izgubljeni sin se vraca..
Prisrcno pozdravljam vse in sporocam, da sem po treh tednih spet tu.. Spocit, malo bolj razgiban, pomirjen..
Upam, da mi jutri sluzbene obveznosti, ki so se nabrale, ne bodo iznicile vsega tega ze prvi dan.. Skusal se bom obvladati, hehe… Pa v naprej prosim za odpuscanje, ce ne bom vec tako pogosto tu gor..
Na dopustu sem se med drugim vsak dan ukvarjal z dejavnostjo, ki me je zelo sproscala in iz katere vam prenasam ene lepe misli za zacetek novega delovnega tedna:
“Vase srce naj bo kot ocean.
Vanj se steka nesteto rek, a nikoli ne poplavlja.
Vas duh naj bo kot nebo, ki je neskoncno, jasno
in se svobodno razprostira nad svetom.
Bodite kot drevo, ki sprejema vsakogar v svojo blagodejno senco;
podarja sladke plodove celo tistemu, ki mece kamenje vanj;
se ne navezuje na tiste, ki ga zalivajo.
In ne zameri tistemu, ki ga poseka..”
Odstekano mar ne? Ampak, ce clovek dobro premisli, gre za globoke resnice, ki jih zal dojamemo, ko je ze vec ali manj prepozno.. Zal, nas v zivljenju nekaj mora prisiliti v taksna razmisljanja.. Se motim?
Ha, saj kar ne morem verjeti, da mi je uspelo, da sem si zapomnila geslo.
Ampak, ko se clovek za nekaj odloci v pravem trenutku, vse uspe ::))
(sem enkrat ze poskusala, pa sem “ugotovila”, da je Primoz moral kaj spremeniti :))
In izgleda, da je pravi trenutek, da te prav lepo pozdravim tudi jaz.
Zapisane misli pa… jaz se nisem tako dalec, da bi jih dojela. Ali bolje receno – v celoti sprejela. Se pa tolazim, da nikoli ni prepozno.
pa se en poljubcek za mojega dobrega skrata
Hej, Pipi, kako sem te vesel! Zate bi veljalo, izgubljena hci se vraca, mar ne? Joj, kako dolgo te ni bilo tu gor! Mislim, da je minilo ze celo leto in prav vesel sem, da si le nasla pot nazaj..
Glede dojemanja mojih prepisanih misli je tako, kot sem napisal.. Ne daj Bog, da bi se ti morala v njih zdaj poglabljat in jih sprejemat.. Vse najlepse je v zivljenju namrec sele pred tabo! Lahko ti le iskreno zelim, da v cimvecji meri uresnicis svoje zelje… “Potreben pa je cas, da iz semena zraste drevo!”
Pa lupcka nazaj, da bo lepsi dezevni dan..
Dragi, predragi ježek. Dobro denejo tvoje besede,
dobro predobro dene tvoj novi optimizem, tvoje na
novo napolnjene baterije. Veš, kaj pravi Pontich:
“Pogosto zapiramo oči, da bi nam stvari bile videti
lepše.”
Ta hip sem zaprla oči in uzrla nekaj, čemur se velikokrat nadejam.
Ta hip imam občutek, da mi je srece resnično kot ocean.
Da se vanj steka tudi mali bisti potoček, ki ne bo nikdar naredil poplave….
In nad menoj je prav ta hip svinčeno sivo nebo, neskončno veliko in široko … ni toplo, bolj spominja na bližajočo se nevihto … je pa široko, široko … vanj pošiljam zdaj svojega duha, da si odpočije, da najde miru vsaj za hip, da se razjasni vsaj malo …
In ustavila se bom pod drevesom: ne bom iskala sence, ker s senco in v senci hodim in iščem svetlejšo pot, a senca je del mene in me spremlja, lahko da je blagodejna, kdo bi vedel, a ne ravno ta hip. Utrgala si bom sladki sad, vendar nikdar s pomočjo kamenja. Sad bom pričakala z razrostrtimi rokami, morda jih ne zgreši ….. vendar bo moralo drevo samo pasti, vanj ne bom zasadila sekire …. vem, da bo padlo, ko bo za to čas …
Neskončno sem te vesela, ježek, neskončno. Naj ti bodo dnevi polni, naj te delo zasuje toliko, kolikor ga lahko opraviš. Bojim pa se tvojega stavka :
“Pa v naprej prosim za odpuscanje, ce ne bom vec tako pogosto tu gor.”
Odpuščanja ti ni potrebnega, delal in naredil boš tako, kot bo seveda zate prav. “…. ne bom več tako pogosto ….” to pa boli. Boli zato, ker daje slutiti …. tvojo odsotnost …..
Ježek, prijatelj dragi, so stvari, zaradi katerih kdaj pa kdaj kdo od nas trpi, so stvari, ki prinašajo s seboj kup tegob … in so stvari, ki morajo vzeti svoj tok, ker smo se zanje zaobljubili. Naredi, kar moraš.
Marici, prav topel objem zate..
Saj ves, da pri tvojih razmisljanjih nimam kaj dodati, se manj odvzeti.. Preprosto so mi skoraj vedno zelo blizu.. Ja, ziveti moramo pocasi, imeti moramo odprto in siroko srce, pa vseeno ne smemo povsem podleci svojim custvom.. Pa ne smemo klatiti nezrelega sadja… Zrel sadez vedno sam pade z drevesa.. Po vsaki nevihti je nebo se bolj siroko, jasno in cisto…
Hehe, ce bi lahko izbiral drevesno vrsto, bil bi macesen, ki je se bolj trpezen kot kraski bor…
Tudi jaz bi bila macesen, tudi jaz: njegova trdnost
in istočasno nežnost njegovih vej in iglic, njegova
moč, ko kljubuje še kot osameli vihranik kje nad
globokim prepadom in istočasno njeogva krhkost,
ko ostane tako razodet in gol ob izgubi svoje obleke….
In njegova ponovna bagavost, ko dobi novo obleko s
prelepimi rdečimi češarki, ki imajo sprva obliko
rdečega cveta …. potem pa …. oja, tudi jaz bi rada bila
macesen …..
Ježek, lepo te je brati, res lepo. Jaz se moram za nekaj časa posloviti, ne gre drugače, morda pa se kljub vsemu “nakuhanemu” še kaj beremo nocoj. Daj bog!
Ja, macesen!.. Zelo lepo si ga opisala.. Mislim, da mu ravno to, da ostane gol ob izgubi svoje obleke pomaga, da lahko kljubuje zimskim burjam in nevihtam, da prezivi zimo in doocaka spet svojo ozelenitev.. Hmm, tudi ko pade, je njegov les se dolgo, dolgo, trpezen…
Pri nas je to izredno redko, pravzaprav umetno nasajeno drevo.. Nanj imam, podobno kot ti, prelepe spomine iz dnevov prve ljubezni.. Poleg tega me asociira na moje korenine, na kraje kjer se je rodila moja mati..
Marici, vsec mi je tvoj aktualen pozdrav..
Ježek, toplo zahvaljen, za vse: za tvoje bodrenje,
za tvoje lepe besede, za tvoje spomine, ki jih deliš
z nami, za to, ker si tu, zato, ker ti je všeč moj pozdrav …
v njem namreč vidim čisto in golo resnico, ki mi daje
novih moči ….. ki me sili k razmišljanju v pravi smeri ……
predvsem to ……
Vsi so nečesa deležni, čisto vsi, pismo rosno, mene
še povohaš ne, pa kri plujem tu gori. Hay, zajček moj
mili, kako si mi? Zdravje? Ljubezen? Potrebe? Izpolnitve?
Pišem za izpit in se javljam tu gori! Ajd, zdaj pa na plano,
kdo je ta nočni jezdec?
Ne vem Mariči, ti odgovorit ):
Ma saj jaz mislim tudi na tebe. Samo s Pipi sva imele nek plan, pa si z mano ne more pomagat če nisem zdrava ;)) učke bubajo, pa še vročino imam. Rok imam pa do nedelje da se pocajtam, ekola.
Ha, ha, zdravje, ljubezen izpolnitve :)))))))))))) si me prav prešerno nasmejala !
Drži se Mariči, pričakujem namreč kot vedno pozitivni rezultat izpita, da greva pol čuknt tja v tisti barček en štamperle, ker rabiva razlog, kapiš?
Jaz grem zdajle na sprehod, pa se nalimi še kaj kasneje tuki. Oki?
K……. pa razlog, greva vseen! Tko. In kdo je naša Pippi?
Nekaj novih je, tako da me vest ne bo preveč pekla, če
se odlimam od te škatle. Hvala bogu. Malo bom dala
gmaha. Te pa, ko bom v Ljubljani, u našem ta glavnem
mestu, zagotovo poklicala, če smem?
Jani, tudi tebi en lep, družaben, vesel, na nove
delovne zmage spet ponovn pripravljen, pa kaj
vraga vem še, kakšen večer si ti želiš …….ajaja,
seveda, z lučko, da ne bova spet vsa poramplana,
ane? Jaz z nogo u luftu, ti pa …. brez copat, ker ti
jih bo zajček sunil? Zdaj imamo pa enega jezdeca,
pridrvi in oddrvi, bogve, če ne tudi v tvojih copatih?