Javna tribuna: Izzivi v sodobnih partnerstvih z dr. Andrejo Pšeničny

V tokratni javni tribuni se bomo dotaknili izzivov sodobnega partnerstva.

Vsak dan se uradno razide šest zakonskih parov, koliko je neuradnih, lahko samo ugibamo. Število odraslih samskih oseb se je v zadnjih 30 letih povečalo za 100 % in znaša 40 % odraslih.

Število vezanih in samskih odraslih se je v Sloveniji praktično izenačilo.

Kaj se dogaja? Kaj lahko naredite, da vaša zveza ne bo med njimi? Kaj vpliva na to, kako dolgo bo trajala vajina zveza, in kako se bo končala? Predvsem pa, zakaj morate začeti pri spoznavanju sebe tudi in partnerja ter vajinih kapacitetah za partnerstvo.

Statistično ima vsaka deseta oseba osebnostno motnjo, kar kaže tudi popularnost našega foruma. Imate buren in nestabilen odnos? Kako prepoznati, da ste v zvezi z osebo z osebnostno motnjo? Ima partner narcistično osebnostno motnjo? Morda mejno osebnostno motnjo? Kaj lahko storite? Ali to pomeni, da je zveza obsojena na propad?

Vabimo vas, da se nam pridružite v javni tribuni, ki bo v sredo, 26. oktobra ob 13. uri, na forumu Starševski čvek. Na vaša vprašanja bo o partnerstvu odgovarjala dr. Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih., psihoterapevtka Psyche, ki ima skoraj 25-letne izkušnje s področja partnerske terapije.

Javno tribuno pripravljamo v sklopu projekta Mesec duševnega zdravja – Festival dobrega počutja.

Pozdravljeni,

jaz sem oseba, ki potrebuje veliko komplimentov, moj partner pa nikoli ne potrebuje, zato jih tudi ne daje. Komplimente mislim na splošno – ponosen sem, pametna si itd. Kako pritis partnerjem do tem, da bo večkrat verbalno izrazil svojo hvaležnost do mene?

Lp 

S partnerjem sva skupaj 15 let. Ustvarila sva si dom in družino. Najina skupna pot je bila precej sinhrona, v zadnjih letih pa sva se odtujila. Čutim, da se vedno bolj oddaljujeva. To sem večkrat izpostavila, predlagala tudi partnersko terapijo, on pa  ne vidi potrebe, saj se njemu ne zdi, da imava težave. Želim si, da bi bil najin odnos bolj izpopolnjen, tega ne dobim. Njemu je tako v redu, meni pa ne. Želim si, da bi me slišal. Terapije ne želi. Je kaka pot, način, metoda, ki bi mi pomagala, da bi se začela pogovarjati o izzivih, ki naju (me) pestijo? 

Pozdravljeni, 

s partnerjem imava hčerko staro dve letu, on pa ima iz prejšnjega zakona 11 letnega sina. Težava je v tem, da se ne strinjava o vzgoji otrok. On je permisiven starš, jaz pa otroku postavljam meje. Njegov starejši sin si ne zna sam nič narediti, menim, da sta za to kriva njegova starš, ker mu nista postavljala mej . Lahko taka zveza, kjer imata partnerja tako različen pogled na vzgoji sploh obstane?

Hvala, N

Dejstvo je, da je Zlovenija najbolj neprijazna država za družino. Da je pri nas takšno stanje je definitivno kriva država in njena politika. Lahko se g. Primc meče po trepalnicah, pa tega ne bo spremenil. Ker to je državni interes. Namesto da bi se zenske posvecale svoji druzini, one po cele dneve visijo v sluzbi. Žal tako je. Tukaj kjer jaz živim (že več kot pol stoletje) živi 90 % samskih ljudi. Večina so to ženske. Toliko od mene za danes. Lp

Lepo pozdravljeni,

večkrat sem ljubosumna, čeprav se zavedam, da brez potrebe. Kako naj se s temi občutji uspešneje spopadam in jih spravim pod nadzor?

Hvala in lp, n.

Gospa je res strokovnjakinja – ima res velikoo izkušenj.

Pozdravljeni, 

S fantom sva skupaj že štiri leta in imava odličen odnos. Problem tiči v tem, da si želim v bližnji prihodnosti preseliti v tujino in poskusiti srečo drugje. Rada bi zamenjala službo. Moj me pri tem sicer podpira, vendar si on tega ne želi. Rad bi ostal v Sloveniji in si tukaj ustvaril družino. Res ga imam rada, ampak ne vem, če bi rada ostala tukaj. Mislim, vem, da ne bi. 

Kaj naj storim?

S partnerjem sva skupaj 16 let, a sem šele pred kratkim izvedela, da me že več let vara in da biseksualec. Totalno sem bila šokirana, od tega je nekaj tednov in se še kar ne morem spoprijeti s situacijo. Imava enega otroka, dom, imela sva prihodnost, zdaj pa imam občutek da nimam nič. Ne morem verjeti da mi je lahko toliko let lagal, blefiral, se delal nekaj drugega kot je. Popolnoma sem sesuta. 

Pozdravljeni,

s partnerjem sva skupaj že res dolgooo časa in v vseh teh letih je še vedno ‘obseden’ s seksom. Ne toliko s samim dejanjem, kot z mislijo na seks. Ni važno o čem govoriva, kje sva, kakšen film gledava, karkoli, res KARKOLI, on bo vsako stvar obrnil na spolnost, na namigovanje na spolnost. Tudi kar se najine interakcije tiče. Dostikrat sem mu že razložila, da sem sicer vesela, da si me še vedno želi, ampak da bi včasih bila zelo vesela samo enega toplega, nežnega objema, brez, da me naslednjo sekundo začne otipavati ali pa se drgniti ob mene kot pohotna žival.. On pravi, da moški takšni pač so, da vsi razmišljajo samo o tem. Obljubil je sicer, da me bo upošteval, ampak ta njegova obljuba je trajala pol dneva.. 

Ne vem, kako naj mu še razložim, da včasih potrebujem samo nežnost, brez napeljevanja na seks. Je njegovo obnašanje res normalno za vse moške? Ker zna biti včasih res nadležno.

Zelela bi se bolj povezati s partnerjem in ne vem kako zaceti skupne trenutke, da ne bi bilo na silo. Razmisljam o casu, ki bi si ga namenila vsak teden par uric in se npr. pogovarjala. Samo ne vem, kako zaceti.

“RAZOČARANA”,

večina moških je biseksualcev, pravzaprav večina ljudi je biseksualcev. So torej nekje na lestvici med heteroseksualnostjo in homoseksualnostjo. Nekatere isti spol privlači čisto malo, druge malo bolj.

Žal se o temu ne govori in to ostaja največja skrivnost našega časa.

Še posebaj moški tega nikoli ne priznajo partnerkam. Upoštevaj tudi moški ponos in druge faktorje.

Moraš vedeti, da večinoma se ljudje pretvarjajo, pa naj bo to družina, sorodniki ali prijatelji. Nikoli jih ne poznaš popolnoma. Ljudje o biseksualnosti ne govorijo, saj jo zlahka znegirajo. Za razliko od gejov jih družba vidi z nasprotnim spolom in zato jim o tem ni potrebno govoriti. Seveda pa to ni dobro. Večina biseksualcev, več kot 90% jih tudi nikoli ne poskusi z istim spolom. Tudi to ni dobro. Mislim da bi ljudje v mladosti morali izkusiti določene stvari, da bi pozneje bili pomirjeni v življenju.

Problem pri tvojemu partnerju ni torej ta, da je biseksualec, ampak ta, da te vara. Ker enako kot te vara z moškim te bi lahko varal tudi z žensko. Nevem če je tu imelo kaj vpliva, da teh stvari ni izkusil preden se je podal v partnersko zvezo in ga je na koncu premagalo. Morda če bi te stvari izkusil prej bi potem, ko se je odločil za družino šel naprej in to pustil za sabo.

Vsekakor menim, da so ljudje različno zvesti in da je to stvar karakterja. Biseksualnost tu nima neke velike veze.

Pozdravljeni,

odlična tema…razmišljam o nečem..verjetno ima vsak od nas neke komponente nekih motenj, ki so bolj ali manj izražene. Ali to drži ? Kako najti svoje napake in jih popraviti?

Hvala

Z možem sva poročena že 30 let, pa v vsem tem času še vedno ne vem, kako ‘ravnati’ z njim. Ima obdobja, ko je z njim nevzdržno, ko moraš paziti na vsak korak, vsako besedo, vsako dejanje, ker ga lahko ena malenkost spravi iz tira in izbruhne, začne kričati in te žaliti. Kar tako, za brezveze. Ko je tega obdobja konec je popolnoma normalen, vesel, se pogovarja in heca. Če mu takrat omeniš njegovo ‘slabo’ obdobje, se o tem noče pogovarjati, kot da ga je sram. A hkrati nikoli ne prizna, da je naredil karkoli narobe. Za njegove izbruhe smo krivi vsi drugi. Težko je, ker nikoli ne veš, kdaj bo prišlo slabo obdobje in si zato ves čas po malem nervozen, nikoli nisem zares sproščena z njim. Je pa zelo konzervativen, če bi mu samo omenila kakšno psihoterapijo ali možnost, da trpi za kakšno osebnostno motnjo, bi se mi začel posmehovati , da sem neumna in paranoična, da se mi ‘kisa’. Njegove možne odzive poznam že na pamet, zato vem, da pogovor s strokovnjakom ne pride v poštev 🙁 Kaj sploh še lahko naredim?

Pozdravljeni, zanima me vase mneneje. S partnerjem sva bila na partnerski terapiji, kjer se je izkazalo, da ima narcisoidno osebnostno motnjo in sva s terapijo hitro nehala, ker je bila po njegovem mnenju ta feministka, na moji syrani itn. Berem tudi forume in se najdem v dosti zgodbah, sploh izbruhih, zalitvah, pa potem spet obdobju opravicevanj, medenih dni oz ur. Vmes sva se tudi ze veckrat razsla, vendar vedno pristaneva skupaj. Obiskujem terapijo, terapevtka meni, da bi se mogla raziti, a jaz ne zmorem stran. Ceprav je vcasih res grozno, potem ko prespim, ga pogresam. Vcasih se mi bo kar zmesalo, srce mi pravi eno, mozgani drugo. Povsem sem izcrpana. Imate morda kak namig, kako sebe postaviti na prvo mesto, postaviti meje? 
najlepsa hvala 

Berem vase kolumne. Imam anksiozen stil navezanosti, moz pa izogibajoci. Kako najdeva skupno pot, se da nekako priblizati, da bova vsaj priblizno zadovoljna? Ko se skregava, je tiha masa, on se umakne v garazo, jaz pa obupano sledim njemu in se zelim pogovoriti. To poslusam ne delati vec, vendar je ta obcutek, ko on bezi grozen. Poskusala sem se pogovoriti, obljubi da ne bo vec delal pa gre vedno na stara pota. V umik, gostilno, prijateljs… jaz pa ostanem sama. 

stara sva čez 60…že 17 let spiva v ločenih spalnicah. Ko sem šla v meno sem ga vrgla ven iz spalnice, zato sva zdaj vsak v svoji. Nikoli ni več omenil seksa, prej je rad seksal. Zdaj imava skupaj samo kosilo, vse ostale obroke jeva kakor kdo. Na dopust od takrat nikoli več nisva šla, niti na potovanje. Jaz grem sama kdaj s hčerko in vnuki, on nikamor. On se rekreira, vrtnari, sadjari, kosi travo, dela kompost….jaz nič od tega, zredila sem se, nič se mi ne ljubi delati, pospravim po hiši, drugega nič, tudi v vrtu mož vse sam naredi, tudi plevel odstrani, vse naredi sam…ne vem ali ima sploh še smisel to življenje. Vnuka imata moža zelo rada. Živiva drug mimo drugega. Sumim, da bi mož že zdavnaj odšel, pa je ostal zaradi vnukov, tako si mislim. Ali naj prodava hišo, razdeliva denar in greva vsak po svoje, saj je pred nama še vsaj 20 let?

Pozdravljeni,

začenjamo z današnjo javno tribuno in lepo pozdravljamo našo današnjo sogovornico, dr. Andrejo Pšeničny.

Uredništvo Med.Over.Net

Vaša potreba po pohvalah in zahvalah je, kot pravite, zelo velika, zato se počutite prikrajšani ob partnerju, ki vam je ne zagotavlja v meri, kot bi jo vi potrebovali. Vsi si seveda kdaj želimo biti pohvaljeni, a večinoma nam je dovolj le občasna beseda ali gesta. Če pa smo bili kot otroci prikrajšani za take odzive staršev, lahko ta otroška želja kroji tudi naše odraslo življenje.  In še več, ponavadi si (nezavedno) izberemo partnerje, ki so lahko enako skopi pri izražanju tega. Potem se znajdemo v dvojni zanki, naša (pre)velika potreba  ne dobi zadovoljitve, ki si jo želimo in občutek prikrajšanosti se stopnjuje. Ampak, bolj kot v svojem prikrajšanju pritiskamo na partnerja, vse bolj se ta ponavadi umika. Kako ven iz tega? Namesto pritiskov in očitkov  so seveda bolj učinkoviti prijazni pogovori, v katerih MI pohvalimo vedenje, kakršnega si želimo od partnerja. Zavedati pa se je treba, da druge osebe ne moremo zares spreminjati, samo sama se lahko, če to zmore in je dovolj motvirana (pohvala!). Še učinkovitejša  pot je, da tudi sami poiščemo strokovno pomoč, s pomočjo katere, bomo vsaj do neke mere zmanjšali svojo veliko potrebo po pohvalah in si s tem zagotovili manj tesnob in stisk, če jih bomo dobivali  nekoliko manj, kot bi želeli in potrebovali.

Take izbire so vedno težke. Pravite, da vas partner pri tej odločitvi podpira. Kaj to pomeni, da želi z vami oditi v tujino ali da bi želel on ostati v Sloveniji? Če velja druga možnost, potem boste morali ali sprejeti zvezo na daljavo, ali pa tvegati, da se partnerstvo sčasoma lahko tudi skrha. Dejstvo pa je, da se na daljavo ne da zares ustvariti družine, torej  skupaj vzgajati otrok. Pogovorita se o svojih življenjski ciljih.

Partnerska terapija je namenjena temu, da se partnerja zaslišita in razumeta in da skupaj iščeta rešitve. Ponavadi poiščemo tako pomoč kot nujni izhod, kadar imamo občutek, da se sama nikakor ne moreta pogovoriti in razčistiti težav. Če se partner te ne želi udeležiti, ga boste najbrž težko prepričali, lahko pa pri sebi razčistite, ali v takem odnosu želite vztrajati, tudi če sprememb ne bo, Če je odgovor ne, potem bo najbolj pošteno, da to jasno poveste svojemu partnerju, ki bo morda tako zaznal, da brez njegovega sodelovanja te zveze ne bo mogoče ohranjati v nedogled.  Če se na to ne bo odzval, se boste morali vi na koncu odločiti, ali boste želeli v takem partnerstvu tudi ostati., ali pa so težave in razlike morda postale nepremostljive.  

Jaz imam težave drugje..odkar sva spočela drugega otroka, tega je 5 let, nisva bila intimna. Strah me je..vem, da imajo moški potrebe, vem da rabijo. Pravi, da me razume, a vem, da je to skoraj nemogoče.

Moj strah izvira iz nesamozavesti

hvala

Mene pa zanima zakaj je pri vas partnerska terpija tako, da sta oba posebej. A ni namen partnerske terapije, da hodita partnerja skupaj in rešujeta probeleme???  

Lahko razumem vašo šokiranost , občutek, da se vam je sesul svet, saj se vam je v celoti zrušila pr4edstava o partnerju.  To, da je končno delil z vami svojo spolno usmeritev, je, ne glede na vse, izraz njegove  odločitve, da končno pošteno spregovorita o tem, kaj se dogaja z njim. Poiščita pomoč pri partnerskem terapevtu, zato da bosta lahko ob nekom nevtralnem začela odpirati svoje stiske, zato da se bosta dogovorila, kako naprej. V vsakem primeru, tudi ob razhodu, bo potrebno veliko dialoga, da ne bo med vama na koncu prevladala zamera ali celo sovraštvo, saj bosta vseeno morala ostati dobra starša svojemu otroku. Vi pa boste morda tudi lažje predelali in preboleli razočaranje ob pomoči svojega lastnega terapevta.

Kere so pa vašem mnenju največje napake, ki jih delamo v odnosu? Se premau pogovarjamo, kompliciramo?