Izkoriscanje v sluzbi?

Pozdravljeni,
imam tezavo, za katero sploh ne vem ali je ali je ni. Razmisljam tudi o tem, da sem mogoce le razvajena in neizkusena. Razlozila bom zelo na dolgo, da dobite cim bolj popolno sliko. Stara sem skoraj 30 let, sem mamica samohranilka. Imam 5 stopnjo splosne izobrazbe, med studijem sem zanosila z dolgoletnim partnerjem, zato sem studij zacasno prekinila (vsaj tako sem mislila). Po 4 mesecih sva s partnerjem sla narazen, zaradi konstantnih lazi in varanja. Predvidevam, da me je to zaznamovalo na ta nacin, da vsem pustim, da hodijo po meni in nimam dovolj samospostovanja, da bi se uprla. Ne glede na to v kako grozni situaciji sem torej pristala z majhnim dojenckom, sem se borila naprej. Po koncani porodniski sem sla na zavod, dobila socialno pomoc in iskala zaposlitev, jo sicer dobila, ampak sem delala na 3 izmene, prihajala domov ob 3h, ob 7h vozila otroka v vrtec, in sla ob 14 ponj. Ob 16h pa potem spet v sluzbo.. z majhnim otrokom sem tako zdrzala le 1 mesec. Nasla sem drugo sluzbo za 6 ur, 2 izmeni, placa katastrofalna, hvala bogu za otroski dodatek in subvencijo vrtca. Po parih letih zivotarjenja se mi je ponudila priloznost za super sluzbo zelo blizu doma. Seveda sprejmem in svet se mi odpre. Urnik dopoldanski, placa enkrat vecja kot prej… vse super do sedaj.. zadnjih nekaj mesecev pa imam obcutek, da me na delovnem mestu izkoriscajo, kar name vpliva zelo slabo, postajam zagrenjena, sitna, zadircna, brez energije, tezko zaspim, boli me glava, prav tako sem se kar precej zredila. Vzrok tezav vidim v nenadzorovani siritvi podjetja in neorganiziranosti delovnega procesa.. odkar sem tu se mi je obseg dela povecal za 300%. Iz 15 zaposlenih smo prisli na 35. V pisarni sva bila do nedavnega 2, ostali so terenski delavci, sedaj smo zaposlili se nekoga, da naju z direktorjem deloma razbremeni, kar pa ima name obratni ucinek. Sedaj imam dva, ki mi dajeta delo in ju lahko “pedenam”. Moj urnik naj bi bil od 8-16, vendar se redko zgodi, da bi dejansko lahko sla ob 16. Glede na to, da je otrok lahko v vrtcu le 9 ur, mi vse skupaj komaj znese, ce racunam, da recimo ob 7.40 peljem otroka v vrtec in sem ob 8h v sluzbi.. to pomeni, da moram otroka v vrtcu prevzeti najkasneje ob 16.40h. V sluzbi razumevanja ni.. ko moram iti seveda grem, ampak potem dnevno poslusam ocitke, da “super je meni ker spizdim ob 4”, kar me zelo zalosti. Direktor se obnasa, kot da ce nisem 10 ur v sluzbi, sem gnila lenoba. Ko mi cas dopusca in imam varstvo, ostajam v sluzbi do 17h, 18h ali 19h, vsaj parkrat na mesec tudi do 23h ali celo 2h ponoci. Ur imam vsak mesec krepko prevec, placanih ne dobim oz. nazadnje sem se morala skregati v zacetku leta, da mi je placal nekatere ure od lani, ampak se to z najvecjo ihto, jezo in zamero, kot da sem ga oropala. Prav tako sem pred cca. 3 meseci dobila sms, da mi povecuje placo za 150€, kar se do danes ni uresnicilo, dobila sem le 100€ vec pri placi, ocitno tudi iz tega ne bo nic. Poleg tega velja pravilo, da se na dopust pac ne hodi. Na dopust hodijo egoisticne lenobe in tisti, ki ne zelijo firmi dobro. Prvo leto, ko sem zacela delati, sem pred podpisom pogodbe povedala, da imam za 4 dni ze rezervirano v toplicah, receno mi je bilo, da je ok, potem pa sem prejemala klice, naj pridem delat, tako da sem vmes za en dan odsla v sluzbo, otroka pa pustila v toplicah z babico. Vozila sem se 100km v eno smer in nazaj sredi noci. Ko naleti pogovor na dopust se zacne slaba volja, izsilila sem lani celo par dni, tako da sem rekla, da me pac ni, ce se ne moremo zmenit in da naj me kar odpustijo. Letos ista zgodba, sprasujem celo leto, kdaj sem lahko frej zaradi otroka, v vrtcu me sprasujejo, kdaj bo otrok odsoten.. do konca julija nisem vedela datuma, dokler nisem spet rekla, da me pac ne bo 2 tedna v avgustu. In potem so bile spet prosnje, naj pridem.. in seveda sem sla potem delat en dan vmes od jutra do vecera, da sem uredila najnujnejse zadeve. Brez hvaleznosti sem tudi potem poslusala, da bi lahko prisla vsaj 2x vmes med dopustom in da sem raje lezala doma, kot da so stvari narejene. Da o bolniski niti ne sanjam. Hvala bogu otrok ni nic bolan, enkrat se je res zgodilo, da sem manjkala 1 cel dan, 2 dni pa sem hodila delat popoldne, ko sem dobila varstvo. Pricakuje se, da sem na razpolago vsem zaposlenim dan in noc po telefonu, klicejo me kdaj pa kdaj tudi ob 23h, sobote, nedelje, ob praznikih. S tem, da moj telefon ni sluzben. Nemalokrat grem popoldne nazaj v sluzbo za kaksno uro ali recimo nesem posto na dezurno posto ob polnoci, ce nimam varstva vzamem otroka s sabo. Moje delo obsega knjigovodstvo, izterjavo, posto, vodim vse kar se tice kadrovskih in financnih evidenc, vse pisarniske obveznosti, sem tajnica, info tocka, prevozno sredstvo, sluzkinja, kuham kavo, pospravljam, odnasam smeti, pomivam wc, nabavljam zivila in pisarniske zadeve, skratka vse, kar mora biti narejeno, in tega nihce ne naredi namesto mene. Za nakupe kuhinjskih zadev (kava, mleko, sok..) zalagam denar, ki ga le redko dobim nazaj. Tudi v skladiscu fizicno pomagam, ko je treba. In ko mi po vsem tem zmanjkuje casa za opravila, ki naj bi jih dejanko delala (izdaja faktur, trosarine), poslusam ocitke, da zakaj mi gre tako pocasi, kaj drugega sploh delam?!?? Direktor nkakor ne vidi niti, kaj vse je med tem casom padlo name in koliko bremena nosim, ker pac ne jamram vsak dan in obesam nobenega opravljenega dela na veliki zvon. K mojemu nezadovoljstvu v veliki meri vpliva tudi dejstvo, da direktorja ogromnokrat dobim na lazi, laze meni, laze zaposlenim, laze strankam.. kar me zelo zelo obremenjuje saj se sama zelo eticno in moralno naravnana.Prav tako mi te lazi zelo otezujejo delo, saj se vedno sprasujem ali imam prave informacije ali ne, in velikokrat zato jaz izpadem neverodostojna. Poleg vsega smo pred tedni dodatno odprli se eno firmo, za katero naj bi z novim letom popolnoma prevzela tudi racunovodstvo. Ker nimam potrebne izobrazbe, sem veckrat predlagala, da bi ob delu opravljala tudi dvoletni izredni študij računovodstva. Menim, da to delo ni hec in bi morala imeti določeno znanje, v podjetju pa o tem ne zelijo slisati, saj bi bil to strosek in bi poleg tega tudi nekaj ur na teden manjkala v sluzbi. Zadnje case se sprasujem, ali me imajo za norca? Koliko je to vse skupaj dejansko vredno? Koliko energije pustim za to firmo in kaj mi nudi v zameno? Delo mi je zanimivo, vendar se pocutim izcrpano, necenjeno in izkoriscano. Ko sem si pred kratkim iz tezko prisparanega in deloma iz sposojenega denarja kupila avto za bogih 5.000€, je bil prvi komentar ta, da imam ocitno preveliko placo. Lepo vas prosim za vase mnenje, ker drugace se mi bo en dan zmesalo. Prosim, postavite me na realna tla. Nimam izkusenj ali je to normalno, so take tezave v vseh sluzbah? Kot sem omenila, postajam zagrenjena, zadircna, odklanjam delo, kar so ze vsi opazili. Ne zelim biti vir slabe energije v pisarni, ampak nekako ne vidim, kam to pelje. Cenim to, da sem se v tem casu ogromno naucila, dejansko brez izkusenj sem hitro prisla na dokaj visok polozaj v karieri. Razmisljam pa ali dati odpoved, ali se pogajati za vecjo placo (za zacetek s placanimi urami, malico in potnimi stroski) ali delati tako naprej, in se neham smiliti sama sebi, ker ni tako grozno in sem samo razvajena? Kaksna se vam zdi primerna placa za to delo? Nisem oseba, ki bi zelela izsiljevati nadrejene, ceprav imam vse karte v rokah, vem da brez mene ne morejo.. menjava okolja mi povzroca velik stres in se bi na vsak nacin zelela izogniti menjavi sluzbe.. zelim samo dobro opravljati svoje delo in biti za to spostovana, cenjena in posteno placana. Menim, da bi si vsak delodajalec zelel tako predane in pozrtvovalne osebe. Zakaj se mi potem zdi, da moje mesto ni tukaj? Ali vidim tezave kjer jih ni? Prevec analiziram in premlevam? Strah me je, da ostanem brez sluzbe, v primeru da se ne uspem dogovoriti, saj sva z otrokom povsem odvisna le od mojega prihodka.
Lp

Meni deluje kot klasična slovenska firma in simptomi kažejo na stres.

Kratkoročno ti svetujem, da se oglasiš pri svoji zdravnici in vzameš bolniško zaradi izčrpanosti/stresa. Če ji poveš, kar si napisala, ne bi smel biti problem. Dobila boš vsaj 2 tedna, da malo zadihaš ampak boš morala iti na kako terapijo. Ampak kar poznam kolegov (in tudi sam) ni problem niti pri komisiji, če delaš na tem, da si boš izboljšala situacijo. Tablet ne priporočam, če že se zmeni za kake skupinske delavnice. Glede na finančno situacijo dvomim, da si lahko privoščiš psihoterapijo (sociala žal ne krije) čeprav iz lastnih izkušenj lahko rečem, da se vsak evro splača.

Dolgoročno pa zamenjaj službo. Idealno bi bilo, da v času bolniške začneš iskat kej drugega oz. že najdeš. Mobbinga na trenutnem delovnem mestu ti ne bo ratal odpravt, ker slovenski sistem tega nima v redu urejenega. Zapomni si, da služba ni tvoja družina in nisi dolžna ničesar svojemu šefu.

Upam, da se ti življenje obrne na boljše.

Po napisanem sodeč nisi razvajena. Ja, te izkoriščajo, verjetno tudi manipulirajo s tabo. Ljudje z nizko samopodobo se sami nevede spravijo v tak položaj, potem pa so jezni na druge. Podrejanje ljudem ti ne bo dalo njihovega spoštovanja, to ima ravno obraten učinek.

No one can make you feel inferior without your consent.
-Eleanor Roosevelt

Zaupaj svoji presoji, ne pa presoji drugih.

Postavi ljudem meje, da pridobiš na samozavesti. Daj jim vedeti kaj pri tebi lahko in kaj ne.

Srečno!

Dobila boš tudi antidepresive in napotnico za psihiatra. In to je super popotnica za medicino dela!

Iz opisa je zadeva kar očitna kako vse to vpliva nate. Če to ni zapis gneva, ki ga čutiš samo na določene dneve, bi dejal, da bi ti iskanje nove službe prineslo manj tega, kot pa ga sedaj doživljaš dnevno. Sedaj verjetno s temi izkušnjami, ki jih imaš in znanjem lahko tudi več obetaš v novi službi. Dejstvo je, ki se ga prevečkrat pozablja oziroma ga pozabljajo delodajalci, da niso samo oni tvoj “kruh” ampak tudi ti njihov. Gre se za firmo in tudi nase v teh vodah začni tako gledati kot da bi bila. Če bi bila kot firma bi imela neka merila, manj stroga, stroga ali zelo stroga in tako, kot take jih lahko tudi predstaviš delodajalcu. Bilo je dovolj. Niste skupaj zaradi druženja ampak zaradi preživetja in tako naj se tudi obnašajo, če niti kot družba niti kot sodelavci ali nadrejeni niso v stanju tega dojemati pa jim samo dojemanje tudi prikaži, morda tudi nekoč s tem, da jim pokažeš ta zapis, kot si ga nam. Seveda, je iz previdnosti iskanje druge službe bolje početi inkognito, ko pa imaš kako ali pa več možnosti na izbiro pa lahko začneš postopek svoje prave uveljavitve. S svojo pravo uveljavitvijo pa ne prizadaneš ampak končno pokažeš kdo v resnici si in koliko se ceniš. Če je tako kot praviš in če je delodajalec na čistem pri sebi bo kaj kmalu razumel, da si več kot pa te je on do sedaj bil pripravljen ceniti in upoštevati. Lahko ob tem seveda uporabiš tudi znanje, ki ga imaš ali si ga še pridobiš iz zakona o delovnih razmerjih in po tistih prej omenjenih pravilih, ki sem jih omenil zahtevaš svoje pravice, ki ti po zakonu pripadajo.
Trpeti nevzdržljive pogoje vsekakor ni prijetno in sama beseda nevzdržljivo pomeni da ni vzdržno in je potrebno to eliminirati. Če smatraš, da je dejansko tako kot si opisala je čas, da pokažeš tudi “zobe” in ne samo dobre plati in pa godrnjanje. Zapomni si najmanj toliko si vredna kot drugi in največ toliko kot drugi. Ne zahtevaj več in ne zahtevaj manj. Če se od tebe zahteva več do tiste mere zahtevaj tudi ti. Če se od tebe zahteva manj pa tudi ti lahko posledično znižaš svoje zahteve. Delodajalec je toliko kot ti in ti toliko kot delodajalec pa čeprav tega vidika mnogi ne poznajo. On je lahko tebi šef samo če ti sprejmeš, drugače je pa samo obraz kot ti njemu. Ker uradno ta država ni sužnje lastniška pomeni uradno, da nisi suženj, če nekje delaš. Če pa nisi suženj pa tudi ne trpi suženjstva, ker tudi če bi bila ga ne bi hotela trpeti in bi iskala rešitev. Ker opravljaš kar zahtevno delo kar se določenih zadev tiče pa tudi nisi nesposobna in si po vsej verjetnosti, katero jaz sklepam sposobna zadevo rešiti zase in za svojega otroka na dober način. Bistvo je ne daj se in ne predaj. Veš kaj si in to tudi bodi, če ne tu pa drugod. Sorry za moje filozofiranje ampak sam sem mnogokrat trpel iz istih bojazni in dopuščal “hojo” po meni. Sem pa kaj kmalu dojel in storil ravno to, kar sem dejal tebi in to je da se postaviš zase. In večkrat ko sem to storil se je zgodilo ravno obratno, kot pa je strah pred tem govoril, da se bo. Bolj se me je cenilo in tudi manj ali nič po meni hodilo.
Seveda nič v življenju ni večno tako, da se je treba v tem smislu boriti znova in znova tako v eni kot drugi službi ampak tudi to ti prinese izkušnje in tudi sam postaneš vedno trši oreh za streti. Če pa ti uspe, da si ti enkrat na vrhu pa namesto teh borb dobiš druge in ponovno pristaneš v nekem smislu na kurji lestvici le da tokrat nisi tako “posr*n kot pa si bil prej. Ampak kaj jaz vem, nisem bil na vrhu sem samo videl, da so manj “pos*rani, kot sem bil sam le z izkušnjami, ki sem jih nabral pa sem bil v stanju, da tudi tistim nad mano ne glede na to da so nad mano moj moment dobijo na glavo.
Drži se in išči rešitev še naprej, da pa opis deliš z drugimi je pa tudi nek način inventure lastne službe pri katerem vidiš kaj vse je narobe in kaj ni s tem ko ga pišeš.
L.P.