Tisti, ki ste bili v OŠ, SŠ zasmehovani s strani sošolcem, ste se spremenili na bolje?

Je kdo od zasmehovanih uspel?

Če so vas imeli takrat za luzerja, ste sedaj boljši od njih?

Jaz sem bila v OŠ pa tudi v SŠ stalno nekaj zasmehovana. Sem si želela, da bi postala nekaj, da bi bila uspešna pa vse to. Ni uspelo. Se ogibam obletnic, srečanj s sošolci.

V filimih je veliko takih ja, v reali pa večina ostane na dnu.

V osnovni šoli je bil sošolec bolj klavrnega videza, bolj majhen, z okroglimi lici, komaj je lezel skozi šolska leta. Šel v poklicno šolo.Pa smo se srečali čez 20 let. Tip neprepoznaven, visok, bradica, lepo oblečen. Svoje podjetje, uspešen, lepo družino. Punce so kar gledale, niso mogle verjet, da nezanimiv tip postane taka faca.

Bravo, sošolec.

Ja, čestitke tvojemu sošolcu. Je fajn prebrati take lepe primere.

Meni ni uspelo.

Ko gledam druge pa kaj vem, niti ne poznam zadev. En sošolec vem, da je bil v OŠ buckast, neroden, sramežljiv.Vem, da je sedaj postaven, zgovoren, simpatičen. Ne vem pa kako glede službe pa to.

Sama še vedno upam, da nekoč mi pa uspe :).

Čisto te razumem. Celo osnovno in srednjo šolo so se spravljali name, pa nisem nikomur nič naredila. Vedno sem se skrivala, želela ostati čim bolj nevidna, pa so me našli. Pravzaprav mi je leta in leta štalo delala ena sošolka in en človek je dovolj, da ti zagreni marsikateri dan.

Stvar je taka, da nekateri zlobneži iz šole uspejo. Karma ni vedno taka, kot jo mogoče pričakujemo. Vseeno pa sem ugotovila, da marsikdo govori, kako je vse lepo, potem pa od drugih (tudi od njihovih bližnjih) slišim, da ni vse tako rožnato. Ampak ljudje, ki tekmujejo in želijo vzdrževati nek “status” ti tega ne bodo povedali. Sploh, če so bili v mladosti “boljši” od tebe in to želijo ohranjati še naprej.

Če odgovorim na vprašanje, ali se spremenimo na bolje. Veliko sem delala na sebi, najbrž veliko več kot pa če v šoli ne bi bila zatirana in zasmehovana. Na koncu sem še vedno raje tista, ki so jo zasmehovali, kot pa tista, ki zasmehuje druge. Vsaj vest imam čisto in čez čas so ljudje pogruntali tiste zlobneže, pa čeprav bolj pozno.

Ja, nekateri zlobneži imajo dobro službo, imajo že otroke, so poročeni. Ampak to ima tudi milijone drugih ljudi. In tudi ti imaš lahko to, mogoče včasih malo dlje traja ali pa ne upaš izkoristiti vseh priložnosti, ki so ti dane, saj imaš mogoče nižjo samozavest ali občutek vrednosti zaradi izkušenj v šoli. Vsaj pri meni je bilo tako. Včasih še vedno je.

In veš kaj, že to, da ti nisi bila ista kot ti ljudje, da ti nisi zasmehovala drugih, ti je lahko v ponos. Že samo to ti pokaže, da nisi luzerka in da si v tem vidiku boljša od njih.

Ni ti treba iti na obletnice. Nikomur nisi tega dolžna. Mnogi pridejo tja, da se hvalijo in si pol stvari zraven še namislijo.

Uspeh je tudi to, da si pomirjena, zadovoljna sama s sabo in da se trudiš. Pravi ljudje bodo to opazili, le ne izgubi volje in potrpljenja.

Ne vem, koliko si stara, ampak predvidevam, da si še vedno mlada in da je pred teboj še celo življenje. Če misliš, da gre nekaterim bolje od tebe, ni nujno da bo vedno tako. Mogoče gre njim bolje zdaj, tebi bo pa kasneje.

Pokaži jim, da si kljub zasmehovanju trdna v sebi in samozavestna (tudi če najprej fejkaš samozavest). To jih bo najbolj zabilo.

Pa srečno!

Eh, če bi bila mlada, se ne bi sekirala. No, razen, če je 30 obletnica mature za mlade :)?

Ne, nisem zasmehovala nikogar.

Kar se pa karme tiče mi je pa itak en larifari. Večinoma je tako, da pokvarjeni najbolj uspejo v življenju.

Hja, ne vem, če bi bila zadovoljna sama s sabo bi bilo super. Pa nisem. V bistvu ni nobenega vidika življenja s katerim bi bila zadovoljna. Ne govorim zdaj o denarju (čeprav tudi tu nisem nekaj hudo zadovoljna), govorim o zdravju, o stikih z ljudmi, o zadovoljstvu s službo, o zadovoljstvu na sploh.

Zanimiva tema, mi je dalo misliti.

Zase ne mislim, da sem hollywoodska junakinja, kar se uspeha tiče, sem pa čisto zadovoljna s svojimi dosežki. Osmislila sem si življenje, celo bolje mi je zneslo, kar se zastavljenih ciljev tiče. Tako v OŠ kot na gimnaziji sem bila velikokrat na tapeti zaradi zunanjega izgleda. Ampak, pazite, nikoli s strani sošolcev, sošolke (punce) so bile žaljive! Imela sem očala z visoko dioptrijo, bila majhne rasti, obleke pa vedno iz druge roke, saj je bil družinski proračun bolj skromen in starša nikoli nista kupovala novih oblek za nas, otroke. Obleko za maturantski ples, na primer, sem si sama zašila, blago mi je kupila teta. Pred leti sem šla na obletnico valete, ker me je sošolka, ki je srečanje po 30-ih letih organizirala, res prijazno poklicala in me povabila. Malo me je dajala tudi radovednost, po srednji šoli sem se namreč odselila na drugi konec Slovenije in stikov nisem obdržala z nikomer. Le kako smo se spremenili po tolikih letih? No, na obletnici sem ostala tri ure in se z veseljem odpeljala nazaj domov. Sprejeli so me lepo, radovedni vsi, kako mi gre, kje sem bila vsa ta leta. Punce, ki so me najbolj zbadale, so bile kot zrele dame hudo povprečnega videza, veliko njih ločenih, ena nesrečno poročena s pijancem in podobno. Veliko je bilo stokanja, kako se odplačujejo krediti, kako so otroci zabluzili, službe so zanič. Fantje so bolj uspeli, morda so imeli realnejše cilje. Le eden, ki je bil že kot otrok narcisek, je bil tudi še sedaj tečnoba nezadovoljna. A celotno srečanje je bil en sam dolg čas, stokanje nad življenjskimi razočaranji. Moja ugotovitev na splošno je bila, da so tisti tihi, ki nikoli niso izstopali, uspeli v življenju, z lastnim delom, po majhnih korakih. Brez bogatih atijev in mamic! Najbolj glasne razredne lepotice so zagrenjene, mladost je mimo, kaj drugega pa nimajo pokazati. Ločenke ali z nezakonskimi potomci, kariere tudi ni. Ja, čudna so življenjska pota…

Na teh obletnicah je ogromno laganja, vse v superlativih o uspehu… Drugo je pa realnost. Kot je že ena zgoraj zelo lepo napisala, iz druge roke dobiš povsem obratne informacije o človeku, ki se v javnosti hvali. Posel katastrofa, osebni odnosi pa kažin.

To so osebe, ki si na tak način dvigajo samozavest. Ko so otroci, ponižujejo druge, ko odrastejo, se lažejo , kako so uspešni. Bedno! Pametni je pa tiho in dela svoje delo, ne rabi sončenja po instagramih in všečkov. Toliko!

Jaz kaj veliko ne vem kako se sošolcem godi, ker nisem obdržala stikov. Ampak vseeno pa par stvari vem. Recimo najslabši iz gimnazije, slabe ocene, obupno obnašanje, zgaga pač, ima super službo, ata vse zrihtal. V šoli bil obup, razvajen froc, ampak ja, ata in mama sta mu zrihtala vse.

Še en drug, tudi zgaga v šoli, slabe ocene, zdaj direktor ene hudo velike firme.

Vem pa tudi, da en bully, nasilnež iz OŠ, je pa pristal na dnu. Po časopisu prosjačil za denar za otroke, ki jih ima cel kup.

Za ostale pa, kar pač vem, tisti, ki jim je šlo v gimnaziji ok, imajo tudi ok službe.

Za OŠ pa dosti manj vem, samo je vseeno kar nekaj takih, ki so bili obup v šoli, da jim gre kar fajn.

Verjetno pa so tisti, ki so nezadoovljni tako kto jaz, tudi tako skriti kot jaz. Jaz pazim, da se skrijem.

Si ne predstavljam, da bi se zdaj družila s tistimi, ki so me zasmehovali v šoli.

Te stvari, ki si jih naštela:  zdravje, stiki z ljudmi, zadovoljstvo s službo, zadovoljstvo na sploh. 

Plačo si napisala, da imaš dokaj OK. Na ostale stvari pa lahko vplivaš samo ti. Neuspeh zlobnežev iz šole na trenutno sedanjost ne sme in ne more vplivati, če TI ne dovoliš.

Za svoje zdravje lahko poskrbiš ti (razen za kakšne bolezni, na katere res nimaš vpliva). Marsikaj se da rešiti s prehrano, telovadbo, pozitivo. Meni je šlo najbolj na živce, ko mi je kdo rekel, da moram več telovadit in poštimat prehrano, mislit bolj pozitivno, ampak kljub mojemu upiranju je to res.

Stiki z ljudmi so tudi delno na tebi. Treba je iti ven, se pogovarjati, iskati stike, ker sami ne bodo prišli in včasih traja, da najdeš prave ljudi. Ne želim slabo, ampak ljudje raje gravitirajo k tistim, ki se ne pritožujejo in sekirajo zaradi preteklosti.

Služba je tako – večina ljudi ni zadovoljnih, že zaradi odnosov. Vsaka služba ima svoje stresorje. Jaz npr. ne bi nikoli želela biti direktorica ali vodja, ker bi mi to predstavljalo prevelik stres in odgovornost ne glede na plačo. Plača in status nista vse. Zdaj sem se že naučila, da ljudem ne smem zavidati visokih položajev, ker je to konstantno prilagajanje političnim izzivom, konstantno lezenje v rit drugim, da se status ohranja. In tega jaz ne želim.

Potem je tu tudi prepričanje, da pokvarjeni najbolj uspejo v življenju. In če ti slučajno uspeš, boš tudi mislila, da si pokvarjena? Res je, da eni so pokvarjeni, vsi pa niso. Zakaj je uspeh samo hudo plačana služba ali pa poroka ali hiša itd.?

Ne primerjaj se z ostalimi. Ne išči informacij o njih ali pa jih takoj, ko kaj izveš, zamenjaj z neko drugo informacijo. Zamoti se. Vedno bodo obstajali “boljši” in tudi “slabši” od tebe. Ampak ti statusi so bedni in izmišljeni.

Pa ravno služba je pri meni za zjokat.

Kar se zdravja tiče pa obup. Bi šlo s službo, če bi bilo zdravje. In ne, ne morem zdravja popraviti.

Zdravje je največji problem. Drugi problem služba . Tudi vse ostalo je gnilo pri meni.

Težko verjamem, da je od mature že 30 let, ker se tole bere kot da je napisano s strani 25 letnice.

Kaj se pa dogaja z zdravjem, da se ne da nič izbolšat?

Pa tole, da je vse gnilo…kake besede. S takim odnosom itak da nič ne bo boljše. Eno je, da se dogajajo res slabe stvari in človek nima vpliva, sam po tem kar berem se mi zdi bolj neko misljenje “jaz sem žrtev in nič ne želim naredit glede tega, niti nehat uporablat slabih besed o sebi”

Še nisi slišala, da ene zadeve niso ozdravljive? Nekatere bolezni so, druge niso.

Ne si želeti tega da spoznaš na lastni koži. Bodi vesela, da si zdrava.

OOo lejte jo, lejte, revo invalidno, k bi klala vrtcevske otroke….

Miska, spizdi dol z neta in si najdi nekaj za delat.

Res je, gnil/a si v temelje, bog se te usmili…

V otroštvu sem bila zelo sramežljiva, boječa, kar orng pretežka, nesamozavestnaa. Kot odrasla sem totalno nasprotje tega. Jaz mislim da sem uspešna. Živim tako kot želim. Mislim da je to najvišji možni uspeh možen za človeka. Kaj drugi o mojem življenju mislijo me pa v resnici ne gane sploh. Verjetno sem tudi zato tako zadovoljna v življenju. Živim zase. Svoje življenje. Po svojih pravilih. Je šlo veliko truda v to. Predvsem v glavi, razmišljanja kaj v resnici hočem in kaj samo mislim da hočem ker ti okolica to govori. In ko veš kaj hočeš, kako najti pot do tja. Nič se kar ne zgodi. Ne verjamem v karmo in usodo in takšne bedarij. Če nisi ti za volanom svojega življenja pomeni da je nekdo drug. In potem nimaš kaj jokat če ne prideš tja kamor si si želel. Če želiš tja…zagrab volan.

Na obletnice grem pa rada. Obujamo spomine, zanimivo je opazovat kaj so ljudje postali. Meni so ljudje zelo zanimivi na splošno. Kako različni smo si. Kako različna življenja imamo. Super mi je to opazovat. Kakšen dolgčas bi bil da smo vsi isti.

Ja, sem bila siva miška. V določenem obdobju sem spremenila marsikaj in dosegla to, kar mi je vedno bilo namenjeno biti – samozavestna in urejena.

Lepo, da sta uspeli. Je lepo to slišat.

Jaz pa ni šans, da grem na obletnice.