna.
Ko se starši ločujejo, se družina in njen red v temeljih podirata in za otroke je to gotovo hudo. Kakšne napake starši pogosto naredijo, kaj je pomembno upoštevati?
Povedal bom primer. Starši se ločujejo in vprašajo otroke: »Pri kom želiš živeti, pri očetu ali pri mami?« Zelo slabo za otroka! Starši morajo sami sprejeti odločitev in sporočiti otrokom: »Tako smo se odločili in tako bomo naredili.« Potem se otroci kljub temu počutijo varne. Mati se nato želi znova poročiti. Nekatere ženske vprašajo otroke, ali se smejo poročiti. To je zelo slabo za otroke. Kar koli bo otrok rekel, se bo počutil krivega. Mama mora preprosto reči: »To je moj novi mož, toda tako kot prej še zmeraj spadate k svojemu očetu. On je samo moj mož, vaš oče je nekdo drug. Kot očeta ga jaz spoštujem pred vsemi drugimi.« Včasih pridemo v situacijo, ko novi mož posvoji otroke, in to je kršenje tega reda, ker si vzame pravico nadomestiti njihovega očeta. Ne, ne, otroci morajo obdržati priimek svojega očeta. Če bo novi oče poskušal biti boljši, mu bodo dokazali, da ni. Zvesti bodo svojemu očetu. To so enostavne stvari, ki jih moramo spoštovati, da bomo prispevali k sreči v družini.
V primerjavi z generacijo mojih starih staršev je opaziti, da otroci ne spoštujejo več svojih staršev, vsaj ne tako, kot so jih včasih.
To je predstava o demokratizaciji družine. Kot da so v družini vsi enaki. Otroci pogosto kličejo svoje starše po imenu. To dela otroke zelo negotove. Nekoč je bila pri meni svetovno znana psihoterapevtka, res čudovita ženska, vzgajala je z ljubeznijo. Njena hči je prišla dol po stopnicah in se vedla zelo provokativno, nenavadno. Ko je prišla do mame, ji je ta prisolila eno okoli ušes. Prej ni tega še nikoli naredila. Hči je rekla: »Mama, zdaj vem, da me ljubiš.« Dolgo sem živel v Južni Afriki. Kako so se tam odzvali otroci, ko so jih starši kaznovali? Rekli so hvala. Kazen pride z ljubeznijo, tako da spodbujamo otroka, da ga nekaj naučimo. To čutijo in so hvaležni. Šele tako kazen doseže svoj učinek – ko jo otroci sprejmejo kot darilo. Pred kratkim sem bil na Poljskem, spoznal sem neko družino. Mama mi je po jutranjem delu seminarja želela predstaviti svojega sina, starega pet let. Brcal je svojega očeta v piščal, tepel svojo mamo, popolnoma je bil agresiven. Videl sem, da je bil povsem negotov, ni se počutil varnega, ni se mogel zanesti na svoje starše. Posadil sem si dečka na kolena, ga obrnil s hrbtom proti sebi, oklenil njegove noge s koleni in ga z rokami čvrsto držal. Upiral se je, a se ni mogel izviti. Mami sem rekel, naj trdno trži njegovo glavo. Pokazal sem staršem, kaj morajo storiti. Tako trdno ga morajo držati, da se ne more več premikati, toda z ljubeznijo. Kakih deset minut sem ga samo trdno držal, dokler se ni popolnoma umiril. Potem sem ga dal k očetu na kolena s trebuhom proti trebuhu. Odšel sem na kosilo, in ko sem se po kaki uri vrnil, je ležal v maminem naročju in spal. Počutil se je popolnoma varnega. Iz tega se lahko marsikaj naučimo. Seveda je tako družina postala srečnejša. Tudi to spada zraven.
Ko se pogovarjam z ženskami, opažam, da jim pogosto ni jasno, kje se začne zloraba. Bojijo se, da ne bi otroka ranile, bojijo se svoje moči, izražanja svoje moči nad njim.
Kaj je zloraba moči? Skrb. Če nas za otroka preveč skrbi, postane šibak. Strah in pretirana skrb ga omejujeta. Otroška terapevtka z veliko izkušnjami in dvema otrokoma je prišla k meni na seminar. Otroke je pustila pri njihovemu očetu, prvič do tedaj, ker je bila prepričana, da mora vedno poskrbeti zanje. Ko je zvečer poklicala domov, je sin rekel: »Mama, motiš, igramo se z očijem.«
Zakaj se nekateri sinovi tako zelo navežejo na svoje matere, da ne morejo stopiti v odnos z žensko?
Opazil sem, da sin, ki je zelo navezan na svojo mamo, ne spoštuje žensk. Ženska, ki je zelo navezana na svojega očeta, pa ne spoštuje moških. Moški, ki ima dober odnos s svojim očetom, spoštuje ženske in ženske se lahko nanj navežejo; ženske, ki imajo dober odnos s svojo mamo, spoštujejo moške. Nekaj povsem nenavadnega. Odnos, kjer je moški mamin sinček in ženska očetova hčerkica, ne more obstati kot partnerski. Pogoj za partnerski odnos je, da vsak od njiju zapusti družino, iz katere izhaja. Živeti morata samostojno. Če se preselita v hišo staršev katerega izmed njiju, je konflikt neizbežen. Če se moževa mama poskuša postaviti na prvo mesto, mora mož jasno postaviti mejo: »Ne, ne, moja žena je prva.« Nova družina ima prednost pred staro. Tu je red čisto jasen. Mož je prvi pred njenim očetom in žena je prva pred njegovo materjo.
Nekateri dogodki v življenju ženske so lahko zelo travmatični, na primer zanositev ob posilstvu, teh je bilo veliko denimo v vojni v Bosni. Kako lahko življenje spet spravi v red?
Če želi mati ublažiti otroku posledice nasilja, bi morala reči moškemu: »Ti si oče najinega otroka. Sprejmem in spoštujem te kot očeta najinega otroka.«
Kako naj ga spoštuje, če jo je posilil?
Spoštovati ga mora kot očeta njunega otroka. Izid je povsem očiten. Zato, ker bo v svojem otroku vedno videla tudi očeta. Če naj mati ljubi otroka, potem ga mora tudi videti. In pri tem vidi v njem ravno očeta. Če noče v svojem otroku videti očeta, s tem zavrne otroka. Otrok v podzavesti čuti, da oče v njem ni sprejet, in iz zvestobe do očeta bo postal ravno tak kot oče.
Šele ko bo dogodek videla celovito, češ da se je iz slabe izkušnje rodilo nekaj dobrega, bo znova v soglasju z redom in bo lahko rekla: »Zdaj sem sprejela tudi slabo, ker vidim dobro, ki je prišlo iz njega.« Če ji uspe narediti ta korak, bo lahko z ljubeznijo gledala na otroka in potem bo lahko tudi otrok sprejel očeta.
Ali mora ženska torej spoštovati ali celo ljubiti posiljevalca, če naj ljubi očeta v svojem otroku in s tem otroka?
Tukaj pomeni ljubezen spoštovanje in cenjenje tega, kar se je zgodilo, saj je to nekaj velikega, ne glede na okoliščine. Seveda se njegova krivda s tem ne izbriše. Nikakor, sploh ne, vendar pa se nanjo gleda v mnogo širšem odnosu. Ženska prizna, da se je zgodilo nekaj velikega, kar ji je spremenilo življenje in je nastalo novo življenje. To je posebna vrsta globokega spoštovanja usode. Ženska je v tem primeru žrtev, ki nosi vso bolečino. Če bi ji uspelo priznati to »vez« in njene posledice, bi dobila posebno moč in dostojanstvo. Predstavljajte si žensko, ki je sposobna tega in lahko svojemu otroku reče: »V tebi spoštujem tudi tvojega očeta, ne glede na vse, kar se je zgodilo. Vesela sem, da si tukaj, in odslej se strinjam z aktom, ki se je zgodil.« Si lahko predstavljate veličino takšne ženske? In kako se potem počuti šele otrok!
Končajva s tem, s čimer ste začeli – kaj je sreča?
Zame je sreča večplastna. Ni samo stanje evforije, temveč je podobna občutku, da sem znotraj stopnje razvoja, sredi katere sem ravno takrat. Sem pravi otrok, pravi fant ali dekle, pravi moški, prava ženska, pravi oče ali mati. Pri svojem delu sem uspešen. Sreča obstaja znotraj pomembnih življenjskih dogodkov. Kaj počne tisti, ki se pri 50 letih vede kot deček? Nima družine in sploh ne ve, kaj to pomeni. Nenadoma postane osamljen in opazi, da je zamudil nekaj velikega – oditi naprej v pravem trenutku. Prav tako se je pomembno ob pravem času umakniti. Tudi to je pomemben korak, da naredim prostor tistim, ki prihajajo za mano, in se soočim s smrtjo.
Sprašuje: Lea Jelen
To je predstava o demokratizaciji družine. Kot da so v družini vsi enaki. Otroci pogosto kličejo svoje starše po imenu. To dela otroke zelo negotove. Nekoč je bila pri meni svetovno znana psihoterapevtka, res čudovita ženska, vzgajala je z ljubeznijo. Njena hči je prišla dol po stopnicah in se vedla zelo provokativno, nenavadno. Ko je prišla do mame, ji je ta prisolila eno okoli ušes. Prej ni tega še nikoli naredila. Hči je rekla: »Mama, zdaj vem, da me ljubiš.«
???????? Ma daj no.
Da ne govorim o tistem okrog posilstva :((((((((( Se absolutno strinjam z Janis!
Hehe, to je vse skupaj v celofan zavita teorija avtoritarne družine, ki se je v zgodovini izkazala za valilnico nacističnih in fašističnih režimov, kjer so se bili ljudje pripravljeni podrejati “velikemu očetu” do skranjih meja neetičnosti. Menda mi ni treba napisati, da se svet tega obdobja ne spominja ravno s skakanjem v zrak.
z nekaterimi povedanimi zadevami se je možno strinjati, z drugimi pa ne
fašizem, nacizem, komunizem in ostale oblike kolektivnega sadizma so vodili moški, ki spadajo po M. Franz med leteče dečke, oz. večne mladeniče. Njihova značilnost pa so vsemogočne matere in odsotni očetje. Slednje ne pomeni nujno samo fizične odsotnosti.
Za moje pojem militantni feminizem in militantni mačizem dajeta čisto enake rezultate. Razlikujeta se samo po tem, kateri generaciji žensk škodujeta. jep, tudi feminizem škoduje ženskam.
“Red v družini se kaže tudi pri otrocih – prvi je pred drugim in drugi je pred tretjim. Če ni takšnega reda, postanejo rivali in med njimi je veliko prepirov. To se pokaže pri mizi. Tu lahko naredimo red. Oče in mati sedita drug poleg drugega, mati levo od očeta. Levo od matere sedi prvi, nato drugi in tako naprej. Takoj se bo vzpostavil mir. To so prav preproste stvari, ki jih moramo upoštevati. Družina postane urejena in srečna.”
Bejž, no :))))))) Midva z možem si rada gledava v oči, kadar se pogovarjava, zato si sediva pri mizi nasproti. Če bi sedela vštric, bi se mi zdelo, kot da sva v kinu ;))))))))))))))))) Pa smo urejena in srečna družina 🙂
A ste zihr, da ta Bert Heller ni v žlahti z “našim” Rugljem???????????
“fašizem, nacizem, komunizem in ostale oblike kolektivnega sadizma so vodili moški, ki spadajo po M. Franz med leteče dečke, oz. večne mladeniče. Njihova značilnost pa so vsemogočne matere in odsotni očetje. Slednje ne pomeni nujno samo fizične odsotnosti.”
Ne bo držalo, sploh pa profil “voditelja” ni nikoli enak profilu “podrejenega” v nekem sistemu. Odsotni oče in avtoritarni oče naredita otroku enako škodo, celo psihološko primerljivo enako obliko škode. Tako otrok odsotnega očeta kot otrok avtoritarnega očeta imata namreč manjvrednostni kompleks in težave s vrednotenjem samega sebe.
Psihološke študije pa res kažejo, da so ljudje, vzgojeni v avtoritarnih družinah ali zavodih, veliko bolj podvrženi slepemu uboganju ukazov nadrejenih in nimajo svoje lastne etične hrbtenice, ker je najvišja vrednota vsake avtoritarne vzgoje zmeraj brezpogojno uboganje in nezmotljivost najvišje avtoritete. Ki se ji ne sme ugovarjati, tudi če se ti zdi, da dela narobe. Zato, ker je položaj avtoritarnega voditelja na vrednostni lestvici avtoritarnih sistemov veliko višje kot pravičnost in v primeru konflikta velja avtoriteta več kot etika.
Da je človeška narava že itak nagnjena k sadizmu nad drugačnimi od nas samih, ni nobena znanost. V primeru, da bo človek lahko opravičil sadizem z neko višjo idejo ali z neko višjo avtoriteto, ker je bil tako vzgajan, bo to tudi storil. Ker se ne čuti odgovornega za svoja dejanja pred samim sabo.
Ne bo držalo, sploh pa profil “voditelja” ni nikoli enak profilu “podrejenega” v nekem sistemu. Odsotni oče in avtoritarni oče naredita otroku enako škodo, celo psihološko primerljivo enako obliko škode. Tako otrok odsotnega očeta kot otrok avtoritarnega očeta imata namreč manjvrednostni kompleks in težave s vrednotenjem samega sebe.
zadeva ni tako linerana voditelj je lahko tudi nekdo, ki je svoj manjvrednostni kompleks uspešno nadkompenziral s z dosego oblasti.
Prav tako je lahko avtoritarni oče tudi odsotni oče.
Avtoritarna mati, pa seveda lahko naredi družino tudi popolnoma avtoritarno …
Sadizem lahko izhaja tudi iz kompleksa oz. izgovora žrtve …
pri razlagah teh zadev si nekoliko površna in občasno te zanaša tudi v pregeneraliziranje
No, na posploševanja in šlamparijo, da so bili komunistični in nacistični voditelji v psihološkem vidiku “večni mladeniči”, pač ne bom pisala doktorata z razlago vseh mogočih variacij in odstopanj, ampak bom napisala primerno dometu, kot ga izkazuješ sama, ker je vse ostalo tratenje mojega časa in dolgočasneje ostalih forumašev.
Če se ženske tukaj navdušujejo nad idejo avtoritarne družine in nad idejo posilstva kot sredstvom uveljavljanja naravnega reda in celo očetovstva, je to navsezadnje njihova pravica.
Se mi zdi da malo pretiravaš? Kdo govori o ideji posilstva kot o sredsvu za uveljavljanje naravnega reda??? Človek je govoril o tem, kako doseči, da lahko mati ljubi otroka, ki je bil spočet s posilstvom. Verjetno ima prav, da se mora na koncu le sprijazniti s tem aktom in ga sprejeti. Ker če ga bo negirala, bo nevede negirala tudi otroka in v njem videla vse hudo, kar je morala pretrpeti. To pa ne pomeni, da posilstvo samo ni zločin, za kateri mora biti posiljevalec kaznovan. Saj to je poudaril. Določene stvari ima tale tip prav, določene pa so pač zastarele.
Misliš tisto, da moški, ki ga ženska ne spoštuje, gre v gostilno? Saj nekaj zdrave kmečke pameti je v tem. Jaz se s tem načelno strinjam. Tudi s tem, da je osnova za ljubezen spoštovanje in če tega ni, hitro pride do česa takšnega kot je alkoholizem. Zadeve so poenostavljene, vendar mislim, da so pravilne. Seveda to ne pomeni, da je zdaj ženska kriva za moževo popivanje, kriv je seveda sam, ampak res pa je, da če bi v zakonu bilo spoštovanje, do tega ne bi prišlo. Kar je rekel, je treba jemati z malo rezerve in ne takoj pomisliti na moško nadvlado.
Janis, dobro bi bilo zate, da se pomiriš, pa počasi, natančno prebereš , sploh del o posilstvu. Nihče ne zagovarja posilstva, nihče ga ne poveličuje.
Govori samo o moči mame, ki je sposobna v svojem otoku, ki ni bil “sad ljubezni”, ki je bil spočet s kriminalnim dejanjem….dati ljubezen, videti v njem dobro in ne označiti otroka, ker bi v njem videla očeta, katerega je normalno, da sovraži.
Ta intervju si je vsak sicer razlagal po svoje, sploh pa ste se odzvale prizadeto in prehitro, pa čeprav ni govoril o vas….čudno, kajne.
Ni mi jasno, zakaj se tudi nad izjavami dr. Ruglja tako zgražajo ravno ženske, ki imajo “po njihovo” idealno urejeno življenje in se jih njegove teorije sploh ne tičejo!?
In zakaj se ženske najbolj zgražajo nad izjavami, v katerih (če razumejo povedano) se ženski pripisuje večjo vrednost in večji pomen v družini naprimer.
Malo prehitro se obesite na neke besede (kot so alkoholizem, posilstvo…etc) …in to še preden bi se potrudile razumeti, kaj je človek hotel s tem povedati.
res zanimivo, kako vas ganejo “neumne” izjave:)
Sicer pa sedežni red je v družini (ob vsem, kar je še povedal) najmanj pomenben:)))))
Nobena se ne smeji ob izjavi, kako pomenbno je spoštovanje in ljubezen do partnerja, spoštovanje njegove družine…..mar tega ni napisal?
Vsak razume, kakor mu paše….(pa čeprav je to samo bežanje pred resnico, ki se dogaja v današnjih familijah)
Mislila sem, da se boste bolj zamislile, zakaj imate (nekatere, glede na poste in vprašanja) toliko težav s partnerji, otroci in taščami in tasti!
Tukaj vam je bila podana ena resnica…ki pa ste jo spregledale in se “obesile” na zadeve, ki se vas ne tičejo….ki se vam niso zgodile.
Se strinjam. Veliko žensk tukaj gleda na stvari izključno črno-belo. Vsako stvar vzamejo za golo dejstvo, če vidijo v nečem trohico nečesa, s čimer se ne strinjajo, popljuvajo vse. Pa čeprav je lahko veliko uporabnega in dobrega. Velika modrost je, da znaš iz stvari vzeti tisto, kar je dobro, in zanemariti tisto, kar je po tvoje slabo.
Jaz sem iz zgornjega zapisa izluščila veliko dobrih stvari, čeprav je tudi res, da se z nekaterimi ne strinjam. Ampak to ni razlog, da popljuvam čisto vse, kar je človek rekel. Ker v marsičem ima prav.
Seveda, tudi jaz nisem rekla, da je v tem vsa resnica in edini prav, ker je tudi ta možakar samo človek in verjetno malo gleda na zadevo tudi skozi svojo vero.
Tudi meni se tisti stavek, ko hčerka reče mami, da vidi, da jo res ljubi, ker ji je primazala klofuto….malo iz konteksta. Ni dovolj povedal niti o tej mami niti o hčeri, še manj o njunem odnosu. Sem pa ta in še nekaj izjav pač spregledala, ker se mi niso zdele ne poučne, ne pametne ne pomenbne:)
Je pa zanimiv odziv nekaterih ljudi….dobra tema za kakega psihologa, spet:)
mirella napisal:
>> Mislila sem, da se boste bolj zamislile, zakaj imate (nekatere,
> glede na poste in vprašanja) toliko težav s partnerji, otroci
> in taščami in tasti!
Daj no. Jasno, da so tiste neumne izjave bolj opazne. Tisto o spoštovanju je meni povsem logično in ne potrebujem strokovnjaka, da bi mi to povedal.
Ni pa tako logično o spoštovanju partnerjeve družine. To je vredno razmisleka, saj veliko ljudi daje partnerjevo družino v nič, ne mara tasta in tašče ipd. Partner je potem v velikih škripcih in verjetno res podzavestno verjame, da če parner/ica ne sprejme njegove družine, ne more niti njega/njo. Tisto osnovno spoštovanje do partnerjeve družine mora biti, če hočeš, da bodo odnosi v redu.
Pa še nekaj je takih stvari, ob katerih se lahko zamisliš. In če je samo ena, je vredno prebrati, saj si nekaj pridobil. Samo nekateri vse berejo in doživljajo tako, da ne morejo od drugih pridobiti ničesar. Ker vidijo pretežno samo negativne stvari.