Nebo je bilo poveznjeno nad hiše, z neba pa so padale rahle snežinke. Otroci v vrtcu “rdeča redkvica” so odšli na igrišče in naredili snežno deklico Tino. Otroci iz vrta “Čurimuri”, ti pa so naslikali snežaka Martina. Bil je ko živ, oči so se mu nasmihale, dobre volje je bil, debeluh, zavaluh….Kadil je pipo in siv dim se je sulkljal proti snežinkam. Preden so odšli domov, so odnesli snežaka Martina v trgovino z igračami, prodajalka pa je rekla; “Na steklo ga bom pripela – tu mu že ne bo dolgčas.” Otroci so odšli domov – snežaku Martinu pa še malo ni bilo dolgčas. Vse živo, ljudje in otroci, ga je občudovalo, in že je tudi začutil srce, bilo je, začutil je, da živi. Ponoči je snežak Martin ostal sam. !Zima je, čas snežakov!” si je rekel. Zdrsnil je na tla. Oddrobencljal je po pločniku, počasi počasi, in prišel do otroškega igrišča. Vrba žalujka, breza, klop, tobogan…Vse je bilo prekrito s puhastim snegom, na robu igrišča pa je zagledal snežak Martin nekoga svojih. “Si živ?” je vprašal snežak Martin. !Živa sem! Pridi! Jaz sem snežna deklica Tina, otroci iz vrtca ” Rdeča redkvica”so me naredil!” “Jaz pa sem snežak Martin – otroci iz vrtca “Čurimuri” so mi dali ime!” Snežak Martin je pohitel. Obstal je nasproti snežni deklici – bila je okrogla, polnih lic, vesela in lepa. Začutila je, kako ji je bilo srce.Prihodnje jutro je šla prodajalka mimo izložbenega okna in se v hipu domislila – le kje je snežak Martin? Pohitela je v vrtec – snežaka Martina ni, je povedala. Vse v vrtcu je vzbrbotalo. Otroci so se obuli, si oblekli plašče, si poveznili kape na glave in šli, šli in tako so prišli na zasneženo otroško igrišče. Razveselili so se snežaka Martina in snežne deklice Tine. Zavpili so, a so že tudi umolknili, saj so zaslišali, kako se snežaka po svoje pogovarjata. – Otroci, ti pa so že vedeli, da hočeta še snežne otroke. Otroci iz vrtca “Čurimuri” in ti iz vrtca “Rdeča redkvica” do kotrljali snežene kepe za trupe, za glave in roke, iz žepov so vzeli koščke oglja in rdeče korenje za nosove. To so bili snežni otroci: Snežko Palček, Zavaluhec, Snežko, Sredinček, večji kot nobeden, Snežko Kazalček, važič pa tak!,Snežko Prstanec in Snežko Mezinček – ta se je stisnil čisto k mami. Otroci so vriskali od veselja, saj so naredili snežake. Snežaki pa so bili zadovoljni – bili so cela družina – in si niso želeli nič drugega, kakor da bi bila zima dolga in huda. (iz knjige: Snežaki v vrtcu, avtorice B. Jurca)