kodobiš otroke se za nazaj res vprašaš, kaj hudiča si se obremenjeval z enimi zadevami. res nimaš tolk časa oz. marsikaj ni več tako pomembno.

ja, isto je, ko dobiš raka. Se isto sprašuješ.

ja, isto je, ko dobiš raka. Se isto sprašuješ.[/quote]

Vseen nekak boljš, da do tega prideš zaradi otroka, ne zaradi raka.

Ojojoj, kaj sem sprožila!! Šele sedaj sem videla, pa mi gre kar malo na smeh. Joj, res neprimerna izjava za na Starševski čvek, priznam, se posuvam s pepelom. Ampak eni ste res smešni, iz muhe delat slona.
No, da pomirim duhove:
1. nisem imela depresije, ampak anksioznost z občasnimi napadi panike (nobeden še vedel ni za to, razen partnerja in nekaj dobrih prijateljic).
2. psihoterapevt je čisto v redu in me ni “pehal” v to, le dobronamerno svetoval
3. otroka sem si že dolgo želela, le upala si ga nisem imeti, ker sem se bala, kako bom zmogla z mojimi težavami. In o tem sem se pač pogovarjala s terapevtom (in nobenim mazačem).
4. na otroka ne prenašam nobenih travm, saj je bilo to le malo težje obdobje v mojem življenju, ki sem ga uspešno preživela, me je ojačalo in sem se marsikaj iz tega naučila.
5. in še enkrat: otroka nisem imela iz nobenih drugih razlogov ampak samo iz enega – KER SEM SI GA SRČNO ŽELELA.
In eden redkih, ki je razumel point mojih besed je gkjdfgh.
Halo – ljudje božji, a res nimate drugega dela, kot se obešat na vsako besedo??!