Ne, ni težko razumeti.
je pa nerodno znova in znova drugim pojasnjevati, zakaj nisi “kot oni”…
Vsi so bele ovce…a jas sem med belimi, črna ovca. Bodi ponosna , ker si črna ovca…redke so:)
Znaš biti prijateljica sama sebi, in to je več vredno, kot zlagana prijateljstva.
[/quote]
To je prastara tema, ne vem, od kod si jo privleklo, ampak pravemu introvertirancu bi tudi dol viselo, kaj si drugi mislijo o tem, kako se obnaša. po logiki – drugi me ne zanimajo, torej je tudi njihovo mnenje irelevantno
v resnici je cel kup ljudi, ki mislijo, da so introvertirani enostavno zakompleksani, neuspešni v stikih z ljudmi, s celim kupom lastnih problemov in so se enostavno odločili, da jim je ljubše, če so brez stikov z ljudmi, ker je to manj naporno.

Ne, ne , raje vidim ženske z dolgimi črnimi lasmi. Ti kar pusti rasti.
[/quote]
Hm

Ne se obremenjevat z enim osebkom, ki se je odločil, da te ne bo nikoli več spustil v svoj svet, ima svoje razloge. Toliko je še drugih, ki so pripravljeni poslušat osebne zgodbe in se skupaj s tabo jezit na tistega neotesanca, ki ti ne pusti več, da bi sral po njem.

Ne se obremenjevat z enim osebkom, ki se je odločil, da te ne bo nikoli več spustil v svoj svet, ima svoje razloge. Toliko je še drugih, ki so pripravljeni poslušat osebne zgodbe in se skupaj s tabo jezit na tistega neotesanca, ki ti ne pusti več, da bi sral po njem.
[/quote]
Meni se zdi tale “tell me” značilen primer puščobnega introvertiranca. Vztraja pri enem notranjem kriteriju in si ne pusti nobenih novih izkušenj, nobenih novih spomimov, nobenih novih tem. Ampak samo eno in isto, en vzorec iz preteklosti, en kriterij, po katerem meri vse. Nobene psihične dinamike, nobene rekonstrukcije zastarelih vzorcev, izkušenj, idealov, nobenih novih spoznanj, novih pogledov, novih pristopov, nič. Samo tiščanje enega in istega cuclja v usta. S tako introvertiranostjo se pač nimaš kaj hvaliti. Ni znak nobene večje nadarjenosti, večje občutljivosti, večjega “notranjega bogastva”, pač pa kvečjemu znak duševne rigidnosti, topoummosti in nezanimivosti.

Kvazi introverti se zelo ukvarjajo s svojo podobo. V resnici so asocialci, ki ne naredijo nič, da bi se premaknili iz cone udobja – se potrudili in šli čez novo (zanje bolečo) izkušnjo. Sa zelo pasivni in krivijo druge za svojo mizerijo. So zelo kritični do vsega in vsakogar. Bolj nergači, kot da bi bili s svojo kritiko direktni in konstruktivni (zato je potreben socialni stik). Skratka… ne poznam nobenega pravega introverta, poznam pa dobro asocialce in njihovo pasivnost in občutek “ujetosti”, ki spremlja pasiven lajf.

Jaz mislim, da marsikomu napačno prilepimo oznako introvertiranec. Jaz sem zase dolgo mislila, da sem zelo ekstrovertirana oseba, po opisu tukaj pa vidim, da sem v bistvu introvertirana. Imam sicer rada družbo, ampak za kratek čas, potem pa se moram umaknit vase in predelat. Predelava dogodka mi je v bistvu zmeraj v ospredju. Moj večerni ritual. Še nihče v življenju mi ni rekel, da sem nedružabna in vase zaprta, veljam za obratno.
Po drugi strani poznam osebo, za katero sem vse življenje mislila, da je izjemno introvertirana, ker ni zgovorna, ima malo družbe, nič ne pove o sebi. Ampak čedalje bolj spoznavam, da je samo nesocializirana in socialno okorna – zato je raje sama. Ampak je to introvertiranost?

Sami psihologi:-))) Ugibam, brez službe?

Meni se zdi tale “tell me” značilen primer puščobnega introvertiranca. Vztraja pri enem notranjem kriteriju in si ne pusti nobenih novih izkušenj, nobenih novih spomimov, nobenih novih tem. Ampak samo eno in isto, en vzorec iz preteklosti, en kriterij, po katerem meri vse. Nobene psihične dinamike, nobene rekonstrukcije zastarelih vzorcev, izkušenj, idealov, nobenih novih spoznanj, novih pogledov, novih pristopov, nič. Samo tiščanje enega in istega cuclja v usta. S tako introvertiranostjo se pač nimaš kaj hvaliti. Ni znak nobene večje nadarjenosti, večje občutljivosti, večjega “notranjega bogastva”, pač pa kvečjemu znak duševne rigidnosti, topoummosti in nezanimivosti.
[/quote]

Bi se ti družil z nekim topoumnim, nezanimivim? Ali ga rabiš, da se ob njem počutiš večvrednega z egom do neba? Mislim, da je pomembno, kako se ob kom počutimo in tega ne prezremo. Če nas kdo prezira, mu gremo strašno na živce, mi bi pa imeli z njim zaupljiv, odprt odnos, bi si nakopali samo škodo. Vsake nove izkušnje ne koristijo vedno.

Zanimivejši ljudje so ponavadi introverti.

Meni se zdi tale “tell me” značilen primer puščobnega introvertiranca. Vztraja pri enem notranjem kriteriju in si ne pusti nobenih novih izkušenj, nobenih novih spomimov, nobenih novih tem. Ampak samo eno in isto, en vzorec iz preteklosti, en kriterij, po katerem meri vse. Nobene psihične dinamike, nobene rekonstrukcije zastarelih vzorcev, izkušenj, idealov, nobenih novih spoznanj, novih pogledov, novih pristopov, nič. Samo tiščanje enega in istega cuclja v usta. S tako introvertiranostjo se pač nimaš kaj hvaliti. Ni znak nobene večje nadarjenosti, večje občutljivosti, večjega “notranjega bogastva”, pač pa kvečjemu znak duševne rigidnosti, topoummosti in nezanimivosti.
[/quote]

Točno tako! Se ne bi mogla bolj strinjat.

Meni se zdi tale “tell me” značilen primer puščobnega introvertiranca. Vztraja pri enem notranjem kriteriju in si ne pusti nobenih novih izkušenj, nobenih novih spomimov, nobenih novih tem. Ampak samo eno in isto, en vzorec iz preteklosti, en kriterij, po katerem meri vse. Nobene psihične dinamike, nobene rekonstrukcije zastarelih vzorcev, izkušenj, idealov, nobenih novih spoznanj, novih pogledov, novih pristopov, nič. Samo tiščanje enega in istega cuclja v usta. S tako introvertiranostjo se pač nimaš kaj hvaliti. Ni znak nobene večje nadarjenosti, večje občutljivosti, večjega “notranjega bogastva”, pač pa kvečjemu znak duševne rigidnosti, topoummosti in nezanimivosti.
[/quote]

Pa tudi če je, pa kaj.

A popravim te lahko? Oh, hvala, sicer te ne bi upal ogovoriti, saj veš, moški se bojimo “močnih” žensk, obujate nezavedne ojdipovske otroške spomine na naše matere, ko so imele totalno moč nad nami, ker že takrat, če smo se jim zamerili s stalnim vekanjem ponoči, so nas rade kaj hitro odstavile od izvora hrane , da, govor je o ženskih prsi, in smo v pomanjkanju mleka ostajali lačni. :)))

Sicer pa hvala, da si me izzvala, ker zelo rad pomagam ženskam, da ozavestijo težave, ki jim povzroča negativen Animus. Provokacije so nezavedni klici po pomoči, kot če bi rekla: “Glej! Tu sem! Matjažko, kam gledaš!? Daj, opazi me! Tako sem lačna tvoje pozornosti, ignoriranje in moška nedostopnost, hlad, me bo ubila…”

Zraven težav na ljubezenskem področju (izbira napačnih moških), ki jih zada krut, sadističen Animus, tudi ni najbolj zdravo, da se spuščaš v krvave verbalne intelektualne dvoboje z moškimi, če nekje globoko v sebi slutiš, da nam nisi kos!? Raje malo več ženstvenosti, dolgi razpuščeni lasje, mrežaste nogavice, globok V izrez, kakor pa da nas poskušaš simbolno kastrirati. Zapomni si, to dela tvoj Animus, ki je ušel zavestnemu nadzoru, to nisi ti. :))) Mah, ti očetje, moški, da ne bi bili vsi takšni pras**…

Da se vrnem nazaj k temi, zdaj ko sem ti dal zadovoljstvo, da si me ponižala , poteptala moj moški ponos in zadala smrtne rane mojemu egu (čeprav sem vse potrpel iz čistega altruizma, ker je moje življenjsko poslanstvo, da vam pomagam ženskam, da sem vam na voljo, ko me najbolj rabite ):

Introverti niso “pusti”, sicer kakor pri kom, ampak ponavadi prej nasprotno. Notranje doživljajsko so načeloma veliko bogatejših od površnih ekstrovertov, usmerjenih v družbo, bučnost, dogajanje in kolektivne športe…, vse to, kar introvert ponavadi zavida ekstrovertom, ampak so bolj naravnani v lasten notranji tok misli, razmišljanja in domišlijskega sveta, ki jih ponavadi dodatno oplemeniti svet literature, umetnosti…
[/quote]

Očitno si tudi ti narobe razlagaš ekstrovertiranost…in kolikor sem prebrala iz tvojega zapisa. Včasih je bolje, da tisto kar imate znotraj, ostane znotraj, ker ni nujno, da je zdravo.

Očitno si tudi ti narobe razlagaš ekstrovertiranost…in kolikor sem prebrala iz tvojega zapisa. Včasih je bolje, da tisto kar imate znotraj, ostane znotraj, ker ni nujno, da je zdravo.
[/quote]

Tole recimo je delitev na 16 osebnostnih tipov po Jungu:
https://www.quora.com/Of-all-the-Myers-Briggs-personality-types-which-do-you-think-are-the-easiest-to-get-along-with
http://www.maoxian.com/thoughts/myers-briggs-personality-types-matrix

Tole recimo je delitev na 16 osebnostnih tipov po Jungu:
https://www.quora.com/Of-all-the-Myers-Briggs-personality-types-which-do-you-think-are-the-easiest-to-get-along-with
http://www.maoxian.com/thoughts/myers-briggs-personality-types-matrix
[/quote]

Ko sva ravno sinoci govorila v tej smeri. Pri meni se je izkazalo, da spadam med izrazito introvertirane (82{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}). Skupno INFP-T… eden najredkejsih tipov menda (po razlagi).

seveda, da se introvertirane osebe tudi znamo smejati in smo družabni, le prej nam gredo baterije pri plehkih in nepoglobljenih pogovorih, oz. ne zdi se nam vredno izgublati energije za non-sense stvari, ki so že nekako samoumevne. Težko pa je danes dobiti službo za takšne osebe, žal, ker družba ceni in spodbuja le ekstrovertiranost in do mere apatijo..

Ja, enim, ki vse to predstavlja trpljenje (kar tebi užitek), je težko razumet, seveda.

Daj no. Saj vem, da je stara tema. Ampak potem lahko rečemo, da je ekstrovertiranost fobija pred samoto. Dvomim, da kar vsi živimo pod vplivom neke fobije. Čeprav, nikoli ne veš. Mogoče se pa ne zavedamo.

Repliko sem namenila osebi z vzdevkom ~saj ni rečeno~.. Drugače pa moja pojava in zunanjost izgledata precej ekstrovertirano in me ljudje težko ocenijo, ker sem v sebi bolj introvertirana, čeprav ko pogovor nanese na kaj zanimivega bi se lahko ure in ure pogovarjala o tem..

Ne vem, ali resnicno verjamem, da obstajajo tapravi introverti, saj smo ljudje druzabna bitja. Tisti, ki imajo drugih ljudi poln kufer in so se odmaknili, niso pravi introverti.
Asocialci (patoloski, iz kateregakoli razloga) so nekaj cisto drugega.
Prvi nocejo, drugi ne znajo/zmorejo.

Seveda obstajamo. Ni vsaka stvar, ki ne spada v vas “perfect” svet neka fobija oz podobne neumnosti. Razlika je samo ta, da mi rabimo več samote, kot extroverti. Imas ljudi, ki imajo npr 100 prijateljev, imas ljudi, ki imajo zgolj enega ali dva. Jaz sem zmeraj govoril raje sam, kot v slabi druzbi. Vam pase druzba, meni pase mir in tisina. Vam pase skupno kosilo, meni pase pizza in gledanje filma,serij. Ne vem zakaj bi bilo s kom kaj narobe. Imamo radi razlicne stvari. Meni pac ni do nekega druzenja, obcasno mogoce.

bolje biti tiho ali ne v družbi, kot poslušati bedasto nadkladanje v tri dni pa bla bla bla… blek

na pamet, da bi se družil z brezveznjaki ki te objemajo pijani pa zadrogirani po gostilnah in kvasijo tiste prazne, taki so ponavadi topoumni, zabiti, nesposobni, primitvni, z nizkim IQ , niti najmanj mi ni do družen s takimi zgubami, meni povsem zadošča moj mir in da nimam opravka s takimi in tako se odlično počutim

Kdo pa vam je tistim, ki trdite da ste introvertirani uradno potrdil to da ste introvertirani?
Meni ni še nobeden živ človek postavljal nekih takih diagnoz.
Ali ste za to “diagnozo” izvedeli pri psihiatrih ali ste kar sami toliko naštudirali sebe?

Hvala, če bo kdo toliko prijazen in odgovoril!

No, toliko se pa že poznaš, da veš ali ti ne paše družba, ali pa si samo len…

Intro- in extra- vertiranost se da ugotoviti tudi s testi. Jaz npr. sem prvic “izvedel za to” v tretjem letniku srednje sole, zaradi prvrlikih odstopanj med pisnimi preizkusi in ustnim odgovrjanjem.Je pa tako, kot je rekel ze