IŠČEM VEZO KI MI LAHKO
Iskanje službe mi predstavlja nepredstavljiv stres. Si ne predstavljam, da bi zdaj dobila delo in čez leto bila spet na istem. Se mi zdi, da tudi ne bi dala vsega od sebe, in bi bila ves čas z mislimi, kaj bo po tem, ko bom spet na cesti. In ves čas bi seveda iskala službo za nedoločen čas.
Načeloma ne, je pa odvisno od kje in kaj in kako in zakaj.
Ste pa eni nesramni in pikri. Čisto vse opazite tudi pravopisne napake. Imate pa čas.
Še nekaj o moji izkušnji. Veze in poznanstva so tudi en velik drek. Meni je tast rihtal službo 2 leti pa pozna ene najbolj vplivnih ljudi. Vsi so nekaj obljubljali, tast pa je spal na svojih bivših lovorikah. Bil je vpliven nekoč, ko je šel v penzijo pa so ga vsi pozabili.
Na koncu sem si jo našla sama in to za nedoločen čas kar pa tudi ni taka sigurnost kot misliš. Mimogrede lahko dobiš odpoved iz poslovnih razlogov pa delodajalcu ni treba posebej obrazložiti razlog tvojega odpusta.
opažam, da je čedalje več individualizma in ljudje niso pripravljeni pomagati. Ne vem kam nas to pelje, ampak dobro to vsekakor ni. Tudi za kapitalizem ne.
Ne poznam pravih ljudi morda, če si iz zdravstva lahko kaj vprašam.
Želim ti srečo pri nadaljnem iskanju dela
Veliko ljudi, ki ima že službo bi jo imeli radi za nedoločen čas, v večjem podjetju in z urejenimi pogoji.
Očitno ti ne gre tako slabo, ker imaš take zahteve. Ne pravim, da take službe ne boš dobila ampak sigurno ne na izi, če nimaš vez pa sploh ne.
Če bi jaz zdajle vedela za službo najbrž ne bi priporočila neznanca iz foruma…
Eni ste pa hudo zlobni. Po možnosti imate otroke, ki jim ves čas dopovedujete naj se učijo in študirajo, da bodo imeli službo – tako kot ve/vi, ki ste jo dobili v času od leta 1990 – 2000, ko se je služba brez problema dobila vsaj za družboslovne poklice, ekonomijo… Zdaj sedite v službah za nedoločen čas in sploh ne pomislite, da je danes za mlade veliko težje in se je treba kar močno spustit, da dobiš vsaj službo, pa čeprav le za določen čas in če imaš srečo se česa novega naučiš (bolj koristnega). Meni želja oz prošnja “brez službe” ni prav nič čudna.
Zdaj je na področju družboslovnih poklicev suša, ampak dijakom, staršem pa še ni kapnilo, da se danes išče tudi znanje oz. sposobnost, da znaš s svojimi rokami nekaj konkretnega narediti. Znanje naravoslovja (medicina, kemija, farmacija.., računalništva itd.) lahko ponudiš tudi čez mejo, ostalo pa je, kot da nimaš nič in brez vez, je težko dobiti normalno službo. Delodajalca ne zanima, kakšno diplomo imaš, ampak kaj znaš. Ne zanima ga, ali si bil priden in vse delal v rokih in predčasno diplomiral. Če imaš pa še kakšno hibo (kakšna smola), da si debel, imaš drugačno barvo kože, kriv nos, čudno razporejene zobe, si pa lahko službo pod nosom obrišeš, če nimaš pravega poklica.
Ko pri nas damo ven kakšen razpis, pride veliko prošenj (več kot 500) in če je razpis za peto stopnjo, je od teh 500-ih prošenj več kot polovica univerzitetno izobraženih. So celo taki z magisterijem in doktorati. Večina je mladih. Vsi ponujajo veliko izkušenj, znanja jezikov in ostalih spretnosti. Kdo je izbran? Tisti, ki pozna koga v firmi in tako poteka zaposlovanje zadnjih pet let – vsaj pri nas je tako.
Tudi v Slovenijo prihaja čas, ko bodo veliko več kot izobraženi zaslužili obrtniki. Kar se tiče pa javne uprave, se pa po celem svetu ve, da gre tu za službe, ki so zelo slabo plačane, a EDINE nudijo socialno varnost.
Meni se pa zdi, da je tale post malo provokacija…
Drugace pa sem mnenja, da ce sluzbo potrebujes, zgrabis tisto, kar lahko dobis. Ali ce rabis denar, delas tisto, kar dobis in se ne oziras ali je to tvoji diplomi primerno ali ne in ali je delo za nedolocen ali za dolocen cas itd.
Ce ne provociras in si resnicno zelis sluzbe, objavi vsem znancem in neznancem, da isces delo (ne sluzbo, ampak DELO), na kratko povej kaj znas delati in ni vrag, da v treh mesecih ne bos imela kolikor toliko normalno sluzbo. ce pa ti le ta ne bo vsec, lahko se vedno isces naprej in boljse.
Dokler v javno upravo ne prideš brez vez, so plače previsoke.
Po 10ih letih vzponov in padcev na svojem in družinskem polomu sem se odločila, da tok dogodkov presekam in začnem drugače in drugje. Po treh mesecih pisanja prošenj, nekaj psihopatskih razgovorih, kjer so potencialni delodajalci od mene pričakovali poskoke po eni nogi miže, sem razočarana ugotovila, da upanja najbrž ni ne vem koliko. Pravzaprav sem čisto obupala in sklenila, da ne napišem niti ene prošnje več ne da bi imela hrbet krit oziroma delovno mesto zagotovljeno vnaprej. Denar ni glavni motiv. S tem kar znam in kar zdaj počnem, zaslužim več kot bi v neki normalni povprečni službi.
Misel, da bom morda morala do penzije počet to, kar počnem sedaj, me sesuva.
No, tole se pa bere malo drugače.
Prošnje piši še naprej, hkrati pa razmisli, kje bi rada delala in si tam ustvari krog poznanih (če iščeš službo v javni upravi, ti nič ne pomaga milijon dobrih znancev iz npr. Mercatorja, ki bi ti bili pripravljeni zrihtati službo). Dovolj je že, da imaš nekoga, ki ti bo javljal tudi interne razpise in mesta, ki se pojavijo samo na zavodu ali pa v uradnem listu. Če se prijaviš tudi ti in imaš boljše kvalifikacije, bodo vzeli tebe.
In ni res, da so veze vse. Jaz sem službo dobila tako, da sem se javila na razpis (brez vez in poznanstev). Na razgovor pa sta prišli tudi dve s precej močnimi vezami (sem izvedela po par mesecih), a z manj referencami. No, kasneje pa sem izvedela, da je k moji izbiri pripomoglo tudi to, da me je pohvalil bivši delodajalec, ko so ga poklicali.
Ne iščem sanjske službe, ampak normalno.
Ne vem, če bom zdržala še dolgo v iskanju službe. Mene razgovori izčrpavajo, prav tako so razočaranja po vsakem razgovoru, ko ne dobim službe, globlja. Vedno več časa rabim, da se poberem in vedno bolj sem skeptična pri pisanju prošenj na slepo. Z vsakim no-go me še bolj baše občutek manjvrednosti in nesposobnosti ter nesamozadostnosti.
Ves kaj, malo se vzemi v roke! Tri mesece ni nic! Kako pa mislis, da zivijo drugi? Zivljenje ni pravljica, ne mores biti tako slabotna, da te nekaj negativnih odgovorov podre! Kaj pa, ce bi se ti zgodilo se kaj hujsega v zivljenju kot to, da nimas lepe sluzbe?!
Se mi zdi, da bi ti malo na easy rada skoz prisla. Ves kaj, brez muje se se cevelj ne obuje! Lep slovenski pregovor! Za cevelj obut rabis vcasih vec truda, vcasih pa ga le nataknes in tako je z vsem v zivljenju.
Ma, daj malo zivljenja od sebe in nehaj se podirat zaradi malenkosti!