IZGUBLJENA GENERACIJA 30+

Vrjamem da nisem edini …. da nas je več kot 20k ljudi.. zanima me kako razmišljate naprej itd.. glede na to da smo ste doštudirala v zaćetku krize …sedaj pa pač kriza z migranti itd.. pač osebno ne vidim izboljšav.. da ste brez karkršnih koli konkretnih delovnih izkušenj v vsaj 1% podobnem delovnem mestu kot izobraževali, pač poprijeli za karkoli sam da se dela..

sedaj pa ko krize konec… kot pravijo pa nas z leve in desne prehitevajo mlajši s fakultet ker pač majo vsaj malček bolj sveža znanja ter mladost … navkljub nam ki nimam ne izkušenj konkretnih ter leta taka kjer bi mogli vsi delati….

ena zanimivost je pa to da je statično pustimo stat odstopanja ljudi ki niso na zavodu prijavljeni itd.. največ brezposlenih sedaj od 30-39 let z tercialno izobrazbo.. in država čisto pozabila pomagat subvencijo razen kar sem videl nazadnje v petek da bo plačalo enomesečni preizkus za delo pri delodajalcu ki se zato odloči za 1100 ljudi…

osebno se razočaran zelo… ker vse kar sem delal mi ne koristi če nimaš določenih specifičnih izkušenj za naslovljeno delovno mesto…

in še eno podvprašanje mogoče izpade čudno a se da razveljaviti diplome. mag srednje šole … pač ne zaradi plagiata, zato da dobim pravico se izšolat v večerni šoli za ne vem mehanika? če sam finančno ne zmorem tega bremena

Strinjam se z vami, da na državnem nivoju ni praktično nobene podpore za iskalce prve zaposlitve v obdobju 30-35. Po mojem, sicer zastarelem mnenju, so (ste?) preveč podaljšali obdobje adolescence, izkoristili socialne transferje, zastonjski študij, subvencionirano prehrano, manj obdavčeno študentsko delo (to se je zdaj nehalo). Nekateri ljudje se zaradi osebnosti ali specifičnih družinskih razmer niso postavili na svoje noge in so raje vpisali še en nepotreben magisterij ali doktorat. Ljubeči starši so vam financirali “mama hotel” ali pa celo najemnino.
Na nek način je jasno da vsi ne morejo imeti podpore – super mladi pod 30, srednje stari med 30 in 40, depresivci v krizi srednjih let med 40 in 50, zaščiteni obnemogli nad 50. Deset odstotkov ljudi ne more delati in vleči države naprej zato da bo ostalih 90% lahko žuralo.

Zaposlil sem tri osebe med 30 in 35, brez dneva delovne dobe, vse brez kakršnihkoli subvencij in brez zunanjih posredovanj. Moram reči da je kar težko – pri tridesetih+ je človek oblikovana osebnost in je težko vplivati nanj. Poleg tega pa ni delodajalčeva naloga, da delavcu igra starša, čeprav se mentorska vloga včasih prekriva z njo.
Ljudem niso jasne osnove stvari – da je treba hoditi v službo vsak dan, da moramo tisto, kar oni delajo, prodati za precej več kot je bruto plača. Ne razumejo strukture bruto plače. Kaj je račun in kaj je predračun. Kaj je DDV. Kako poiskati davčno številko. Kako preveriti boniteto podjetja. Da je na maile treba odgovoriti v 24 urah. Ne vedo da njihovo bolniško in dopust plačuje delodajalec. Ne razumejo dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Celo življenje so bili freeloaderji in se težko odlepijo od te socialne vloge. Da je prišel čas, ko bodo sami morali prispevati več, kot pa od družbe dobijo. Da morajo poskrbeti za dodatno zdravstveno zavarovanje, dodatno pokojninsko zavarovanje, znati izračunati kdaj se bodo upokojili, in s kakšno pokojnino, če so začeli delati tako pozno…
Je nekako tako kot begunska kriza – ne država ne delodajalci nismo krivi za vse tegobe tega sveta. Če je kdo pripravljen sprejeti pravila igre in delati je zanj gotovo prostor. Če je nekdo deset let študiral, če je milenijec in digitalna generacija, mora znati uporabljati Linkedin za mreženje, google za iskanje, kakšen jezik več kot angleščino… pa tudi če ne zna vsega – če je učljiv, proaktiven, išče načine kako stvar narediti, ne pa razloge zakaj se ne da, potem bo službo vseeno dobil in jo tudi obdržal. Ne nazadnje, poleg rednih služb je tudi veliko programov za zagonska podjetja, pa tudi odhod v tujino je resna opcija. Gotovo bo veliko beguncev že v par letih imelo službo, stanovanje, in bodo poslovno in osebnostno uspešni, ter bodo vzdrževali svoje družine. Pa čeprav so prišli mokri in z nahrbtnikom, ne znajo jezika, njihova “izobrazba” ni priznana, nimajo delovne vize… Vi lahko greste kamorkoli znotraj EU, celo za ZDA za turistični obisk ne rabimo vize. Imate izobrazbo, znate jezike… pred begunci imate neskončno prednosti. Izkoristite jih.
Želim vam veliko sreče pri iskanju zaposlitve.

Živjo!

Situacija s službami dan današnji čas je res mizerna. Prihajamo žal (ali na srečo – tu so mnenja še kako deljena) v obdobje, ko si bomo MORALI službe v vedno večjem obsegu ustvarjati sami. Sicer je pa tako, da o tem že ptički zunaj pojejo… Jaz sem osebno na istem. Sicer po izobrazbi diplomirani ekonomist, a me – prvo kot prvo – v to smer ne vleče več delati, drugo kot drugo pa – niti prostih delovnih mest v tej branži ni več toliko kot pred leti. No, in zato se poskušam znajti sam… Malo pišem članke, lani sem šel na fitnes zvezo naresti izpit iz inštruktorja fitnesa (pa si s tem malo skušam pomagati) in tako dalje in tako naprej. Pač. Po domače povedano – odkrivam. Spravil sem se tudi v splet digitalne ekonomije (kaj je to, si lahko natančneje preberete na mojem blogu) – po domače povedano pa gre za spletno komuniciranje in za vse, kar je lahko s tem povezano. Ugotovil sem, da se zlasti te e-konomije dan danes še premalo zavedamo in da je tu prostora še kar precej. Tako – malo v pomoč in v razmislek. No, vsaj upam, da je. Obilo uspeha pri iskanju oz. ustvarjanju lastnega posla! Lep dan še naprej……..

@delo dajalec: Tak bulšit ste napisali, da sem skoraj pokozlala celo tipkovnico. Naj vam ene par stvari obelodanim. Kriza se ni začela leta 2008. Kriza se je po mojem mnenju začela že mnogo prej, vsaj leta 2004, če se prav spomnim, je bil takrat prvi bum za prevoznike. Še en pokazatelj, da se je kriza res začela takrat je, ko sem okoli leta 2006 opravljala obvezno prakso na nacionalnem inštitutu in so se mi znanstveniki izpovedali, da so vsaj kakšno leto poprej imeli toliko projektov, da so komaj dohajali z delom. Potem pa so projekti kar čez noč začeli usihati. Leta 2006 so se morali že skoraj po bradi praskati, kaj bi počeli. Da ne govorim o tem, da v nekem času ni bilo več denarja za etanol, ki smo ga potrebovali za čiščenje steklovine. Naj nadaljujem, idej je vedno zelo veliko, vendar pa je problem nastal pri denarju. Podjetja so želela, da državni inštituti malce pogledajo čez prste in naredijo kakšno analizo kar tako, brez plačila. Da ne govorim o tem, ko so nekateri sicer zaposleni v podjetjih, vendar so delo začasno opravljali na inštitutih, dobesedno izropali skladišča kemikalij in izrabili laboratorije do maksimuma. No, saj je menda jasno, da za popravila aparatur niso dali niti centa. Podjetja so zaradi butastih ekonomistov začela ukinjati razvojne oddelke in prodajati drago opremo, ter odpuščati izobražen kader, kot domino efekt se je to začelo dogajti tudi po inštitutih.

V tistem času, ko sem bila na praksi, so odpustili vsaj 5 znanstvenikov in pomožnega osebja. Dejansko so ti naši vrli zlati ekonomisti uničili naš razvoj in zapravili naša podjetja, ker pač stroškovna politika (twitterjeva slovnica). V tistem času sem se želela zriniti še v kakšen inštitut, poskusiti še kakšno branžo, vendar so začeli odpuščati študentsko delovno silo, ker niso imeli ne dela in ne denarja. Zelo žalostne zgodbe sem slišala iz nekaterih inštitutov… Nekateri so skoraj ali povsem propadli.

Torej, ko govorite o tem, da človek pri 30+ ne zna tega in onega, ne biti tako oholi, češ kako smo zabiti. Ne, nismo. Znajti se moramo z računalniki, poznati tisoč in en program in programski jezik, biti nenormalni multipraktiki. Očitno bomo morali imeti vsi po vrsti še vsaj kakšen poklic.
Vendar je ves hec v tem, da če hočeš biti dober, si lahko dober le na enem področju, če ne si povprečen ali podpovprečen na vseh. Če hočete od nekega strokovnega kadra znanje o tem kako je sestavljena cena, povejte jim. Ne vem zakaj je to problem???

Naj vam povem še eno zgodbo o tem večnem študiranju in zavlačevanju z diplomami. Slučajno sem bila v referatu, ko sem slišala pogovor med profesorjem in administratorko. Bil je že seprember in bili smo sredi izpitnega obdobja. Profesor je prišel administratorko vprašati, koliko študentov je imelo do tistega časa že pogoje za naslednji letnik, da bo vedel koliko šudentov sploh lahko še spusti na naslednjem roku. Lahko si mislite kako sem bila pretresena, ko sem vse to slišala. Ko sem sama končno prilezla do diplome, sem poskusila navezati stik z drugimi študenti, ki so se prav tako klatili po laboratorijih in opravljali poskuse za svoje diplomske. Ena študenta je iz torbe potegnila diplomsko nalogo iz leta okoli 1990 z IDENTIČNIM naslovom. Finta je, da je število industrijskih projektov tako padlo, da profesorji niso imeli tem za diplomske naloge, zato so načrtno zavirali napredovanje študentov skozi letnike. Dejansko smo kolateralna škoda sistema. In mogoče preveč romantično pričakujem, da nam boste vsaj malo pomagali, ne pa da nas na vsakem koraku omalovažujete, česa vse ne znamo.

Upam, da sedaj vsaj malo razumete kje je razlog, da smo postali izgubljena generacija 30+.

Sama hvala bogu že imam delovne izkušnje, že v OŠ sem se mami rinila v lekarniški laboratorij in ji pomagala, kolikor sem ji pač smela, pa tudi kot študentka sem se kolikor je bilo mogoče rinila v laboratorije podjetij, da sem ja dobila nekaj izkušenj. Hvala bogu je moj mentor za diplomo opazil mojo zagnanost in mi ponudil delovno mesto na nekem 2 letnem projektu. Upala sem, da bom po končanem projektu z delom nadaljevala v podjetju s katerim sem sodelovala, vendar to podjetje bije britko vojno za obstoj. Bilo je veliko podjetje z močno izvozno mrežo, ki so ga uničile banke. Sedaj sem tam kjer so ostali, brezposelna in za delodajalce neperspektivna. Res žalostno. Očitno mi ostane samo še tujina. Vendar sem spet v dilemi. Nemčija??? V teh časih??? Polna agresivnih muslimanov, ki skandirajo po ulicah??? Ni šans! Torej kam? Na Kitajsko, kamor ste zvozili podjetja in z njimi vsa delovna mesta? Naj se raje učim novega jezika ali novih sposobnosti oz. novega poklica? Naj grem delat doktorat? Iz česa? Kam točno se naj obrnem, da se bom prav obrnila? To se vprašam čisto vsak dan. Jasnega odgovora enostavno ni.

Sama za naslalo situacijo krivim generacijo, ki je bila rojena med leti 1950 in 1970, ali kot ji jaz rečem, generacija nadaljevanke Dinastija in Wallstreetovskih japijev. Vi ste tisti, ki ste ta sistem spravili tako daleč, kot ste ga in mi nimamo nikakršnega vpliva na to, ker niti nimamo glasu, saj smo po vašem mnenju nesposobni, ker ne razmemo kako je sestavljena cena izdelka.

Svet se vrti v zelo čudne smeri, napoveduje se tretja svetovna vojna!!!, nekateri so prepričani da ta vojna že poteka. K nam vdirajo horde beguncev, ki ne vedo točno po kaj so prišli. Hkrati bežijo pred muslimanskimi ekstremisti in hkrati nas posiljujejo z njihovo muslimansko vero. Res čudna situacija. Hkrati pa se generacija 30+ ali kot ji po tujih medijih pravijo ˝milenijska generacija˝, bojuje za delovna mesta in to z generacijo, ki je dejansko celotni sistem tudi zasrala (poceni kupi, drago prodaj in to vse kar se da, tudi človeška življenja in organe). Ne vem kam nas bo vse to pripeljalo. Upam, da do novih delovnih mest in do miru.

Veliko spremljam medije in dogajanje po svetu, saj je ravno od tega odvisno ali bom uspela dojeti tok kamor gremo in se ob pravem času usmeriti na pravo pot. V tem času sem zasledila že kar veliko zgodb raznih podjetnikov, češ da mladi nimamo ustreznega znanja za delo v njihovem podjetju. Kako hudiča bi lahko imeli ustrezno znanje, če pa ne sodelujete s šolskim sistemom in ne daste nobenih predlogov, kaj bi vi želeli, da mladi znajo, ko pridejo iz šole? Zakaj hudiča je tako težko dobiti prakso ali pripravništvo v podjetju?

Ko smo že ravno pri pripravništvu. Film Pripravnik… 70+star striček dobi pripravništvo v podjetju, ki se ukvarja s spletno prodajo. 70+…ker smo 30+ nesposobni za kaj takega, ker ne najdemo niti davčne številke. Res smo daleč prišli.

Gospa Zonja,

Ko sem šel jaz delat v tujino, mi ni bilo težko stati v vrsti za vizo skupaj s priseljenci iz tretjega sveta. Vas pa moti, ker bo v Nemčiji nekaj muslimanov več, čeprav se lahko kadarkoli usedete na vlak in odpeljete v Munchen, ali pa pot nadaljujete v Glasgow ali Bergen – nihče vas ne bo ustavil. Razen vaših predsodkov.
Ko sem zaslužil nekaj malega denarja, sem se vrnil domov, naredil podjetje in zaposlil nekaj ljudi. Imam razpisane diplome, sodelujem s fakultetami. Pri meni študentje opravljajo delovno prakso, vedno jih plačam, in če se izkažejo, dobijo službo. Žal je podjetje majhno – ne morem poskrbeti za vse. Prav tako podjetje ni socialna ustanova. Vsak mora zaslužiti svojo plačo. To ne pomeni da hodi v službo, ampak da dela nekaj tako koristnega, da naši kupci to plačajo. Jaz na Kitajsko prodajam, in tja nisem izvozil nobenega delovnega mesta.
Kar se tiče fakultet – gotovo je res, da je sistem glavarin povzročil inflacijo akademskih naslovov, tako da so danes skoraj brez vrednosti. Vendar pa – mogoče ste že slišali to frazo – “it takes two to tango”. Veliko milijonarjev vaše generacije je pustilo fakulteto, ker so videli da na njej samo zapravljajo čas, in so naredili svoje podjetje, in tako pravočasno izkoristili poslovno priložnost.
Razumem vašo frustracijo. Človek brez dela v najbolj produktivni fazi življenja je kot lev v kletki. Žal se vaš bes kanalizira v paranoične teorije, ki niso vredne polemiziranja.
Kolikor mi je znano, se tako Lek kot Krka širita, tako da je nekaj služb gotovo tudi pri nas. Naučite se kakšen jezik več, ali izpopolnite tiste, ki jih že znate, strokovno se izpopolnjujte, pišite prošnje, kličite po telefonu, povezujte se z ljudmi na Linkedinu, družite se z ljudmi. Gotovo se bo našlo kaj tudi za vas. Ste mladi, upam da tudi zdravi – to je odlično izhodišče, vsi ostali problemi so rešljivi.

Da dam še malo replike na vse … najbolj zanimivo mi je kot opazujem sebe ter druge okoli itd… da npr… osebno sam ne poznam nikogar… ki je podjetje, start-up karkoli pač odprl brez financ s pomoči staršev itd.. Karkoli pač sam menim da za it v tujino itd… rabiš nek kapital ne veliko ma rabiš.. ker brez tega se na da nič je začaran krog.. vsaj sam sem v tem da pač žal ne morem dat tiste borne sociale na stran saj je v družini ki straša pred pragom penzije. nas še bolj stiska..

sam pa opažam pri sebi da …. glede na končan študij 2009 pa do danes ker žal nisem imel prakse, ker po pred bolonjskem sistemu ni potrebna jst sem pa sam iskal delo ki bolj plačano “my mistake” kdo je vedel kaj bo …

ter vse delovne izkušnje so bile sam javna dela ali dela ki lahko vsak opravlja ni potrebno nobenega znanja(čistilec, pomivalec posode).. opazil sem da delodajalci predvsem iščejo delovne izkušnje najraje bi videli .. da sedi in delaj da vse veš … jst to vse razumem njihov vidik skozi finančno organizacijsko itd.. sfero.. vendar se vprašam pa tudi njih zmeraj na razgovorih kako ste pa vi začeli pa je ponavadi odgovor ” so bili drugič časi sem imel mentorja”

@delo dajalec: ˝Veliko milijonarjev vaše generacije je pustilo fakulteto, ker so videli da na njej samo zapravljajo čas, in so naredili svoje podjetje, in tako pravočasno izkoristili poslovno priložnost.˝ Res? Koliko pa je teh milijonarjev? Vsak drugi? So res začeli iz nič? Ali pa je to podjetje izpeljanka iz očetovega podjetja? Ja, start upi…Ti start upi… največ jih je takšnih, ki se ukvarjajo z razvijanjem aplikacij ali pa se gre bolj za dizajnerski projekt. Sem že bila na delavnici za start up-e in moram reči, da nisem ravno padla na rit. Tam je bil celo neki tip, ki je zmagal z najboljšo idejo že v treh (3) skupinah in je bil spet na delavnici. In ko sem ga vprašala, kaj se je zgodilo s temi idejami, je rekel, da nič, da par mesecev so še delali, potem pa je vse skupaj propadlo. Brez kakšne resne delavnice, že skoraj manjšega obrata ne moreš narediti novega izdelka. To je jasno kot beli dan. Kolikor sem gledala Kickstarter, so ideje morda na začetku še bile dokaj inovativne, sedaj pa so že bolj ali manj privlečene za lase. Ja, poznam pa tudi zgodbo nekoga, ki je v start up vložil 30 k€ in iz tega podjetja ni nastalo nič. To so bili vsi njegovi prihranki in kot mlademu očetu, bi mu ta denar še kako prišel prav, vendar je res verjel v ˝zgodbo podjetja˝, kot se danes nobl reče.

Naj bo nekaj jasno glede diplom. Doktor ne more biti doktor brez diplome in specializacije, tako tudi v mojem poklicu ne morem delati tega kar si želim brez diplome. Veste, pri nas je diploma kot nekakšno dovoljenje za delo. Upam, da je to jasno. In ja, sem si sama plačala tudi strokovni izpit samo za to, da bi izboljšala svoje zaposlitvene možnosti, pa tudi jezkovna znanja se trudim pridobiti in računalniška in in in in… Nikoli dovolj dobro. Ja, imela sem že tudi razgovore v tujini, pa se pač niso odločili zame. Hkrati pa vidim, da imajo tam ljudje tudi probleme in da tujina ni z zlatom posuta. Nikjer ne piše, da če bi se na slepo preselila in tam iskala službe, da bi mi tudi uspelo. Lahko da bi domov prišla še bolj finančno oslabljena kot sem sedaj. Veste, ne morem si privoščiti razmetavanja z denarjem.

Res se čudim, kako to, da imam v radiju 20 km toliko firm, kjer bi se lahko zaposlila, pa nikjer nič. Potem pa grem med ljudi in mi povejo kje vse so odpuščali ali se je v nekem podjetju prvič zgodilo, da niso dobili božičnice ali pa dobim pisma delodajalcev, ki trenutno ne zaposlujejo zaradi kadrovskega prerazporejanja.
Lek in Krka…ja… To sta tudi firmi, katerih kadrovanja absolutno ne razumem. Eni bežijo od tam, drugi nikakor ne morejo/-mo notri. Sošolec s fakultete je bil na razgovoru že vsaj 6 krat. Že vse kadrovnice ga poznajo in se mu že na vratih smejijo, da ne bo dobil službe. Pa da ne boste narobe razumeli, nič ni narobe z njim, človek ima izjemen smisel za logiko in zna narediti tako, da se reče. Je pa tudi res, da zna človeku v obraz povedati kar si misli. Dandanes to ni ravno kvaliteta, mar ne? Poleg tega pa Lek in Krka nista lokal patriotni firmi, zato v Sloveniji zaposlujejo tudi od drugod, torej ni tako, da bodo službe kar šenkali. Če jim ne pašeš, te pač ne zaposlijo, pa tudi če živiš 20 km stran.

@najob_: Evo, ravno tega se jaz bojim. Zajadraš v nek stranski poklic, ker pač nekaj moraš početi, potem pa je strašno težko spet priti v svoj želeni poklic. Slovenija ni Amerika, kjer ti dajo priložnost. V Sloveniji enostavno ni priložnosti. Kadroviki so nausmiljeni. Štejejo koliko let si študiral, kakšno si imel povprečje, kje si prej delal, kaj si delal, koliko imaš izkušenj z točno določenim delom. Gledajo samo to, kar piše na papirju, če ne ustrezaš njihovim pogojem, te ne kličejo na razgovor. Če že prideš na razgovor, te raztrgajo. Vsaj meni so dali že takšne naloge na ragovorih za službo, da mi je orng po hrbut teklo. Od pisanja vabil za dogodke v 10 min v slovenščini in angleščini do 30 min predavanja v angleščini iz njihovih power pointov… Vso to kadrovanje se je sprevrglo v res grdo tekmo. In ne, tukaj ni nobene možnosti: ˝Se bom doučil.˝ Pa tudi do izkoriščanja v smislu: ˝Pridi za kakšen dan k nam, da se pokažeš.˝ Hoteli so, da jim v slovenščino prevedem in spišem vse kar najdem na netu o določeni temi. Ampak kaj ko nisem butasta in zelo dobro berem telesno govorico. Naredila sem vse na pol, ker sem vedela, da je to samo past, da na tak način dobijo zastonj delovno silo. Potem pa so si me še drznili nadreti, da so morali narediti vse sami. Ne vem zakaj bi samo jaz morala kasirati lekcije in izkoriščanja? Bivša sodelovka je tudi bila na razgovoru pri tej firmi, vendar kakšen mesec kasneje. Morala je spisati nekaj podobnega kot bi jim morala jaz, s tem da je ona to delala od doma. Na to so jo klicali, da trenutno ne mislijo nikogar zaposliti. Klicala me je po telefonu, če so slučajno mene zaposlili. Obrazložila sem ji, da jim je pravkar opravila delo za katerega nikoli ne bo dobila ne plačila in niti dobila zaposlitve. Enostavno izkoriščanje iskalcev zaposlitve. Takle mamo.

tako res je replika na delo dajalec:

kot je že uvodoma povedala ter dobro argumentirala zonja karkoli uspet rabiš kapital..nazorno je povedala od 100 idej mogoče 1 zaživi ostalo gre kao v izkušnje ki pridobil itd… vse lepo in prav kaj pa denar za vse priprave, transport čas itd… ni zastonj in na take natečaje doma in v tujini meni noben ne bo ne posodil kaj šele dal denar da se grem te igrice… logika..čist preprosta jst vas spoštujem vaše mnenje… “delo dajalec” menim da želite dobro ter tudi delate dobro kot ste sami rekli ne moraste vsem pomagat..itd..

pa da obema povem kaj sedaj počnem šel sem sistematično pisati vsem od A do Ž podjetjem mali in velikim ter klicati vsak dan sem na telefonu po 6 ur ko ponavljam eno in isto se menim za mogoče snidenje karkoli za zaposlitev koliko mislita da je uspešnost … poslanih je bilo 200 in več povpraševanj toliko tudi klicev 10% odgovorov to pa je to…

zonja:
jst ti lahko povem 7 letne izkušnje iskanja dela kaj vse se mi je pripetilo, svetovalka na zavodu pravi da bi lahko napisal knjigo..od tega da sem mogel kot administrator v 10 sekundah brez uporabe miške naredit filter v excel tabeli samo z bližnjicami . na tipkovnici , do tega da so me spraševali kaj so moji največji finančni uspehi itd… svašta in ti povem kot trobim cel čas hočejo da znaš praktično takoj vse da delaš ne da uvajaš se… in ja žal sem zajadral ven iz svojega profila (logistika, špedicija, pomorske agencije), zakaj znanje je specifično ne dobiš ga na netu nič Luka KP zaposluje samo prek VIP to čivkajo že vrabci v prekmurju … tako da žal kot začel moj naslov sem že izgubljena generacija in to so mi potrdili sami svetovalci karierni kakor tudi na zavodu itd..

Rešitev: prešolaj se kar rabi.. seveda vprašanje kot za podjetje ali start up finance …zavod ne plača ker ni nič .. subvencij ter tak in tak smo se došolali …

zaključek: velika večina nas bo poprijela kar se dobi ne glede na izoborazbo karkoli , kar meni ustreza dokler je služba ne pa javna dela kot sem delal itd… ali pa sezonsko ….

Pod tole se kar podpišem, pa nisem neka sitna stara baba – tudi sama imam 30 let in sem študirala v podobnem obdobju – doštudirala sem leta 2010, ko je bila recesija v Sloveniji še v polnem teku.