Spoštovani, lepo pozdravljeni. Kar začnimo 🙂

Kakšno je vaše mnenje o obsedenosti današnjih generacij s tehnologijo? Kdaj naj bi otrok prvič v življenju dobil v roke iPad, gsm aparat? Koliko časa je še nekako sprejemljivo, da otrok uporablja ali gleda računalnik? Je to na dnevni bazi, tedenski bazi, samo čez vikend?

Najlepša hvala za vaš odgovor.

Spoštovani,
kar mirno kri. Gre za izsiljevanje in otrok potrebuje meje. Izbruhi niso dobrodošli so pa stalnica. Dosledno vztrajajte pri svoji odločitvi. Če bo potrebno pa okolici mirno razložite vaše cilje v dobrobit otroka.
Srečno. ND

Spoštovani, niste navedli starosti otrok, natančneje. Veliko besed gre pogosto skozi eno uho noter in skozi drugo ven 🙁 Če je konflikt želijo “kontrolirati situacijo”. Vprašanja zakaj so popolnoma neustrezna. Bolj v smeri, kako boste rešili problem, ko boste povedali ali naredili to in to… Zagotovo pa , kaj je primerno in kaj ne ter kaj je spoštljivo in kaj ne. Včasih ne vedo. pridiganja pa nikar.
Srečno, ND

Mah, za vsako zadevo se lahko najdi kakšen ultra pameten, ki vam bo dejal da ni v redu. To so elementi iz vedenjsko kognitivnih terapij, ki so zelo učinkovite, nenazadnje. Kot ravnate se mi zdi kar dobro in še učinkovito je, mar ne? Pomembno je, da ne rešujete problemov namesto otroka. PA to, da sta samo dve izbiri (in ne več) je tudi dobro.
Dobra mama ste, kar tako naprej. LP ND

Absolutno. Zaupajte v otrokove sposobnosti in videli boste česa vse so malčki palčki zmožni 🙂
Srečno, ND

Moje skromno mnenje žal nič ne šteje, ker smo vsesplošno preplavljeni. Že preden gredo malčki v vrtec “obvladajo” gledanje risank na telefonu, da je mir.. pa med jedjo, da vsaj kaj pojedo idr nebuloz. Zdrava mera velja. IN za le to ni recepta (starost, družinska dinamika, potrebe npr za delo v šoli…. veliko je tega) . Tehnologija je lahko zelo v pomoč (nič novega) realnost pa je taka, da je potrebno pogledati vsako zadevo, vsak primer, dejanje, otroka posebej. Ni recepture oz na žalost je veliko preveč tega.
Ko sem npr pred prijatelji zgrozila nad tem, da med hranjenjem otroka – on mirno gleda risanko so me mirno IGNORIRALI.

Spoštovani,
za dojenčka, do enega leta bi morala (jaz) vedeti, koliko je star: npr 6 mesecev, da, lahko joka 6 minut: pomembno je, da se umirite vi in mu umirjeno to poveste: “Umiri se. Ne jokaj, vse bo v redu. Tukaj sem/ v kuhinji…” Izogibajte se občutkom krivde.
LP ND

Spoštovani, vašega vprašanja pa sem res- zelo vesela: ne vem zakaj velja, da otrokom pogosto želimo odvzeti soočenje z negativnimi čustvi, s tem pa jim naredimo slabo uslugo, škodimo jim oz jih onemogočamo v tem, da bi sami odgovorno lahko kadarkoli ravnali. Kakor ste zapisali – ravnate in reagirate prav. Dober starš ste in v vašem primeru “travm” na vidiku ni travm 🙂

Ajej… še je čas, seveda, vendar se nemudoma obrnite k nekomu, ki zadeve (družinske odnose, puberteto) obvlada, mislim strokovnjaka. Vendar odkrito- tu ne gre za to, da bi delali z deklico, potrebno bi bilo vstopiti – za začetek v celotno družinsko dinamiko.
Srečno in akcija, včeraj, ne danes. ND

Spoštovani,
predlagam vam, da jim pustite svobodo v njihovi odgovornosti: dedku, babici in otroku. Poskrbite za meje in dober odnos z otrokom, ko ste z njim. Če z dedkom in babico ni 2/3 časa, potem ni panike 🙂
Gre za odnos in medsebojno zaupanje vseh vas.
Srečno, ND

Pozdravljeni,

Razumem, da je otrok utrujen, lačen, se dolgočasi, mu primanjkuje igranja, čuti pomanjkanje pozornosti… ampak velikokrat, ko ne ve kaj bi s seboj, postane agresiven in težaven. Takrat udari bratca, grize, kriči, noče poslušati in sodelovati… Zakaj to dejansko počne, če pa mu starša nudiva skoraj vse, kar je možno. Imava določene zahteve in pravila, tudi postavljava meje, vendar pa ne na silo in za vsako stvar, ker se nama zdi, da bi lahko nekatera vedenja povzel po naju. Prvi otrok je star 5 let in je bolj težaven, drugi pa 1,5 let (zelo prilagodljiv in podrejen svojemu bratu). Mislite, da bi se otrokovo vedenje spremenilo, če bi mu/jima postavljala bolj jasna navodila in meje? Mislite, da so bolj striktna in dosledna navodila, meje pogoj za dobro vzgojo?

Lepo pozdravljeni.

Spoštovana gospa,
za vas pa mi je res težko, sočustvujem z vami in vas razumem, situacija v kateri ste se znašli je popolnoma nezavidljiva. Iz napisanega pa sem razbrala, da ste človek z zdravo (in pravo) mero pameti in to šteje največ. Žal nič ne gre v tovrstnih situacijah na kratki rok. V tej fazi: kaj lahko ? Predvsem je nujno, da poiščete pomoč zase, da sproti lahko te negativizme, ki pridejo “podelate”. Sproti, drugače se nabere preveč negativnih čustev, posledice so lahko hude. Morate poskrbeti za svoje duševno in telesno zdravje. Dejansko Vam svetujem da sproti “čistite”. Poiščite si tudi socialno mrežo, vendar ljudi, ki so pravi prijatelji, ne pa kakšni, ki vas še dodatno razvnamejo v stiski… Poleg tega, morda Vam bo v uteho: otroci ne “končajo” vedno le tragično. Imajo kar dobre sposobnosti prilagajanja. Vi niste zanemarljivi, čeprav vam kdaj zdaj tako izgleda… Za vas držim pesti in IZOGIBAJTE se občutkom krivde.

Spoštovani, v tem – zadnjem vprašanju vam ne morem potrditi. Eno je starost otroka, drugo temperament, pa okolje (vrtec, družinska dinamika) Morda je žalosten pa reagira namesto pasivno agresivno, morda (še) nima samokontrole (kar je tudi še normalno za to starost). Delujete mi učinkoviti in konsistentni vendar pa kaj če so meje pretoge. Rada bi vam dala recept, a .. pogovorite se o morebitnih slepih pegah s partnerjem: čas/prostor/reakcije vsakega od vas, strpnost, strahovi, občutki krivde. Fanta je treba ustaviti na primeren način. Da ne bi razpredala o pozitivizmu, samo tako je- čas je potreben; umirjeno vztrajati, seveda so lahko tudi posledice za neutrezna ravnanja a pri tem je potrebno biti senzibilen v pravi meri.
LP ND

Spoštovani,
pogosto otrokom na zaupamo dovolj, da znajo sami rešiti problem. In če ne, vedno znova ustaviti, počakati (da povedo rešitve) in preusmeriti v bolj pozitivne dejavnosti. Samo razpravljati in razlagati ne. Poiščite očesni kontakt z akterji. Pa da utihnejo. Dati besedo vsakemu- na spoštljiv način rešiti, jim dati možnost za to. Ne zakajčkov, ne kdo … Bodite zraven da a ne vmešavajte se z negativnim (pridiganje) ojačevanjem.
LP ND

Po 8 ali več urnem delovniku se skoraj dnevno vračam iz službe izčrpana in z manjšo mero tolerance, kot zjutraj. Pridem po štiriletnega otroka v vrtec, se z njim odpravim domov ali v trgovino in skoraj vedno se obnaša nerazumno in težavno. Vem, da ima otrok tudi slabe razpoloženjske dneve, ampak pri nas je to na dnevni bazi po odhodu iz vrtca. Verjamem, da ima kdaj pa kdaj tudi slab dan v vrtcu, lahko se je premalo naspal, lahko da je moral deliti igrače z drugimi, lahko da je premalo pojedel, ker mu hrana ni bila dovolj okusna, mu je nekdo rekel kaj grdega … ker se to dogaja vsak dan, se sprašujem kako se počuti, kaj mu ni prav, sem jaz kriva za takšno vedenje???
Tudi, ko se vrneva domov, z neprimernim vedenjem kar ne preneha, ne posluša, noče sodelovati. Zato bi prosila za pomoč, rešitev kako naj mu pomagam ali pa kaj naj spremenim, da bodo naši popoldnevi manj stresni in se bomo imeli lepo, ne pa se takoj po vrtcu že kregali.
Hvala!

Preprosto me zanima, kdaj otroka kaznovati? Kakšna naj bo kazen? In v kakšni meri?

Spoštovani, tako kot ste zapisali se mi ne zdi nič spornega. Zdi se mi pomembno, da ji tudi date občutek zaupanja in tega, da ji zaupate v odgovornosti. Vedno vztrajati- za kakšno ceno? Pri tem velja prava reflektivnost, kdaj, kaj zakaj in kaj “obe” lahko pridobita z odnosom zaupanja. Take punce običajno to že potrebujejo v odnosu z mamo. Je pa dejstvo, da se v tem obdobju vrtijo v krogu lastnih potreb, da nam včasih staršem- nič ni jasno. Včasih morajo imeti možnost tudi narediti kakšno napako oz nositi posledice, le potem vedo, ko sami (ne) kontrolitrajo. Vaša punca se mi zdi (glede na opisano) taka, da je sodelovanje, pasivna pa pač ni 🙂

Vaša težava je stalnica skoraj vseh staršev. Rešitev? Kako se rešiti občutkov krivde? več je možnosti: urnik, doslednost, medsebojna podpora/pomoč. štiriletniki so močni v svojih zahtevah potrebuje pa pregledna pravila in meje: kakor ste zapisali se mi zdi, da ste v zanki reševanja problemov tudi za tega gospodiča… kot da on obvlada vas in ne obratno. Vzgoja potegne za seboj tudi to, da je potrebno sebe naravnati, včasih smo predobri ali premalo dosledni, utrujeni – oni pa znajo izsiliti prav vase. Potreben bi bil bolj poglobljen vpogled v vaš ritem in rituale. Kaj pa pravi vzgojiteljica v vrtcu? Je tam angelček ali hudiček (malo se šalim- ampak je eden od pokazateljev od mnogih drugih seveda).

Spoštovani, ta vprašanja bi obrnila v pozitivo: kdaj otroka pohvaliti, kolikokrat, na kakšen način, kako ga spodbujati. Kako ga učiti samokontrole?
Kazen vidim kot logično posledico neustreznih in neučinkovitih ravnanj; morala bi imeti možnost opisa konkretne situacije in iskanje rešitev .
Postavljanje meja (za kar sem danes tukaj) ni namenjeno kaznovanju.

Otroka začnemo vzgajati že takoj po rojstvu. Zato začnem z branjem knjig o vzgoji že v nosečnosti. Brskamo po forumih. Nato poslušamo zgodbe, kaj je prav in kaj narobe. Ob vseh nasvetih in ‘grožnjah’ kakšen lahko postane naš otrok, postanemo nesigurni vase in tako mu vse bolj popuščamo. Ne prepoznamo več, kaj je otrokova potreba in kaj želja. Zmedeni starše, pa otroke vzgajajo po navodilih, ki so jih morda celo narobe razumeli. Da ne bi “škodovali” otroku, pa čisto prestrašeni starši, potem ne znajo reagirati, ko otrok potrebuje vzgojo in učenje za življenje. V vsej je otrok zmeden in tudi sam nesamozavesten, ne počuti se varno in tako staršem ‘zraste čez glavo’.
Kako otroka torej vzgajati za življenje? Da bo pokončen …

Spoštovani, absolutno vas podpiram v vašem razmišljanju.

Hvala gostji sogovornici mag. Nataši Durjava in vsem, ki ste sodelovali v tokratni javni tribuni.

Temo puščamo odprto, da se objavijo še vsi preostali odgovori, z vprašanji pa smo zaključili.

Vse stare in prihajajoče tribune lahko spremljate v rubriki Javna tribuna[/url].

Lep dan,
uredništvo Med.Over.Net

Spoštovani,
ob razmisleku kaj in kako počnemo, kakšna sporočila (verbalna in neverbalna) dajemo otroku, povratne informacije, kakšen zgled smo, med popustljivostjo in odgovornostjo… vzgajati oprijemljivo, bi rekla na kratko.
LPND

Hvala vsem za zaupanje. NAtaša D