Kakor je dejal predhodnik: ko čutiš, da te delovno mesto ubija, pojdi čimprej in čim daleč stran. Življenje je eno, treba je skrbet, da ga živimo čim bolj kvalitetno.

Tudi sama sem bila tik pred izgorelostjo, lahko imenujemo kakorkoli izčrpanost, ko te pesti čas in pritisk, da ne zmoreš vsega dela, kar so opazili zlasti drugi in me opozarjali. Težava je bila v tem, da sem vse še zmogla in po besedah nadrejenih se pridnemu nalaga še več. Seveda telo v danem trenutku reče ne. Delala sem tudi v bolniškem staležu, ki ga prej niti nisem upala koristiti. Na kar sem se odločla, da postavim meje. Delo je tudi brez mene potekalo, pa čeprav z več zaposlenimi, počasneje, z napakami. Kot že predhodniki, postavite se na prvo mesto. Najpomembnejše je vaše zdravje. Obrnite se na os.zdravnika s svojo stisko in skupaj bosta našla rešitev. Za začetek tako, da najprej globoko zadihate. So tudi zlobni komentarji, ne berite, nekateri se ne znajo postaviti zase in so dejansko žrtve, mislijo, da ja tako prav, drugi imajo srečo, da se s to obliko izkoriščanja niso srečali. Naredite prvi korak.

Delaš za dva, ali imaš samo občutek, da  delaš za dva, v resnici pa delaš komaj za enega, ali pa še to ne.

Bil sem tam in če se česa naučiš je to to, da veš, kdaj je vsega preveč in da znaš to tudi naprej povedat svojim nadrejenim. Če to razumejo je super, če ne je čas za novo/drugo službo

Bla bla blaaaaa

Tisti, ki so kdaj res garali, se s tem ne napihujejo in hvalijo.

Saj ni čudno, da prihaja do izgorelosti. Ja, tudi naši starši so trdo delali, ampak takrat se je delalo za življenje in preživetje, ne za dokazovanje drugim in tekmovanje z njimi. Takega stresa, mobinga in strahu pred izgubo službe in neuspehom, kot ga imamo danes, ni bilo. Poleg tega je bilo v službah dovolj kadra, medtem ko ga danes krvavo primanjkuje. Vidim pri nas, še pred dobrimi 10 leti nas je bilo skoraj 2x toliko kot danes, količina dela pa se ni spremenila. Bolniških ni bilo, danes cepamo kot muhe, pa nihče od nas v preteklosti ni nikdar bil bolan. Saj si vsak lahko najde eno bolj na izi delo, ampak to pomemi tudi zelo izi plačilo in če nočeš ravno trepetati za vsak cent, ki ga zapraviš in vsaj kolikor toliko spodobno živeti, moraš poseči po kaki zahtevnejši in odgovornejši službi. Poleg službe je treba biti še super mama, odlična gospodinja, imeti hobije, izgledati kot v študentskih letih – s popolno postavo, urejena v nulo, zato se nemalo žensk po napornem dnevu še goni po kakih fitnesih, obilica nasvetov za zdravo življenje pa je za piko na i še zradirala tri četrt živil z jedilnika. In tako namesto da bi kaj pojedle, da bi imele moč in energijo, se afnajo z nekimi solatkami in bio, eko, vegi,  brez cukra, brez glutena, brez OH in podobne neumnosti in ni čudno, da je telo izčrpano. Prvo “zdravilo”, ki bi ga jaz dala za izgorelost, bi bilo, da bi te ženske posedla k mizi in postavila pred njih poln krožnik testenin z ragujem in skledo zelenjave. Treba bo začeti postavljati sebe na prvo mesto, reči ne, ne morem, iti na bolniško, ko ste bolni, ne pa nafilani z lekadoli komaj stati pokonci in vztrajati na delu, treba bo sprejeti, da ni treba biti popoln in prisoten na vseh pasjih procesijah in da ni nič narobe, če ostane hiša nedezinficirana, vi pa na kavču z najljubšo knjigo. Predvsem pa se bo treba požvižgati na to, kaj si bodo sodelavci, sorodniki, prijatelji in širša okolica mislili in kaj bodo rekli. In dokler teh premikov v glavi ne bo, lahko menjate službo vsak teden, pa ne bo pomagalo. V vsaki se boste gnali do onemoglosti in se pustili teptati.

Glede na to, da imam za seboj 35 let delovne dobe lahko rečem samo, da je delo in služba včasih in danes popolno nasprotje. Včasih ni bilo mobinga v službah (vsaj jaz takrat nisem za to niti slišala niti zaznala v svoji okolici), delalo se je manj, zahteve so bile bistveno manjše, odnosi so bili dokaj zdravi. Ni primerjave z danes. In zato se tudi slučajno ne more primerjati službe in življenja dedkov in babic z nami, z današnjim časom…

Sedaj sem že skoraj četrt stoletja v službi (in tudi ogromno delam in naredim) v državni upravi. Česa takšnega kot se pa dogaja (in žal stopnjuje iz leta v leto, v zadnjem času pa že iz tedna v teden) pa nisem prej nikoli doživela. Mobing na polno. Raje ne pomisli, da ga prijaviš, ker bodo šefi stopili skupaj in bo vse proti tebi. Potem dobiš pa še kazensko premestitev. Seveda zavito v celofan zaradi potreb delovnega mesta oz. povečanega obsega dela drugje.

Mislim, da si nihče, ki ne dela v državni oz. javni upravi, ne more niti predstavljati kaj se dogaja. Noben od sodelavcev noče iti za pričo, ker ne želi biti del tega oz. ne želi še bolj pokasirati.

In tako hodiš iz dneva v dan s hudim odporom v službo, ob misli na službo ti je slabo že v nedeljo zjutraj, ko pomisliš, da moraš “jutri” spet tja.

Sem doživela in doživljala kar nekaj let, vse pisala, poln zvezek, ogromno dokumentacije (e-pošte)… Zdravje mi je šlo za vedno, dobila avtoimune bolezni (dokazano zaradi dolgotrajnega hudega vsakodnevnega stresa), pristala parkrat na operacijski mizi (hrbtenica!) ampak odločitve, da grem v prijavo mobinga nisem mogla sprejeti. Ker bi ostala sama, nisem imela moči in energije, da bi se bockala z njimi in na koncu izgubila vse, pa še premestitev pokasirala.

Sem se pa naučila nekaj: nihče več ne bo name vpil, nihče več me ne bo zmerjal zaradi svojega neznanja in nesposobnosti, nihče več me ne bo poniževal. V tistem trenutku bom vstala in mu rekla, da greva do kadrovske. In mislim, da se sedaj malo bojijo, ker vedo za to. Do kdaj bo trajala njihova zavora, pa ne vem…

Zato avtorico popolnoma razumem in svetujem, da je na bolniški dokler le lahko. V tem stanju se bo težko postavila zase. Rabiš čas, ogromno časa, ogromno neprespanih noči, ogromno dni, ko zreš v daljavo brez misli,…

Srečno!

Mene pa res zanima kako to zgleda dejabsko v praksi. Ne izgorelost anpak izgorelost v JU?

Nadure inate omejene?

Delas 8 ur. Vec kot delati ne mores. Na 3 koncih hkrati tudi nisi.

Dejansko kako poteka dan (ki je enak dnevu), da pride do tega?

Ker privat recimo folk dela 14 ur dan na dan

Kako je zgledalo pri nas…na približno varni strani si bil če si imel malo videnja v prihodnost, da so bile zadeve ki jih je šef zahteval, narejene preden je zahteval…ne daj bože da je bila potem kakšna napaka…zmerjanja, žaljenje…grožnje…zahteve da se dela v nasprotju za veljavno zakonodajo…ko se je izkazalo, da je šef imel narobe, pa je dvignil roke in…UKAZ je bil izrečen ustno in…bil si kriv, ker…ko pa naslednjič nisem naredila tako kot je ukazal, ker sem vedela da je narobe in bom kriva jaz…pa spet grožnje, zmerjanje…

Dejstvo da obe punci ki sta me nadomeščali med porodniško, sta po parih mesecih dali odpoved, marsikaj pove.

Tako je bilo pri nas…kakšen je pa mobing v drugih službah JS pa ne vem.