Javna tribuna: Izzivi v sodobnih partnerstvih z dr. Andrejo Pšeničny

Z možem se velikokrat ne strinjava glede pristopa do otrok. On je ojšter, jaz tista razumevajoča. Kar se tiče naju, super funkcionira, imava zmenke, spolnost super. Kregava pa se zaradi otrok in vzgoje. Vem, prepozno sedaj reševati različne poglede. Njega so vzgajali s trdo roko, jaz prihajam iz urejene, ljubeče družine. Nikakor mu ne morem dopovedati, da vzgojna je še vedno udarec, pa lahko rečeš tako ali drugače. Morda ni tema za vas, bom pa hvaležna za kakršnokoli pomoč . 

Jaz sem vedno za vse kriv. Moja me vedno krega, da ne pospravim kuhinje in ne počistim tal, zakaj ne perem perila. Pa dobro, a sem jaz moški zato, da bom opravljal njena opravila? Meni se zdi normalno, da jaz poskrbim za to da dobro zaslužim, delam zunaj. A bi moral tudi jaz še notri delat, če pa ona nič zunaj ne pomaga. Kar dere se name dneve in dneve, se mi zdi, da sploh ni hvaležna za to kar ji dajem. Glih tok, da se fizično ne spravi name. Ampak meni je hudo poslušat to dretje dnem za dnem. Sploh ne vem kaj nardit, res. Pa froci poslušajo, kako je glasna je …

Vaša potreba po pohvalah in zahvalah je, kot pravite, zelo velika, zato se počutite prikrajšani ob partnerju, ki vam je ne zagotavlja v meri, kot bi jo vi potrebovali. Vsi si seveda kdaj želimo biti pohvaljeni, a večinoma nam je dovolj le občasna beseda ali gesta. Če pa smo bili kot otroci prikrajšani za take odzive staršev, lahko ta otroška želja kroji tudi naše odraslo življenje.  In še več, ponavadi si (nezavedno) izberemo partnerje, ki so lahko enako skopi pri izražanju tega. Potem se znajdemo v dvojni zanki, naša (pre)velika potreba  ne dobi zadovoljitve, ki si jo želimo in občutek prikrajšanosti se stopnjuje. Ampak, bolj kot v svojem prikrajšanju pritiskamo na partnerja, vse bolj se ta ponavadi umika. Kako ven iz tega? Namesto pritiskov in očitkov  so seveda bolj učinkoviti prijazni pogovori, v katerih MI pohvalimo vedenje, kakršnega si želimo od partnerja. Zavedati pa se je treba, da druge osebe ne moremo zares spreminjati, samo sama se lahko, če to zmore in je dovolj motvirana (pohvala!). Še učinkovitejša  pot je, da tudi sami poiščemo strokovno pomoč, s pomočjo katere, bomo vsaj do neke mere zmanjšali svojo veliko potrebo po pohvalah in si s tem zagotovili manj tesnob in stisk, če jih bomo dobivali  nekoliko manj, kot bi želeli in potrebovali.

Partnerska terapija je namenjena temu, da se partnerja zaslišita in razumeta in da skupaj iščeta rešitve. Ponavadi poiščemo tako pomoč kot nujni izhod, kadar imamo občutek, da se sama nikakor ne moreta pogovoriti in razčistiti težav. Če se partner te ne želi udeležiti, ga boste najbrž težko prepričali, lahko pa pri sebi razčistite, ali v takem odnosu želite vztrajati, tudi če sprememb ne bo, Če je odgovor ne, potem bo najbolj pošteno, da to jasno poveste svojemu partnerju, ki bo morda tako zaznal, da brez njegovega sodelovanja te zveze ne bo mogoče ohranjati v nedogled.  Če se na to ne bo odzval, se boste morali vi na koncu odločiti, ali boste želeli v takem partnerstvu tudi ostati., ali pa so težave in razlike morda postale nepremostljive.  

Take izbire so vedno težke. Pravite, da vas partner pri tej odločitvi podpira. Kaj to pomeni, da želi z vami oditi v tujino ali da bi želel on ostati v Sloveniji? Če velja druga možnost, potem boste morali ali sprejeti zvezo na daljavo, ali pa tvegati, da se partnerstvo sčasoma lahko tudi skrha. Dejstvo pa je, da se na daljavo ne da zares ustvariti družine, torej  skupaj vzgajati otrok. Pogovorita se o svojih življenjski ciljih.

Z možem imava lep odnos in prijetno družinsko življenje. Imava pa veliko težavo. Njegovo mamo, ki se ves čas vmešava v vse, kar počnemo. On pa je ne ustavi. Kot bi se je bal. Upošteva vsako njeno mnenje, tudi če se v resnici s tem ne strinja. Zakaj on nikoli ne ustavi tašče? Ko načneva to temo, se umakne. Ne želi govoriti. Tašča se vmešava v vzgojo otrok, v prehrano. Ko pride na obisk je vsiljiva, odpira hladilnik, brska po omarah. Njega pa to ne zmoti. Meni gredo lasje po konci in ga prsim, da se s taščo pogovori. On pravi, da naj ji pustim vsaj malo zadovoljstva (ostala je sama, tast je preminil). Ne vem kako naprej. 

Lahko razumem vašo šokiranost , občutek, da se vam je sesul svet, saj se vam je v celoti zrušila pr4edstava o partnerju.  To, da je končno delil z vami svojo spolno usmeritev, je, ne glede na vse, izraz njegove  odločitve, da končno pošteno spregovorita o tem, kaj se dogaja z njim. Poiščita pomoč pri partnerskem terapevtu, zato da bosta lahko ob nekom nevtralnem začela odpirati svoje stiske, zato da se bosta dogovorila, kako naprej. V vsakem primeru, tudi ob razhodu, bo potrebno veliko dialoga, da ne bo med vama na koncu prevladala zamera ali celo sovraštvo, saj bosta vseeno morala ostati dobra starša svojemu otroku. Vi pa boste morda tudi lažje predelali in preboleli razočaranje ob pomoči svojega lastnega terapevta.

Pozdravljeni, kako dolgo je po navadi smiselno obiskovati partnersko terapijo, da se pokažejo rezultati v odnosu? Res si namreč želim, da bi se je s partnerjem udeležila ampak ne vem, če nama bo finančno zneslo. Imava pa problem, da se nič ne moreva zmenit, ne najdeva skupnega jezika. Ne v nakupih, ne v vzgoji otrok, v izletih, skoraj ničemer. Res je naporno, ker imava popolnoma različne poglede na svet. Prosim za kakršenkoli nasvet..

DDr. Pšeničny pomagajte. Moj gre pri kakršnem koli konfliktu v tiho mašo in umik. Ne morem ga premakniti, nikoli se zares ne pogovoriva. Vem, boste rekli naj grem stran. A ne morem. Imate kak nasvet kako pristopit? Naj tudi jaz grem v tiho mašo, ko on kaj hoče od mene? Deluje če na istem pokažemo kaj nas moti? Prosim za pomoč

Sumim, da je moj partner narcis. Prebrala sem ogromno o tem, ne bi ga rada označila, pa vendar … je zveza z njimi mogoča ali kot pravijo vsi: samo bejžte stran? Prebiram forumi in povsod isto , samo stran. Je sploh upanje? 

Pozdravljeni,

nikoli si nisem želela otrok, dolgoletni partner pa si jih. Trenutno se strinjava, da se imava preveč rada, da bi se zaradi tega razšla (stara sva med 25 in 30 let), ampak vem, da bo to slej kot prej treba dogovoriti. Kdorkoli se bo prilagodil, bo trpel, ampak življenja brez njega si ne zna predstavljati.

Obupana

Potreba po spolnosti se razlikuje tako pri ženskah kot pri moških, razpon je od popolne aseksualnosti (odsotnosti potrebe), pa do hiperseksualiziranosti (skrajno intenzivna poitreba), večina ljudi je nekje v sredini.  Kadar so razlike med partnerjema velike, je to lahko seveda vedno vir nesporazumov.  Če so razlike še sprejemljive, za kar gre najbrž v vašem primeru, saj sicer ne bi zgradila dolgotrajnega partnerstva, je najbrž ključ v jasnem postavljanju meja z vaše strani. Razumem, da bi želeli, da k vam pristopa drugače,  z več zapeljevanja in nežnosti, a   to boste morali jasno in odločno povedati, da je za vas sprejemljiv predvsem tak način spolnosti. In ga tudi jasno zavrniti, če vaše mnenje ni upoštevano. Prav tako imate pravico zavrniti spolnost,, kakor tudi vedenje , ki je preko vaših želja. Take zavrnitve  bo moral vaš partner sprejeti. Vi pa boste morali najbrž tudi sprejeti, da vaš partner izraža svoje želje na način, ki vam morda ni najbolj všeč, torej bosta morala doseči kompromise.  Če ste do sedaj tako vedenje sprejemali, boste težje dosegli spremembe, kot če ste ga tudi do zdaj odločno zavračali.

Vaša potreba po nežnosti je upravičena, a je mogoče, da pri tem željene spremembe ne boste dosegli v taki meri, kot bi si želeli, saj je očitno vašemu partnerju ta želja precej tuja.  Ključno izhodišče je: pogajanje o željah in potrebah.

Ali zveza navzlic razlikam lahko obstane, je odvisno od razmerja med tem, do katere mere  se partnerja zmoreta prilagoditi in koliko zmoreta sprejeti razlike.  Samo prilagajanje pomeni, da se eden ali oba odpovedujeta sebi in svojim pogledom v preveliki meri in to vodi v napetost. Samo sprejemanje razlik pa pomeni, da ne bosta zgradila tudi skupnega prostora, v katerem imata podoben pogled, kar lahko vodi tudi do odtujevanja. Oboje je potrebno.

Razlike so lahko obogatitev odnosa, kjer se lahko učita drug od drugega in se zaradi njih tudi učita pogajati, lahko pa predstavljajo vir stalnih stisk, če jih doživimo kot nerazumevanje ali celo zapuščanje.  

Otrok potrebuje oboje, tako nekaj sprejemanja njegovih pobud, kakor tudi jasne in določne meje. Vidva pa bosta morala uskladiti, do katere mere bosta vnašala eno in drugo, Oboje je potrebno in dragoceno za otroka. 

Hvala za vaš pogled, menim pa, da je za medosebne odnose veliko bolj odgovorna vzgoja in vzgledi v družini kot pa država in politika. Torej smo mi sami tisti, ki krojimo svoje medsebojne odnose in tudi bodoče odnose naših otrok.  

Če menite, da so vaše težave izrazite  do te mere, da vplivajo na vaše partnerstvo, potem bi bila strokovna pomoč psihoterapevta zelo primeren način, da se spopadete s svojo težavo in jo omilite, Ponavadi je ljubosumje povezano s našim lastnim nizkim samovrednotenjem ter  z zmožnostjo zaupanja v druge ljudi. Poiščite si pomoč!

Če menite, da so vaše težave izrazite  do te mere, da vplivajo na vaše partnerstvo, potem bi bila strokovna pomoč psihoterapevta zelo primeren način, da se spopadete s svojo težavo in jo omilite, Ponavadi je ljubosumje povezano s našim lastnim nizkim samovrednotenjem ter  z zmožnostjo zaupanja v druge ljudi. Poiščite si pomoč!

Drži, vsi nosimo v sebi komponente osebnostnih motenj. Če jih želite pri sebi preveriti in preveriti, kako lahko te vplivajo na vaše partnerstvo,  se lahko testirate na povezavi https://www.partner360.si/osebnostni-test/. Če ta test rešujete skupaj s parterjem, vam odgovor pove, na kakšen način se vajine specifične ranljivosti odražajo na vajinem partnerstvu, torej kje so lahko vzroki za medsebojne težave.

Pozdravljeni, s partnerjem imava problem, ker govoriva različen jezik ljubezni. Meni so pomembne “usluge”, zato skozi njih tudi izražam ljubezen, njemu pa so najpomembnejše “besede”. Od mene pričakuje, da mu govorim, kako ga imam rada, meni pa se zdi, da sem mu to pravkar pokazala s tem, da sem mu pripravila kosilo, napisala srčno sporočilo ali kaj podobnega. Po drugi strani meni njegov “Ljubim te” petkrat na dan nič ne pomeni, če se po službi vrže na kavč in vsa opravila prepusti meni. Razumem, da mu besede veliko pomenijo, ampak mi je zelo težko ljubezen izkazovati na tak način. Skušam se potruditi, ampak enostavno ne gre … imate kak predlog, kako rešiti to “težavo”?

Žal se bojim, da so vaše možnosti precej omejene. Najbolje bi bilo, da bi sebi poiskali pomoč, da se boste lažje spopadali s temi težavnimi obdobji ob vašem partnerju.  Morda lahko najdete načine, da se vas njegovo vedenje ne bo več zares dotaknilo oziroma najdete v sebi dovolj energije, da postavite jasne in odločne meje tistemu delu vedenja, ki je izrazito moteče. Za meje namreč ni nikdar prepozno.

Vaše zavračanje spolnosti ima zagotovo korenine v vašem odraščanju, zato bi bilo za vas najbolje, da se s s tem soočite s pomočjo strokovnjaka psihoterapevta. Dolgoročno je zakon brez spolnosti veliko bolj ogrožen kot tisti z zadovoljujočim spolnim življenjem.  

Ubrali ste pravo pot, ko ste se vključili v psihoterapijo. Za doseganje rezultatov v psihoterapevtskem procesu pa je ponavadi potrebno kar precej časa, zato ima smisel, da ste potrpežljivi in vztrajate v procesu terapije. 

Vmešavanje tašč je velika težava, saj to ponavadi pomeni, da sin (ali hči) ni izpeljal procesa osamosvajanja v svojem odraščanju, zato tudi ne zmore svoji materi postaviti jasnih in odločnih meja. Vaša pozicija ni enostavna, saj se vaš moč počuti (neupravičeno),, kot da je med dvema ognjema.  A čeprav njegovi občutki niso realni, so zelo intenzivni, ob konfliktu z mamo postane izrazito tesnoben, zato se temu izogiba.  Poskusite jasno zahtevati, da se mami postavi po robu, če ne bo zmogel, je naslednji korak predlog, da poišče strokovno pomoč, da bi ta proces lažje izpeljal. Sicer boste morali vi namesto njega postavljati meje, kar bo lahko stalen vir napetosti in morda tudi konfliktov.

Tašča nima pravice rušiti vaših meja!

V partnerskih terapijah rešujemo težave v komunikaciji, medsebojnem razumevanju, ne moremo pa spreminjati ne-varnih oblik navezanosti v varnejše ali celo specifičnih osebnostnih ranljivosti. Prav  ti dejavniki pa močno vplivajo na par5tnerski odnos.  Zato partnerska terapija sama po sebi pogosto ni dovolj.

V ta namen  smo pripravili  program delavnic https://www.partner360.si/delavnice-1/ , ki omogočajo kombiniran pristop. Težave s stilom navezanosti ter osebnimi ranljivostmi rešujeta vsak posebej, obenem pa je seveda možno reševati v partnerski terapiji tudi akutne nakopičene medsebojne probleme.

Res je, dilema, v kateri ste se znašli, je zelo velika, saj se dotika naših najglobljih potreb, pa tudi naših najglobljih strahov obenem. V vsakem primeru bo nekdo prikrajšan in to lahko vodi v dolgotrajne zamere, zlasti če je partnerjeva želja po otroku izrazita.

Imate vso pravico, da si otrok ne želite, vendar pa se bo ta tema verjetno pogosto vračala v vajinem odnosu. Ali ste kdaj pomislil, da bi morda globlje raziskali svoje razloge (ali strahove) za svojo odločitev? Ne zato, da bim jo spreminjali, zlasti ne na željo drugih, ampak da se lažje soočili s posledicami take odločitve.

Res je, razlike v stilu navezanosti lahko predstavljajo v partnerstvu stisko za oba, saj potrebe enega v primeru večjih razlik predstavljajo stisko drugega. Vas njegovo umiki bolijo in plašijo, on pa vašo veliko potrebo po bližini doživlja kot preplavljajočo in dušečo.  Tako sta v stiski oba. Stil navezanosti je mogoče do neke mere spreminjati s pomočjo novih, korektivnih izkušenj odnosa. Zato smo pripravili usmerjene skupinske delavnice https://www.partner360.si/delavnice/jaz-ti-midva/ , ki  pomagajo graditi varnejši stil navezanosti in s tem zmanjševati tovrstne stiske v odnosih. A posebnost je, da se vsak od partnerjev vključi v svojo skupino, tako da vsak zase gradita nove izkušnje, saj bi skupna udeležba otežila proces izgradnje odnosov z drugimi člani v skupini, kar pa prinaša nove, korektivne izkušnje. Tega žal ni mogoče reševati s partnersko terapijo.  Premislite o vključitvi v te delavnice. Naslednji cikel delavnic se začne čez en mesec, konec novembra.