mojemu partnerju, ki trenutno še živi doma, je umrla babica po očetovi strani, ki je tudi živela z njimi. skupaj smo preživeli kar nekaj časa in ker se glede na zvezo, ki jo s fantom imava, počutim kot del njegove družine, nisem ravno prepričana, če bi njegovemu očetu in mami izrekla sožalje. ne ker ga ne bi čutila, ampak zato, ker si najožji sorodniki ne izrekajo sožalja…

malo sem v dvomih, kako bi ve ravnale?

Ja to je dilema. Pri nas je tudi navada, da se ne izreka sožalja družini v kateri del si tudi ti.
Vprašaj partnerja kaj misli in tako naredi.

Pred kratkim smo imeli podobno situacijo in meni sta obe bodoči snahi izrekli sožalje in se mi je zdelo lepo.

Jaz bi izrekla sožalje tistemu, ki mu je bila babica mama. Pa nobenemu drugemu. Jaz bi tako čutila. Na običaje se ne oziram dosti, zato niti ne vem, kaj ti velevajo.

Moj dedek in babica sta bila pa užaljena, ker dedku nisem izrekla sožalja ob smrti njegovega brata.

Jaz sem moji tašči (to mi je že 22 let) vsekakor izrekla sožalje ob smrti staršev – no, pravzaprav sem jo objela…
Pravzaprav ne razumem, zakaj sploh premišljuješ – saj ni tvoja sestra…

Kako je če ti umre tast? A tašči rečeš sožalje. Meni je čudno, saj tudi sama žalujem.

ko je meni umrla babica (mama mojega oceta), me je mami poklicala po telefonu in mi sporocila zalostno novico. Potem pa mi rece da naj izrecem svojemu ocetu iskreno sozalje. Meni je bilo to ful cudno, da mi je to rekla. Kot da bi bilo to za nekoga, ki mi ni tako blizu. Se posebej ker je moja mami imela svojo tasco zelo rada. Nekako mi ni pasalo da bi svojemu ocetu izrekla moje sozalje. Ocetu svojemu sem potem izrekla iskreno sozalje ker mi je tako rekla mami, pa mi je bilo to kr neki, ampak sem bila totalno zmedena in paf od novice. Kr nekako sem zablokirala nisem vec vedla kaj naj recem, potem pa mi oce odgovori. Jah saj smo vsi nekako v tem. Od tega je bilo ze 6 let, ampak meni to se danes ni jasno, zakaj mi je mami tako rekla naj to naredim.

umrla je tastova mama.

s taščo se izrazito nista razumeli. ne vem, ji naj izrečem sožalje ali ne.

tudi ne vem ravno ali naj izrečem sožalje partnerjevi sestri, bratrancem. z njo smo sicer veliko skupaj.

jaz se enostavno čutim tako blizu z njimi vsemi, da ne dojemam, da bi to rabila izreči.

čisto sem zmedena…

Na tvojem mestu bi izrekla sožalje le bodočemu tastu, ostalim ne.

Živijo!

Čisto enako sitacijo imamo mi sedaj in sem jaz vsem otrokom pokojne izrekla sožalje in sem po njihovem odzivu videla, da sem naredila prav. Sožalje sem izrekal tudi vnukom, ki so živeli v isti hiši z babico in so bili zelo povezani.

Boljše da daš, kot da si očitaš zakaj nisi..

izreči potem sožalje le “bodočemu” tastu, ker gre za njegovo mamo – ostalim pa res ni potrebe…razen, če imajo pri njih drugačne navade, to ti pa lahko pojasni tvoj “bodoči” mož…

Jaz sem 20 let pri hiši in obe babici (po obeh moževih) sta živeli z njimi – sožalje s stiskom roke (objemom) sem izrekla tistemu, katerega mati je bila pokojna. V obeh primerih sem ponudila pomoč pri pogrebu ali pripravah – obema.

Meni je ob babičini smrti cela njegova družina (starši in sestra) izrekla sožalje in sem jim bila hvaležna. Če ti to kaj pomaga.

Kakšno sožalje odveč v takšnih trenutkih najbrž ni odveč. Glede na to, da so živeli skupaj, se po mojem spodobi obema – tastu in tašči.

Meni ob smrti moža moja sestra ni izrekla sožalja.Meni se je to zdelo grdo.

Obvezno izreci sožalje! O tem se sploh ne premišljuje. Res, bolje preveč sožalnih besed kot pa nič!
Ko je meni umrla sestra, sem najprej iz vsega srca objela našega očeta, ki je bil strašno pretresen in sva objeta dajala drug drugemu moč, da sva bila nekako kos nepričakovani bolečini. Pa smo seveda najtesnejši, najožji sorodniki in nisem niti za hip pomišljala kaj je prav narediti.
Včasih je treba kaj narediti impulzivno!

Ko je umrl moj ati, je moj mož izrekel sožalje moji mamici in sestrama! Svaka enako!
Jaz bi vsekakor izrekla sožalje vsem, ki so v neposrednem sorodstvu…..tast, tašča, bratje in sestre od partnerja in od babice!

Tudi sam se pridružujem mnenju Ajne.

cec
(tudi žalujoči)

včasih moramo narediti tisto, kar veleva srce, ne um.

izreče sožalje! Izkaz podpore in razumevanja v bolečini je še kako primeren in dobrodošel. Je v bistvu nek ceremonialni ventil povezave in odprtja..je znak, da ti lahko človek, ki mu sožalje izrečeš LAHKO zaupa bolečino ki jo ob tej izgubi čuti.

Ko je star ata umrl si oče pa teta nista izrekla sožalja, ker jima je to zelo čudno, da si med seboj izrekaš sožalje, ker ni na istem. Je pa recimo moja mami – snaha izrekla sožalje moji teti in obratno. Mojemu sta nazadnje umrla teta in star ata in za teto je izrekel sožalje samo ostalim tetam in stricem ter otrokom, za starega ata pa celi žlahti. Čisto odvisno kakšna je navada. Ožja familija si med seboj ponavadi ne izreka sožalja.