januarsko branje
Novorojen (M. Mazzantini)
Tale roman me je zaposloval menda dva meseca. Enostavno ne gre hitreje. Poleg tega je vse kaj drugega kot lahkoten, tako da zvečer marsikdaj nisem bila pri volji za branje. Parkrat sem si mislila, kaj mi ga je treba, ampak vseeno – zgodba vleče in to zelo. Od preproste zaljubljenosti do resnega razmerja Gemme in Diega, dveh Italijanov, ki se najdeta v predvojnem Sarajevu in se vanj vedno znova vračata, od nezmožnosti obdržanja plodu do alternativ, kako priti do otroka, in vpliva (pre?)ukvarjanja s tem na par. Že ta kalvarija ni dovolj, vmes se zareže še bosanska vojna. Surovosti in predvsem grenkobe ne manjka. Olajšanja na koncu pravzaprav ni. Ali pa tudi po eni strani, vsaj kar se tiče mladega Pietra. Več ne povem. Priporočam v branje, čeprav meni je bila naporna, ampak verjetno bolj zaradi tega, ker bi mi bilo trenutno lažje brat kaj manj zahtevnega.
Jaz sem to knjigo prebrala že pred leti in moram reči, da sem bila še nekaj časa čisto pod njenim vtisom. Tako močna čustva mi je zbudila kot redko katera knjiga. Malo zaradi zgodbe same in malo zaradi same vojne v BiH, ki je pustila pečat vsem, še posebej tistim, ki smo živeli v nekdanji Jugoslaviji (če izzvzamem največje žrtve te vojne – prebivalce BiH, seveda). Zadela me je direktno v srce in je zame ena najboljših knjig.
Ja, knjiga ni lahko branje, je pa enkratna in je lahko v poduk vsem, ki opletajo z orožjem.
Vsekakor tudi jaz zelo priporočam.
Sarah Waters: Žeparka
Večinoma zabavno, napeto, presunljivo ali kako drugače privlačno ter dovolj lahkotno branje za (naj)širše kroge, obenem ne preveč “plažnato”, še najbolj lahko trivialnost očitamo koncu.
Priporočam.
Pozor, spojlerji!
Da bo prišlo do zamenjave, sem zaslutila, že ko Sue prvič obleče Maudino obleko. Navsezadnje sem odraščala ob romanih V. Holt in tole je bilo kot dežavu Maškarade. Nisem pa pogruntala, zakaj je Maud tako čudna, bolj ko se bliža poroka, in zakaj se Gospoda boji. To je pozneje dobro psihološko utemeljeno, medtem ko bi lahko dobršen kup strani v prid romanu izločili tam, kjer Maud opisuje iste trenutke in dogodke kot že prej Sue. Razlika v percepciji je premajhna in Maudina verzija nam tam ne odstre bistvenih novosti ali drugačnih perspektiv, potem ko enkrat že vemo, kako in kaj.
Konec me je precej razočaral. Prizor v kuhinji z nožem in umorom me ni prepričal. Ne vem – najbrž že vsebinsko, pa tudi podan je nekako medlo, razvlečeno. To bi pravzaprav moral biti vrh(unec) romana (ali vsaj eden od vrhov), pa ni – sesede se sam vase, in kar sledi, se vleče kot jara kača. Mogoče gre za umestitev, mogoče za dikcijo, na koncu še happy end …. tu se je z mojega vidika sicer zelo dober roman na meji med “pravo” literaturo in plažo sesul.
Novorojeni pa me že lep čas čaka. Enkrat sem se ga že malo lotila, pa me branje ni prav potegnilo. Mogoče ni bil pravi čas. Ampak zdaj je na vrsti Vsa ta nevidna svetloba.
No, pa še z moje strani nekaj o fenomenu italijanske pisateljice Elene Ferrante in njeni svetovni uspešnici Genialna prijateljica.
Vaš link
Lp, hermiona
Saramago, Esej o slepoti
naporno branje, pred leti je Toro napisal, da ga ne priporoča za pred spanjem, in res je moreče, a moraš nadaljevat, ker je zanimivo in moraš kratkomalo vedet, kaj se bo še zgodilo in kako in kak bo konec – kot da si sredi težkih izpitov, moraš se pač gulit predmete in ne smeš na morje, dokler ne diplomiraš.
Pa Suzanna Tamaro, pojdi, kamor te vodi srce. Ni mi jasno, zakaj je to bestseller. Zame čisto povprečna knjiga, ni kaj povedat o njej.
Marjan Rajšp, Teža naslednjega jutra. Zelo priporočam. Če prebereš, o čem je knjiga, bi si človek mislil, da take žalosti ne bo bral – o pijancu in sociali – a je tako sveže in humorno napisano, da na koncu pogledaš, če je še kaj kje od istega avtorja. Pa žal še ni.
Frédéric Beigbeder: Ljubezen traja 3 leta
Gre za razmišljanje o ljubezni, ločitvi in splošnemu stanju duha. Je nekakšna samorefleksija po pisateljevi ločitvi.
Po svoje zelo posebna knjiga in mi je všeč, vendar se mi zdi, da ni ravno pravi čas, da jo berem. Nekako mi ne gre in ne gre. Pa jo kljub temu hočem prebrati do konca.
Pierre Lemaitre: Alex
Tole spada še v januarsko branje, zato dodajam tukaj.
Francoska kriminalka. Malo posebna. Sicer pa – ali ni vsaka malo posebna? Ugrabitev, umori, klaično policijsko raziskovanje. A zgodbo spremljamo z vidika vseh udeležencev. Vse je jasno, a pravzaprav ni nič jasno. Kdo je resnična žrtev in kdo resnični storilec?
Lepo berljiva knjiga kljub pikolovskemu raziskovanju. Mi je bila všeč. Še najbolj pa konec. Boste že zvedeli, zakaj, če jo boste prebrali.
Priporočam.
Čeprav štejemo že polovico meseca februarja, so naštete knjige prebrane še v preteklem mesecu. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov veliko berem, praktično vse zvrsti, razen znanstvene fantastike. Nisem strokovno podkovana za ocenjevanje, pa vseeno dodajam nekaj svojih misli.
Lečnik Simona – Slovenština in jaz
Resnična pripoved dekleta, rojenega v mešanem zakonu, ki je svoje otroštvo preživela v Bosni, vse dotlej, ko je zavrelo v balkanskem kotlu in je zbežala k sorodnikom v Slovenijo in se srečala s “slovenštino” kot jo sama imenuje. Opisuje, kako so jo sprejeli sošolci, učitelji, okolje, pogoltnila marsikatero grenko solzo, ampak ji je uspelo, da očetov jezik danes obvlada v nulo. Redno končala osnovno šolo, uspešno maturirala na gimnaziji, končala pedagoško fakulteto in danes, ko to pišem verjetno končala že magisterij. Prijetno branje, včasih smešno, včasih tudi žalostno, predvsem, če se postaviš v vlogo otroka in z njim podoživljaš njegove traume.
Arno Geiger – Stari kralj v izgnanstvu – življenje z Alzheimerjevo boleznijo
Opisuje počasno očetovo ” izgubljanje” v drugačnem svetu, ki ga nekateri ne poznamo, zato je zanimiva, predvsem zato, ker sem se že srečala s podobnimi bolniki. Mnoge sem poznala kot normalne ljudi, čez mnogo let pa jih vidiš v ustanovi in sploh ne moreš dojeti, kako bolezen spremeni človeka in njegovo nezavedno obnašanje.
Irena Svetek – Zaspi, mala moja, zaspi
V prvem delu opituje otroštvo dveh prijateljic, vse mogoče in nemogoče vragolije, njuno občasno varuško Fani. V drugem delu pa je glavna junakinja Fani in lahko razumemo vzrok, zakaj je bila v prvem delu opisana kot “čudna”. Drugi del pa je žalosten. Pa si preberite zakaj.