Iskalci zaposlitve, tega si gotovo ne upate
Me zanima koliko vas je, ki si upate v roke vzeti telefon in klicariti delodajalce. Ker dejstvo je, da noben nima jajc da bi storil kaj več od pošiljanja prošenj po mailu.
Telefon v roke? A to je zate vrhunec poguma ali kaj? Glej, miška mala, jajc ker nimam in si jih tudi ne želim, kako je s teboj, ne vem :-P,
dejstvo pa je, da jaz nisem pošiljala prošenj po mailu, nisem “pogumno” vzela telefon v roke, ampak sem raje POGUMNO vzela pot pod noge in šla od enega delodajalca do drugega. A ti “imaš jajca” za kaj takega? Mislim, da sploh ne bom zadela mimo, če mirno zapišem, da jih nimaš.
Vedno vec je oglasov, ker zaposlitev tece preko agencije in dejansko ne vidis, kod je narocnik oglasa. Koga naj klicejo?
Telefon v roke? A to je zate vrhunec poguma ali kaj? Glej, miška mala, jajc ker nimam in si jih tudi ne želim, kako je s teboj, ne vem :-P,
dejstvo pa je, da jaz nisem pošiljala prošenj po mailu, nisem “pogumno” vzela telefon v roke, ampak sem raje POGUMNO vzela pot pod noge in šla od enega delodajalca do drugega. A ti “imaš jajca” za kaj takega? Mislim, da sploh ne bom zadela mimo, če mirno zapišem, da jih nimaš.[/quote]
Svoj čas so bili tega vsi siti, ker je zavod kar polnil neke evidence s tem slepim pošiljanjem, kako je danes ne vem. Se mi pa zdi precej neumen in ne pogumen pristop, da se vsiljuješ nenapovedano na obiske med delom.
jaz sem to nekaj časa počela, pa sem se naveličala , zdelo se mi je preveč vsiljivo, “nekaj na silo”
prej mail
tole s klicanjem in obiskovanjem potencialnih delodajalcev je pa velika neumnost in nima s pogumom nobene veze. Predstavljajte si delodajalca, ki mu kar v eno uletavajo neki “bi radi delali” ljudje. Moijo delovni proces. In ne s tem, ko prideš na vrata ne pokažeš čisto nič poguma in nisi nič inovativen ampak samo zelo moteč.
Pri nas se take obiskovalce odslovi že v tajništvu. Če se znajde, ima s sabo še prošnjo, ki jo tam pusti, kaj več pa z obiskom ne doseže.
To je za specificne poklice, za ljudi z veliko izkusnjami na dolocenem podrocju, ne glede na izobrazbo. Imam znanko, ki je tako 3x menjala sluzbo v zadnjih 10 letih.
Zase si upam trditi, da sem mojster svoje obrti. Dnevno dobivam ponudbe za sodelovanje na projektih od raznih “head hunterjev” – vecina jih po zahvali roma v smeti. Vendar eventuelne nalogodajalce nerad klicem. Vcasih mi je ze interview prava muka, ker se odvija v vecji skupini. Sem introvert – kakor vecina strokovnjakov iz moje branze.
Kaj zelim sporociti: prenehajte nasedati propagandi. Prenehajte s to norostjo, da se mora vsakdo obnasati kot prodajalec (samega sebe). Doloceni poklici – predvsem tisti, ki zahtevajo kreativnost – zahtevajo introvertne ljudi, saj je kreativnost posledica kontemplacije (tisine) in ne bucnega (prodajalskega) brainstorminga. Slednji pride na vrsto sele, ko je ideja ze razvita v nekogarsnji glavi.
Ne pravim, da je pristop “prodajanja samega sebe” slab. Nasprotno. Zelo dober je za sirok spekter poklicev. A nic man ni prisoten drugi delez. Oglase, ki zahtevajo od kandidata komunikativnost, urejenost, samoinicijativnost in ustvarjalnost zato ponavadi kar preskocim. Podjetja, ki pisejo taksne (protislovne) oglase pac sporocajo zgolj, da imajo izredno slabo notranjo organizacijo.
tu in tam se zgodi, da kdo pokliče, ja
in dobi vljudno zavrnitev
ko zaposlujemo, je oglas v časopisu. sicer pa … sorry miško
Ne boš verjela, ampak nekateri naredimo tudi to. In res, dobila sem službo. Sicer za določen čas, ne v svoji smeri, vendar ja, služba je bila. Brez prošenj, brez vez …
Dejstvo pa je, da so delavce nujno rabili.
Tole pošiljanje prošenj kar tako, brez razpisov, je pa totalno mimo. Prav tako obiskovanje potencialnih delodajalcev. Moteče, vsiljivo in ponižujoče!
Nikoli pa ne kličem delodajalce, ki svoje ponudbe za isto delovno mesto periodično ponavljajo. Se niti ne spuščam več v to, ali se samo reklamirajo ali so tako slabi delodajalci, da nihče ne zdrži pri njih.
Hvala za te misli. Kako prav imaš glede preprostosti. Ta najbolj vžiga, jasna in preprosta sporočila brez nepotrebnih okraskov, se vtisnejo v zavest močneje. Ob pravem trenutku, ko informacijo potrebuješ, se lažje izlušči iz spomina, če je bilo prvotno sporočilo preprosto in jasno ciljano. To načelo mi bo prišlo prav, ko se bom pogovarjala z ljudmi, ki radi komplicirajo. Dobili bodo KISS 🙂
Upam si hoditi, nisem pa toliko neumna in naivna, da vem, da zame ne bodo imeli časa, in to, da bom za prevoz do večjega mesta zapravila precej denarja. Časa ne štejem, ker ga imam. Torej, zakaj že hoditi po podjetjih, ki delavcev sploh ne iščejo?
To pa ti kvečjemu vrata zapre. Moteče, nezaželeno, vsiljivo.
Če pa kdo pošlje prošnjo, se jo pa shrani in potegne ven, ko se kaj išče. Razen, če gre za kako tajnico, ker na razpis za tajnico se pa prijavi na stotine ljudi in ni treba nekaj ekstra shranjevati.
Na zavodu spodbujajo tak način- kliči, mreži, ponudbe, osebno… bla bla bla.. Sem poskusila na začetku.. A odzivi, jah samo vsiljivo sem se počutila. Ko to rečem svetovalki na zavodu, me pa zabije, da se moram še bolj potrudit. Tako da samo pošiljam vloge in ne motim ljudi pri delu.
Sem ravno enako hotela vprašat tega “korenjaka”kaj svetuje v tem primeru. Najbrž gre spet za enega pametnjakoviča, ki je iskal službo pred vsaj desetimi leti, zdaj pa tule pametuje. Jaz že nekaj let iščem, ker bi rada zamenjala in dobila nekaj v svoji branži, pa se mi že skoraj zdi misija nemogoče.
Lp
Sem ravno enako hotela vprašat tega “korenjaka”kaj svetuje v tem primeru. Najbrž gre spet za enega pametnjakoviča, ki je iskal službo pred vsaj desetimi leti, zdaj pa tule pametuje. Jaz že nekaj let iščem, ker bi rada zamenjala in dobila nekaj v svoji branži, pa se mi že skoraj zdi misija nemogoče.
Lp[/quote]
Daj jasno vedeti (pri oglasih, kjer je oglasevalec znan), da bi bila pripravljena sprejeti tudi delo s skrajsanim delovnikom, ce je za podjetje poln delovnik prevelika financna obremenitev in ce obseg nalog to dopusca. 😉
Nakladate vi malo. Pokliče lahko vsak kogar hoče, niso se pa dolžni s tabo pogovarjati. Drugo, če gre nekdo na blef nekam, pride samo do receptorja in če ni najavljen, ga kadrovska ne sprejme. V naši firmi že en sprejmejo nekoga, ki bi prišel kar na blef nekaj spraševat.
Sem nekaj časa delala v kadrovski. Nič mi ni šlo na živce bolj kot tisti, ki so kar na slepo klicarili za službo. No, še bolj so mi šli na živce tisti, ki so se kar pojavili na vratih (srednje velika firma, nismo imeli vratarja). Jemala sem jih kot moteč element med svojim delom in sem jih poskusila kar najhitreje odpraviti, ne da bi jih sploh zares poslušala. Enostavno nisem imela časa. Če smo rabili koga, smo pač objavili razpis, kjer so bili navedeni pogoji ter način prijave in to je bilo to.
Mogoče je včasih to klicarjenje delovalo. Danes pa vsi (zavod, po medijih itd.) to tako poudarjajo, da je tega postalo preveč in je za večino delodajalcev kvečjemu moteče in odbijajoče.
Jaz bi jo, če bi si upala, vprašala, kolikokrat je ona tako težila od vrat do vrat ali pa prek telefona. Te svetovalke so vse prej kot svetovalke. Samo kaj, ko si ji nisem upala povedat, kar bi ji šlo.
Kadar koga potrebujemo, damo razpis. Telefonarjenje nima smisla in je moteče.
Meni ne bi bilo všeč, če bi me klicali.
Forum je zaprt za komentiranje.