Iz gorelo st – Kako si lahko pomagam
Torej. Imam 2 majhna otroka. Pravzsprav sem še na porodniski. Trenutno sem brez redne zaposlitve. Delam na črno ali po pogodbah. Zadnje čase je veliko tega. Poleg tega končujem študij. Že nekaj časa opažam, da se bližam izgorelosti. Ves čas utrujena, brez volje. .. Študij moram končati do naslednjega poletja. Kar ne bi bil problem, če me ne bi cakala v bližnji prihodnosti čakala zaposlitev. Zato hitim z obveznostmi in obvezno prakso. Da bo potem samo služba in družina.
Ampak vedno pogosteje prišejo trenutki ko bi najraje pustila vse. Ker sem utrujena do platfona. Že na meji depresije se mi zdi včasih. Ker se mi zdi tako zelo neverjeten do otrok da nami gumi čas za neke seminarske namesto da bi bila z njimi. Ne fer da je mami tolikokrat tečna in našpičena zaradi vseh obveznosti. Da bi rada imela še kaj od družinskega življenja ne samo eno samo norenje. Kar z jokala bi se, se živila v dekoracija in zaspala do poletja.
Ne omenjaš očeta otrok, a upam, da je kljub vsemu prisoten. Če je, naj te s svojim zaslužkom (lahko dodatnim) razbremeni predvsem pogodbenega dela vsaj za ta čas, dokler ne zaključiš s študijem. Razbremeni sama sebe od tistih gospodinjskih opravil, ki niso nujna in lahko kdaj tudi počakajo. Vmes pa si dovoli krajše, a intenzivnejše trenutke, ko imaš tako družinsko življenje, ko si taka mami, žena in predvsem TI, kot bi želela.
Imela sem obdobje, ko sem bila v podobni situaciji, kot si ti. Z dodatkom, da smo gradili (vključno s fizičnim delom) in živeli pri moževih starših v istem stanovanju, v komaj znosnih razmerah. Takrat sem bila prisiljena zavestno odklopit za nekaj let študij (med zadolžitvami se mi je zdel pač najmanj nujna prioriteta), ker mi vse fizično enostavno ni več zneslo. Kljub vsemu sem imela vmes trenutke “ko da me ni”. Zato razumem tvoj zadnji stavek.
Ko smo se preselili na svoje, so se razmere stabilizirale in tudi študij sem zaključila.
In potem, čez leta, sem spet našla sebe.
Oče otrok je še kako prisoten. Veliko gospodinjskih del opravi on. No poleg vsega še ubadamo še s prizidkom.
Ne gre zato da nam finančno ne bi šlo skozi. Ampak jaz sem večinoma brezposelna in čutim odgovornost do moža da tudi jaz prispevam kaj v družinski proračun. Ker pač razmišljam da bo po koncu porodniske spet na trg dela in je bolje da se že zdaj sliši zame.
Predvsem se mi zdi da me zadnje čase ubija ta monotonost. 100 na dan je treba brisati mizo, sesat tla po mit posodo. Ne nisem čistioni fri ampak po hrani na tleh pa res ne moremo hodit. Pa po razbitinah kozarcev tudi ne. Imam občutek da mene nikakor. Da vsi Živijo svoje življenje jaz pa se nenehno podreja drugim (predvsem otrokom). Včasih misliš gre na živce že otroški dotik ko kaj hočeta od mene). Ja vem. Grozno. Ampak tako je. In umivam od slabe vesti pa ne vem kaj naj naredim da bo bolje.
Sorry, ampak res je težko prebrat tvoje sestavke.
Razberem, da imaš gužvo, ampak morda raje manj napiši, pa tisto tako, da se bo dalo razumet.
Pa naj bo to tudi vodilo za ostale stvari. Manj stvari na enkrat počni, pa tisto dobro.
Se očitno žal ne zavedaš, da je otrok samo enkrat majhen, samo enkrat lahko doživljaš njegovo trenutno starost – za vse ostalo bo še čas tudi kasneje. Torej, jaz bi na tvojem mestu vzporedno s porodniško furala kvečjemu samo še šolanje, ker praviš, da imaš rok. Sploh če mož poskrbi za vse ostalo, vključno s financami. Bo potem prišel čas, ko boš lahko nadoknadila in imela samo službo in družino. Če sta si v tej dobi omislila otroke, jih ne moreš sedaj kar nekam pospravit, ane? Pa sprosti se. Taki lepi mali učki, nedolžni pogledi, male rokice, ki objamejo, in nogice, ki drobecljajo, so samo sedaj okoli tebe in pripadajo tvojim, vajinim otrokom.
Ko so otroci majhni, te fizično potrebujejo. Ne le za brisanje mize, pomivanje, temveč tudi tvojo bližino. Upam, da tega ne boš videla kot nabijanje slabe vesti. Mislim, si, da si trenutno v takem krču, pod pokrovko obveznosti, da vidiš samo tisto, kar drugi “jemljejo” – ti pa že na robu zmožnosti. Dovoli si začutit, kaj ti ob vsem tudi “dajejo” in jim to včasih tudi povej.
Popokaj kdaj ta malega v voziček, pokliči spotoma prijateljico in krenita na sprehod. Da odideš izza štirih sten, izkoristiš možnost, da se nahodiš in nadihaš, ob tem zbereš misli, poveš in slišiš skozi svoje besede, kaj je trenutna prioriteta. In se fokusiraš nanjo, jih rešuješ eno za drugo.
Želim ti, da najdeš svoj način, vire, ki te bodo polnili z energijo, ki jo v tem obdobju potrebuješ. Z videnjem, da je ta tempo začasen in da se bo umiril.
Pišem na telefonu in ko sam spreminja besede. Se opravičujem za neberljivost.
Ja vem da imam preveč front odprtih. Ampak to vem sedaj. In mi je tudi mož že večkrat povedal.
Zdaj ko sem dala iz sebe in sem se zavedala samo začasnosti situacije, mi je malo lažje.
Kar se otrok tiče. Ne me narobe razumet. Trudim se čim več ukvarjati z njima. Hodimo na sprehode. Ustvarjamo. večino časa sem sam z njima. Ampak kot sem rekla pride trenutek (sploh po kaki neprespani noči ko me ta velika v spanju brca v rebrce in glavo in …) pa mi gresta ultra na živce in bi kar pobegnila nekam.
aja, no, če je pa tako, je pa to povsem normalno 🙂
Nič se bat, meni je bilo na porodniški doživetje zunanjega sveta že, ko je akviziter pozvonil na vrata, tako da… z leti se spomniš le lepih trenutkov. Glede spanca pa, ja, je neprecenjliv in človek čisto drugače doživlja svet okoli sebe, če je vsaj približno naspan. mogoče za začetek “preselita” hčerko v svojo posteljo? Saj to ni neka travma, če je sami ne delamo. Saj bo. 🙂
Sej hčerka ne da ima svojo posteljo. Celo svojo sobo ima. 😉 In ja absolutno sem za da spi v svoji postelji. Ampak ima zadnje neko obdobje ko se zbuja v joku in pride k nama spat. Mož takrat pobegne na kavč ker se hčerka tako obrača in brca da še sami dve komaj spiva na postelji. In potem še nočno dojenje. Se velito krat zbudim bolj utrujena kot pa sem šla spat.
Mah sej vem … Že cel teden sem konkretno bolna in me je zvilo. Očitno. Hvala za odgovore. Malo so se mi odprle oči.
Probajta se zmenit z možem, da, namesto da on pobegne na kavč, raje potolaži hčerko in jo pospremi nazaj v njeno posteljo. Naš 3-letnik je bil isti, ko sem bila v drugo noseča, pa je razumel in sprejel, da se morata mami in ati naspat in da je njegova postelja samo za njega, da se tudi on fajn naspi in ima potem super dovolj energije za dnevne vragolije. Smo se raje naspani zjutraj pocrkljali. Očiji pa v takih situacijah zihr prav pridejo. 🙂
Ti je že kdo povedal, da je včasih bolje, če si kar tiho? Ni? No, ti bom pa jaz.
Enostavno in rešeno.
[/quote]
Ti tudi bodi raje tiho.
Ta ženska pa bolje, da bi prej mislila, kot pa da je šla otroke delat. Ne vem, zakaj se spravite otroke delat, če imate pa kup problemov? Najprej jih rešite, potem pa pridejo na vrsto otroci.
Ti tudi bodi raje tiho.
Ta ženska pa bolje, da bi prej mislila, kot pa da je šla otroke delat. Ne vem, zakaj se spravite otroke delat, če imate pa kup problemov? Najprej jih rešite, potem pa pridejo na vrsto otroci.
[/quote]
Ah kje pa, saj se bo kmalu ločila, ne? Itak bo dec kriv, ki ji v celoti rit odnaša.
Ženska, na porodniški si. Ti pa še delaš. Tvoje delo je zdaj dojenček. Tako. Glede na to, da očitno tega dodatnega prihodka ne potrebujeta nujno, takoj prenehaj s tem delom. Ostale stvari res omeji na pomembno in nujno. Ne, ni ti treba desetkrat na dan pometati. Pač daj trikrat ali petkrat. Nič narobe ne bo, če bo kdo pohodil kakšno drobtino.
Torej prioritete:
– dojenček
– drugi otrok (ne v tem vrstnem redu, ampak zaradi dojenčka si doma, torej je tvoj čas “za službo” namenjen prvenstveno njemu)
– šola
Vse ostalo lahko počaka. Ti pa hočeš vse, na koncu pa ne moreš nič. In če si bolna, potem počivaj in se najprej pozdravi, sicer se ti lahko bolezen potegne v dlje časa kot bi bilo treba.
Zdravo.
Uf, a veš da mi je zmeraj težko, ko preberem kakšno tako zgodbo. Ker si predstavljam kako ti je težko.
Tudi midva s soprogo imava dva otroka. Tamala še niti dva meseca ni stara…
In je tudi izmozgana. Ampak, nekaj ti pa polagam na srce – nikar otroka v svojo posteljo. Nikoli. Mož pa na kavč? Ne! Ne delaj tega, resno! Moja ko je bila prvič noseča še dokončala svojega podiplomca. In se je full učila. Resno. Ko se je sin rodil, sva dala pa njen študij malo na kraj. Tudi z depresijo sva se ubadala … Na žalost.
Ej, ena pa po ena stvar. Verjemi, za študij je še čas. Če vama gre z eno plačo, potem bodi doma z otroki.
Vagabund hvala za tvoje izkušnje.
Naj povem da je ta starejša stara 4 leta in je do 3 leta spala v najini sobi v kinderpetu tik ob najini postelji. Tu zdaj spi dojenček. Ona pa ima svojo sobico na katero je zelo ponosna.
Aja dojenček sicer zvečer gre v kinderpet a ga potem prestavim v posteljo da je bolj na komot dojenje in se cartamo se.
Joj tale kavč je zdaj izpadel kot da mož beži od obveznosti. Pa sploh ni res. On gre na kavč ker ga ta starejša v spanju z brca s postelje. Zdaj 2 dni prakticirajo da onadva spita na kavču. In še res pozna. Vsem 🙂
Spoštovani,
vabim vas, da obiščete forum posvečen prav izgorelosti. Tam boste našli številne zgodbe oseb, ki so se znašle v podobni situaciji. Pa tudi strokovne odgovore na številna vprašanja.
Dobrodošli, lep pozdrav,
Uroš Drčić
Klasična zgodba slabo izobražene ženske, ki je brezposelna “hotela imeti otroke” (ker jih imajo vsi) in imeti dom in imeti… (karkoli).
Glej, punca, je, kar je, otroka sta tu, nič kriva, ti pa si vzemi dve uri za solo sprehod in razmisli, kaj sploh hočeš v svojem življenju.
Mi ti tega ne moremo povedati.