Pozdravljeni!

Z mislijo se ukvarjam že kar nekaj časa, da bi stopila na študentska pota.
Stara sem 29 let in imam enega otroka, želja pa je imeti še enega.

Stvar je v tem, da v podjetju kjer delam nimam nikakršnih možnosti napredovanja in Vem, da enkrat moram reči službi adijo(moji načrti za prihodnost) sploh pa ker bo letos že 10 let. Plača, delovni pogoji in nasplošno kolektiv ob katerem poslušaš le še trenutno o sadikah, gredah,balkonskih rožcah….. kadar je čas.

Študij bi bil popolnoma druga smer, katera se je čisto nenamenoma pritihotapila v moje misli in mislim, da je to za upoštevati.

Ženske, kako ve furate izredni študij časovno, finančno in najbolj pomembno SEM PRESTARA?

Hvala in lep pozdrav.

Pozdravljena, vsekakor nisi prestara :)) po mojem imaš kar prava leta, da se ga lotiš. Sedaj pa tako … imam prijateljice, ki imajo dva otroka, hodijo v službo (ena od njih se je tudi ločila v tem času) pa uspejo pridno delati izpite. Osebno jih zeeeeelo občudujem, sem pa spoznala, da je vse v dobri organizaciji, veliki želji in pa zeeelo je dobrodošlo če imaš podoporo tudi v družini. Zgodilo se bo namreč, da bo moral partner narediti tudi tisto, kar do sedaj ni naredil (v kolikor imata gospodinjstvo in vzgojo otrok precej določeno kdo je za kaj odgovoren). Aja … moje prijateljice imajo tisto, kar jaz nimam … ko se odločijo, se vsedejo in študirajo … jaz sem bolj begajoča in zato porabim več časa, da opravim tisto kar moram.

NIKAKOR NE! Nisi prestara.
Študirat sem začela sicer malo prej. Po zaključku višje, sem pa zdaj na 1/2 poti do zaključka visoke (v 31. letu). Glede otrok sva si na istem, na drugo službo pa bo tudi treba počas razmišljat.
Časovno in finančno sigurno ni lahko, samo s pomočjo in podporo družine gre. Verjemi!
Kar pogumno. Vso srečo ti želim.

Kar pogumno. Če boš pridna, lahko čez 8 – 10 let slaviš kot diplomiranka…..

Če si upaš, potem skoči v vodo in plavaj.
Vprašaj se koliko ti pomeni študij in diploma ter koliko ti pomeni družina in ukvarjanje z otroki.
Poleg predavanj, učenja in izpitov moraš računati tudi na:
– igranje in crkljanje z otroki (enim, dvem, tremi….)
– kuhanje kosila in pospravljanje posode
– pranje in likanje perila
– pospravljanje in vzdrževanje stanovanja

Če si sposobna vsega tega – GO FOR IT!!!!

Poznam mamice z večimi otroki otroki, ki jim je uspelo doštudirati in diplomirati. In točno te, so tako “v šunku”, da sedaj, ko so že v drugi polovici 40ih let, razmišljajo še o podiplomskem študiju.

Bravo in iskrene čestitke!

LP,

V.

PS: osebno nisem človek, ki bi se spravila v to. Pri meni je prevagala družina. Prišla sem do tukaj, kjer sem, k sreči moj poklic zahteva stalno izpopolnjevanje in nadgrajevanje znanja, tako da ne morem reči, da cepetam na mestu, ampak vseeno intelektualno rastem. Tega mi ni treba dokazovati z dodatnimi diplomami in nazivi.

Zakaj pa 8-10 let?
Kaj izredni študij traja duplo dlje kot redni-npr.namesto 4 let kar 8?
Ne razumem;mi lahko kdo razloži,ker se sama tudi igram z mislijo,da bi šla na Pedagoško,smer angleščina,verjetno enopredmetno.Končano imam ekonomsko-komercialno šolo(matura).

“Poleg predavanj, učenja in izpitov moraš računati tudi na:
– igranje in crkljanje z otroki (enim, dvem, tremi….)
– kuhanje kosila in pospravljanje posode
– pranje in likanje perila
– pospravljanje in vzdrževanje stanovanja”

Skoraj vse kar si zgoraj naštela, lahko mirne duše prevzame partner ali pa vsaj malo pomaga pri teh delih. Samo igranju in crkljanju se ne bi odpovedala:))). Vse ostalo pa …
Ne vem … a jih nimamo (med drugim) tudi zato, da nam pomagajo in so nam v oporo? In seveda obratno. Pri nas je že padel predlog, da z naslednjim letom prične mož. Potem bom pa jaz uživala, ko bo on “trpel” na predavanjih:))).

Halo, kakšnih 8-10 let. Sama sem se lani, pri 31 letih, spravila študirat in sem do sedaj v prvem roku naredila vse izpite. Imam dva otroka, stara 4 in 7 let, pa nobeden od njiju ne trpi na račun mojega faksa. Če bo vse po sreči, bom diplomiranka čez 3 leta!!!

draga moja,
kot izredna študentka, ti poleg firme, bajte, dveh otrok, (oba s statusom športnika – treningi pri enem tudi 2, do 3 dnevno) povem naslednje:

kriza je, ko začneš v četrtek ob 23,00 odštevat dneve do ponedeljka, ko imaš izpit! Jaz sem ravnokar preštela še 5 dni! Se pravi, da se tudi tista ura v današnjem četrtku šteje :-))

če ne bom preživela na monu :-))

Ti se kar odloči. Zavedaj se, da kdaj pa kdaj ne bo skuhano, pa pospravljeno, ampak nekaj boš naredila ZASE!!

Srečno!

Nikoli ni prepozno, če te bo stvar zadovoljila.

Poglej , ženske smo vsemogočne. Verjamem da če se boš za študij odločila iz srca in če boš imela še enega otroka, ti bo vse uspelo . Malo se boš morala organizirati , prišel bo čas ko boš nervozna imale boš občutek da imaš vsega dovolj, potem pa bo v večini prisotnih lepih občutkov, da si sposobna in da vse pelješ naprej kot moraš.

Govorim iz svojih izkušen. Res je malo ampak res malo odrekanja potem je pa zmaga toliko slajša.

Neumno vprašanje: Ali si prestara? Ne nisi , tudi če bi se za to odločila pri 40-ih nebi bilo prepozno. Pred sabo imaš še veliko, ogromno življenja, ki ga boš kvalitetno preživela in sem šteje tudi služba.

Ne oklevaj. Razjasni si cilje še danes in v akcijo za njihovo dosego.

Želim ti da bi bila srečna.

Zakaj bi bilo prepozno?
Jaz sem se vpisala, ko je imela hčerka 2 leti. Po opravljenem prvem letniku sem ponovno zanosila in zdaj delam 2 letnika vzporedno. Tako mi bosta za drugo leto ostala (upam) le 2 izpita in diploma.

Vse se da, če se le hoče. In to, da zaradi tega zanemarjaš družino in otroke je čista neumnost. Si pač prilagodiš urnik. Jaz večinoma ne hodim na predavanja, da sem zvečer lahko s hčerko. Učim se pa, ko zaspi.

GO FOR IT!!!!

lep pozdrav!!!

Nikakor nisi prestara za študij prav tako pa nisi prestara za to, da slediš svojim željam – za to nisi nikoli…

Študij je po mojem mnenju ena zelo čudovitih stvari saj vsaj delno zadosti človeško zvedavost… so izpiti, je delo… pa vendar je zanimivo, čudovito… posebej če študiraš iz srca ne pa le kot nujo za napredovanje v službi… sama si svojega življenje brez študija preprosto ne morem predstavljati…

Kako ti bo pa zneslo, pa ne vem saj nisem v tej situaciji, poznam pa kar nekaj ljudi, ki so in se, če je želja res velika čisto znajdejo…

Je pa tu kar veliko odrekanja.. vidim pri partnerju… pride domov ob 4ih, do 6ih je pa se relaksira, ob šestih uči, oziroma sedi za knjigo do 11ih, potem pod tuš in spat, zjutraj pa v službo… tako je nekje 4X na teden od februarja…medtem ko drugi hodijo naokoli kakor jim zapaše…

nikoli nisi prestar. Če imaš v glavi zastavljen cilj (tudi sprememba delovnega mesta) je tudi lažje-ko pri meni nastane manjko časa, se spomnim, da bom ob zaključku študija lahko rekla zdajšnji šefici adijo,ti povem, da dan pridobi vsaj dve uri:)) Sicer pa moja leta 33 in otrok=zaenkrat ena najstnica

Pa še to sem pozabila napisati – med sošolkami in sošolci na tem faksu spadam med mlajše, ogromna večina je starejših, nekateri se bližajo 50.