Izgubljeni….
Nekdo vas pozdravlja z morja. Pa niste toliko, da bi pozdrave vrnili. ( zlate izjeme Jani* in draga Marija ).
Jaz cenim, da nekdo misli na nas, se na nas spomni tudi takrat ko je na dopustu. Veliko mi to pomeni. Ker cenim vsako , še tako drobno pozornost.
Posebno še, če je pozornost dana od človeka, ki ima za nas veliko srce.
Zato sem jezna in sem se umaknila. Povedala pa sem to javno, ker nimam navade , da močom o stvari, ki mi ni všeč!
Dragi zajček,
dobro veš in najbrž ti je poznano, kako opeharjeno
se v tem delu svojega življenja počutim jaz. Imela sem
srečo, da ste se mi zgodili – vi vsi. Z ježkom vred. Imela
sem še večjo srečo, zaradi katere sem dostikrat sedela
pod svojim macesnom in potočila solzo – ne solzo žalosti,
o ne, solzo tiste tihe sreče, ko sem si dejal: Ma Marija, kaj
si v življenju sploh naredila, da ti je dano imeti take duše,
take prijatelje, s čim si si to sploh zaslužila? In sem se velikokrat spomnila naših srečanj, naših objemov, naših stiskov rok. In vsakokrat, jebemti da res, vsakokrat me je tako bolelo v prsih: najprej od sreče, od zadovoljstva, od radosti, od nepopisnih čustev najpristnejšega počutja med ljudmi, ki so mi všeč. In vsakokrat me je v prsih speklo, zaskelelo, oči so zaplavale v žalosti, ker ni bilo poleg – ježka. Ker njemu nisem mogla dati roke, ker se nisem mogla stisniti v njegov objem, ker mu nisem mogla zreti v oči v hipu, ko bi mu povedala, kako rada ga imam in koliko mi pomeni njegovo prijateljevanje.
Oja, o vsem tem premišljujem, velikokrat … in ob vskaem srečanju si mislim: oh, tokrat bo pa z nami tudi ježek. Pa vem, da ga ne bo. In senca žalosti me zajame. Res. Ker si želim srečanja z njim še in še. In to je želja, ki bo najbrž neizpolnjena. Morda? Morda pa nekoč, ko bom spet sedla pod macesen ne bom več potočila grenke solze, ampak samo tiste: Oh, Marija, ali sploh veš, kaj imaš in povej mi, s čim si si vse to prislužila!
Tako, zajček moj mili. Vsi, prav vsi ste košček mozaika ene moje sreče, enega koščka mojega življenja, enega koščka mojega zadovoljstva, a v tem mozaiku manjkajo temne oči neke duše ……
In tej dušici so namenjene moje misli, ne le po pozdravu, ne le po pisanju, velikokrat, zelo pogostokrat, v stiskah, v katerih me bodri in mi pomaga ….
Zajček , samo da si se našel !!!!
Te pogrešam tu !!!!!!!!!!!
Jaz pa ježka s foruma še ne poznam prav , če me spomin ne vara .
Seveda bi se sicer pridružila pozdravom , tako pa …………. , vcasih
sem “tiho” tudi zato , da si nebi kdo mislil , da se neki ” duvam “,
pa je očitno , da ne vem zakaj se gre ………..
Oprosti zajček
Sorry Ježek !