izgubljam prijateljice

ugotovila sem, da počasi izgubljam vse prijateljice. nekatere sem jih že popolnoma, nekatere pa… ful je čudno, k zmeri ko katero vprašam če se kj dobiva, sploh ni odgovora, alpa reče, da nima časa (v pol leta ni imela enkrat časa??)
mislim da z mano ni nič narobe. rada prisluhnem ljudem, poskušam biti čim manj vsiljiva, izogibam se opravljanju, rada se smejim…
pa ravno zdaj, ko bi najbolj rabila dobro prijateljico, ker sem imela kar katastrofalno življenje…v bistvu, ko sm bla najbolj na dnu, so se počasi oddaljevale od mene(pa to ni neka skupna družba, različne prijateljice iz različnih krajev, šol)
ne vem, a se ljudje bojijo, da bom zj ves čas žalostna (kar sploh nisem), če se mi je pač x zgodilo, in da bodo poj tud oni depresivni?
a ima kdo podobne izkušnje?

lepo se imejte

Poskušaj se čim manj pretvarjati. Pokliči prijateljico in ji povej, da si žalostna. Ne skrivaj. Če bo rekla, da se ne more dobiti s teboj, jo vprašaj, če ti lahko pove zakaj ne. Če bo njen odgovor zakaj ne more, logičen, jo pokliči spet kdaj drugič. Če pa nikdar ne bo našla časa zate, je pač ne kliče več. Pokliči kakšno drugo prijateljico po istem postopku. Ena se bo že našla, ki te bo razumela.

lp

Ja žal zelo dobro vem kako je to. Nekateri – ali pa večina – se neha družiti s tabo, ker ne vedo kako naj se obnašajo, kako se boš ti obnašala … Nekateri pa na vse mogoče in nemogoče načine želijo pomagati.
Saj ne veš kaj je bolj neprijetno. Jaz sem bila v zelo težki situaciji – rodila sem mrtvo hčerkico – in sem zelo potrebovala ljudi okrog sebe. Prijateljice pa so strašno zaposlene … nimajo časa itd.

Skratka ugotovila sem, da je najbolje da takoj povem prijateljici, da bi rada šla le na kavo in kratek klepet – da ne mislijo da me bodo morali v nedogled tolažit in mi pomagat z nasveti.
No in ko počasi ugotovijo, da se da s tabo kljub vsemu čisto normalno pogovarjat, potem ta strah počasi izgine. Tako se zdaj praktično z vsemi prijateljicami spet normalno družim. Saj se tudi meni ne da večno premlevat žalostne zgodbe – njim pa sploh ne. Za najtežje trenutke pa je ob meni mož, pa starši in sestra. Na prijateljice takrat žal res ne moreš računati.

Le pogumno – povabi jih na čvek ob kavi in imejte se lepo.

Se deloma strinjam z Daso. V res tezkih trenutkih vcasih nimas prave prijateljske duse, ki bi ji zaupal.

Jaz vcasih drzim stvari kar zase ali pa jih povem mojemu dragemu. Pocakam, da mine.

Sicer pa s prijateljicami nimam tezav. Za klepete in sopinge in hobije in izlete ni nikoli tezko najti interesentov. Tezje pa je najti take, ki bi jim zaupal kake tezje stvari v tvojem zivljenju. Takih je ponavadi malo (pri vseh ljudeh). Sicer pa je res najbolje ce se ne pretvarjas. Ko si res srečna – pokaži. Ko si slabše volje – pokaži. In ko si čisto brezvoljna – spet pokaži. Ker po eni strani je brezveze, da skušaš biti vedno najbolj zabavna in ”in”. Mene bi to utrudilo…

Glede izgubljanja prijateljic pa tole… Vsi jih izgubljamo… Jaz sem prvo prijateljico izgubila na koncu OŠ, ker je pač ona dobila fanta in neko drugo prijateljico iz druge skupine. Kasneje se je stanje pri njej spremenilo in spet me je poiskala. In sva bili spet prijateljici. Pa se je situacija ponovila. Bila sem vmesna postaja… Sedaj je vsega skupaj ze 15 let. Se vedno sva znanki (nisva skregani al kaj podobnega), ampak jaz je pac ne jemljem za eno resnih prijateljic pač pa za znanko. Včasih moraš izbirati prijatelje glede na njihovo zanesljivost. Ne to da so 2 leti non stop s tabo. Ampak, da ste vedno dobri prijatelji, ceprav jih vidis enkrat na 2 tedna.

Tole mi je vsec: Friends are like stars – you don’t always see them, but you know they exsist

Imam podobne izkušnje,sedaj imam le veliko znank kot prijateljic.Prave nobene ker mi je ta v kratkem pokazala svojo pravo plat,zalostno ja ko spoznas da na nekoga ne mores več računati.Želim ti veliko sreče v življenju glede prijateljev,meni jo manjka.Če želiš mi lahko pišeš kaj na mail.Pa en lep dan ti želim!