Izzivi
Dobro jutro, gmajnica zlata.
Tolikokrat se nam v življenju zgodi, da se na
določene izzive ne odzovem na pravi način, da
so nam določeni izzivi dani na krožniku, naša
reakcija on odzivi nanje pa nam ne ponudijo v poplnosti tistega, za kar so bili dani. Lahko bi izziv sprejeli z navdušenjem, da smo v kolesu nečesa novega, nečesa kreativnega, nečesa specialnega in spet zaradi stremljenja po tem, da se izzivu da njegovo veličino zaživimo v polni meri, izživimo svoje moči in sposobnosti. In toje tisti izziv, ki je dan pravi čas v pravi meri pravemu človeku.
Mar nima tudi naš Jani enkratnega izziva ? Mar nima enkratnega izziva naša severnica. Oba sta v žepnih priročnikih, bela cesta, izziv, kot malokateri. A ……… krepko naporen.
In so seveda drugačne vrste izzivi, o katerih sprejme človek tako ali drugačno odločitev, odločitev nanj se odzvati, kot to sam izziv zahteva, ali odločitev odreagirati tako, da bomo mi sami zadovoljni in bo odziv šel mimo nas. Ker so odzivi lahko tudi zelo boleči… Mar ni pripravljenost nekoga, da nam zagreni dan s puhlo opazko neke vrste izziv? Mar ni šefova slaba volja za nas izziv ? Mar ni otrokovo jutranje spakovanje in sitnarjenje za nas resnično pravi izziv ……… k potrpljenju, strpnosti ………. ali k izbruhu lave, ki se kopiči v nas ?? Kako se bomo odzvali na vse te vrste izzivov, iz katerih se sestoji naš delovni dan in naših par prostih uric ??
Zvone Modrej pravi takole:
————————————–
Odločimo se lahko, da se bomo – tudi nepripravljeni – odzvali na vsak dogodek ali boleče predvidevanje, četudi boo pri tem trpeli. Brezskrbno se bomo vpletali v razprave tudi z razjarjenimi sogovorniki in se tako pustili izzivati.
Ali pa se odločimo, da si bomo prizanesli in se na boleče dogodke ali predvidevanja odzivali le razumsko oboroženi in tako pripravljeni. Prej bomo presodili nevarnost in se po potrebi pravočasno in častno umaknili.
————————————–
Tako, prijatelji, odločitev, kako se bomo odzzvali na izzive, je torej v nas samih. Naj danes na vsak izziv odreagiramo tako, da bomo ostali mi sami “nepoškodovani”, naj nas nič ne zamori, naj nam sonce sveti in razsvetli tudi naše napadalne sogovronike.
Nikar naj vam prepotentnost sogovornika ne uniči dneva. Razumsko se …… umaknite sem gori, k nam, na gmajno in tukaj bomo dežurni, ki vam bomo popravili “neprijetnosti”, neprave izzive.
Lep, čudovito sončen in poln dan vam želim, dan, od katerega vzemite vse tisto, kot pravi seba, kar nam pripada. Jaz bom. Grem tja doli, da si vzamem svoje in če me bo dan prav izzval, se bom dnevu odzvala z vsem svojim bitjem, ki …. hvala bogu, še kako živi!
Kako naj tole povem ?
Pride dan , čas , trenutek , tudi hip , ko se odzovemo na način , ki nam ni blizu , ker smo , točno…smo izzvani in najdeni v izzivu v nepravem trenutku .
Kljub naši tolerantnosti do nasprotnika , njegovih razmisljanj in idej , nam vrže pokrovko s piskra . In je to najmanj , kar smo želeli .
Kako naj spregledamo , ko nas nekdo prizadene z svojo opazko ?
Kako naj vendarle uspemo pri vsem takem in podobnem ostati človek , zatreti svojo ranljivost in dovoliti , da nam nekdo ubija upanje , vero ljubezen , skrb ?
Pa četudi nam to uspe in gremo preko tega , ostanemo človek in spregledamo krivico , tudi nenamerno razžaljenje..torej kako potem uspeti pri tem , da s takim svojim ravnanjem ne postanemo nekomu predpražnik ?
Kako doseči , da naš sogovornik uvidi , da imamo le eno veliko , toplo in strpno srce…samo to..
Zajček, mislim, da je to tiste vrste izziv, na katerega
mora izzvani odreagirati drugače, kot je odreagiral
takrat, ko mu je bil izziv dan, ker mu je bil takrat dan
v drugačni obliki. Tako izzivi, kot reagiranje nanje in
odzivi se sčasoma spremenijo.
Razumski odziv na tako izzivanje pa je tisto, kar človeka
ne naredi za predpražnik. Smiselni umik žalitvam, smiselni
umik od bolečine je tisto, kar bi lahko bilo vsaj samo za hipec
in za trenutek pravi odziv. Je pa res, da je to le ene vrste fizični
odziv, duševni umik žal ni vedno mogoč takrat, ko bi to mi
želeli, duševni umik se lahko zgodi že toliko poprej, da se
človek pač žal nimam kam več umakniti. Morda v svet, ki
si ga želi, morda le v svet, o katerem je vse življenje sanjal ……..
Predobro pa se zavedamo tega, dragi moj
zajček, da niti fizični, niti psihični umik ne more
trajati v nedogled in da stalno in večno umikanje
naredi iz človeka zgolj in le človeško razvalino,
telo brez duše in srca…. a kaj nam bo tak človek?
Človek je bitje, ki mora povedati in postaviti sebe
na piedestal, ki mu je namenjen in ki mu pripada.
Zakaj bi vedno čepel pod stopnicami zavoljo drugega
človeka, ki si je znal “izboriti svoje mesto”? Morda samo
zato, ker je vedno bilo in bo dejstvo to, da je človek človeku
volk? Da, dokler volk volku ne pokaže svoje moči in svojih
sposobnosti. Takrat postane človek tisto, kar v resnici je:
bitje z občutenji, čutili, bitje z razumom, bitje, ki ve, česa si
želi in česa ne, ki se zaveda, kaj si zasluži in česa ne ……
človek bi moral biti človek tudi takrat, kot je najbolj teptan,
saj se prav zato dvigne nad samega sebe, dvigne iz tistega,
kar je ostalo ……… in postane všeč sam sebi ! Ker se zaveda,
da je še vedno to, za kar je bil spočet in narejen …… da je
še vedno …….. človek.
No, in zdaj takole: moj razumski odziv na
to škatlo, ki danes dela tako počasi, da se
bom zveličala tukaj zraven je … pritisk na
stikalo za izključitev. Žal ne morem drugače,
ker mi zna jeza pokvariti dan, tega pa si danes,
prav danes …. ne dovolim. Zato stikalo za izklop
za določen čas, dokler zadeva ne steče kot po
olju, potem pa morda še kakšno.
Zajček, o izzivh bova zagotovo še razpravljali,
verjemi, drži pa med drugim, in tega se mora
sleherni človek krepko zavedati, da to, kar nas ne
ubije, nas hudičevo okrepi. In če človeka nekaj
krepi iz dneva v dan, krepi njega, tistega pa, ki dela
na tem, da bi nas uničil, uničuje že to, ko vidi, da nas
nič ne more uničiti …….. neka prijateljica mi je nekoč dejala, ko sem ji potožila, kako zelo me nekdo sovraži: nič ne skrbi, vedno bolj trpi tisti, ki sovraži, kot tisti, ki je osovraženi. In če pomislim, da mene ne boli več to, kako me nekdo sovraži, razmišljam o tem, kako mora trpeti to bitje samo. Gorje človeku, ki je sposoben tako močnega sovraštva, da ga to izčrpava, gorje mu. Kajti v njem ni več prostora za kaj drugega …….
Strinjam se s teboj do potankosti , da se odzivi sčasoma spremenijo .
Zdaj , jaz morda razmišljam zdajle tudi malo drugače bolj kompleksno , bolj na široko , kajti vpletam v to tako domači odnos, kot odnos med prijatelji , vendar menim , da me boš ti razumela . Že zato , ker me dovolj dobro poznaš .
Torej , ma tu je enako domači – prijatelji , reakcije na odzive se spremenijo..
ker kot prvič izgubiš upanje , da te sploh nekdo hoče razumeti ,
drugič , ker ti po vsem prestanem postane že popolnoma vseeno , če te sploh razume , kaj šele če te hoče razumet !
Razumski odziv , ki naj bi bila obramba pred tem , da postaneš predpražnik , tu je potrebno pa še imeti hrbtenico za posledičen razvoj nadaljevanja dogodkov ki znajo biti kruti glede na človekov odpor…biti , ostati , ali pa postati ta trapast otirač čevljev … Tu rabi človek pa že moč !
Odlično napisano je , ko si pisala glede duševnega umika…več kot odlično !
Res se umaknemo v svet o katerem smo le sanjali…
Samo , potem si želimo naprej :
DA SANJE VSAJ MALO POSTANEJO RESNIČNOST !
Človek …bitje…
enako po ustroju , pa vendar tako različnih lastnosti .
In to je tisto , kar nas ne tolaži…
ker je ta razlika med ljudmi tista , ki nas zna tolikokrat tako hudo prizadeti …
tukaj so živalice nad nami..
njihova je iskrenost , tu prednačijo. Ne znajo se sprenevedat , lagat in bit animal with 2 face…
to pa ljudje znajo ….jaz pa tega ne maram !
Jutro prelepo z zamudo…
Odziv je odziv,
a si mislim,
da za vsakega treba,
je dober odriv.
Odriv je odriv,
a to vem,
da če se dobr odrineš,
je odziv vsak izziv:)))))
Marija poglej, se v jutro nasmej,
vero v sebe prekrasno imej,
kdor te spoštuje bo vedel razliko,
da sploh odzovemo se, je veliko.
Sovraštvo odziva nikoli ni imelo,
tišino je vedno to čustvo trpelo,
mislim da kakor mi je do nekoga,
odzovem se tudi če čudno zaboga.
Večkrat bi kaj u momentu spremenil,
več bi rad mojim izzivalcem pomenil,
a se ustavim, se ‘prašam, mar si to ti,
mejduš sej se tvoja podoba bledi.
Res je, če koga imamo prav radi,
najboljša predstava odigra se v navadi,
a če kdo nas pogreša in kdaj misli na nas,
za vsaktvoj odziv si bo našel svoj čas…
Ne bojte se gmajnica, tu ste odziv,
vaš vsak prispevek je skupni odriv,
in skačemo daleč, do roba te jase,
skačemo skupno in tudi zase…
Lep odriv in odziv vam želim…
proti večeru vas spet prebudim….
Dobro jutro oz. že kar dober dan…
Izzivi….hmmmm…..Taki in drugačni. Na človeka lahko vplivajo pozitivno ali pa negativno. Vse je od nas odvisno, kako se nanje odzovemo. Sama bi si želela, da bi se nanje vedno pozitivno odzvala, čeprav mi to vedno ne uspe. Je pa dobro to…mislim….izzvan biti….Življenje postane kar….ne vem… naelektreno….. Vsaka stvar je v življenju za nekaj dobra…tudi izzivi. Jebenti kolk filozofiram……… ŽIJO FOLK!!!!