Javna tribuna: Kako se počutiš? Duševno zdravje otrok.

Kdaj ste nazadnje otroka vprašali, »kako se počutiš«? In kdaj ste na to isto vprašanje sami odgovorili z vso iskrenostjo? Kolikokrat ste pomislili, da se za običajnim in vljudnostnim »v redu« skriva nekaj povsem drugega?

Starši ste se zagotovo že kdaj znašli v podobnem položaju: otrok se zjutraj noče obleči, v trgovini se vrže po tleh, z neutrudnim jokom se upira sedenju v otroškem sedežu, noče v šolo, se zlaže, jezika, vas zmerja in loputa z vrati …

Verjetno ste ob tem pomislili, da gre še za en napad trme in uporništva, v resnici pa vam otrok s svojim odzivom želi povedati nekaj izjemno pomembnega. Vedenje otroka, ki po naši odrasli presoji pogosto izgleda kot pretirano, neprimerno, svojeglavo ali celo manipulativno, je lahko prvi pokazatelj otrokove stiske. Mnogi otroci  pa svojo stisko prenašajo tudi molče, v svoji sobi, na način, da so čim bolj pridni in nemoteči. Te je še posebej težko opaziti pa vendar je prav ta oblika stiske zelo boleča, težka in naporna.

Različne stiske in stresne položaje doživljamo vsi, v nekaterih primerih pa zaradi prepogostega in intenzivnega stresa ali pa zaradi tega, ker te stiske nihče pravočasno ne opazi in o tem dovolj občutljivo spregovori, te prerastejo v duševne motnje, ki zahtevajo strokovno pomoč. V najhujših primerih, na žalost prepogosto, tudi bolnišnično obravnavo. Pomembno je, da stiske prepoznamo in nanje ustrezno odreagiramo, takoj ko se pojavijo oz. čim prej.

Med otroki in mladimi v Sloveniji strokovnjaki v zadnjem letu zaznavajo več anksioznosti, depresije, motenj hranjenja in poskusov samomora. Glede na rezultate v raziskavi UNICEF-a Slovenija pa večina otrok in mladih rešuje svoje stiske sama oziroma se o njih ne pogovarja z odraslo osebo.

Kateri so tisti vidni in manj vidni znaki, da je vaš otrok v stiski? Kako načeti pogovor, kako otroka pomiriti, mu svetovati in mu stati v oporo? Kaj lahko storimo sami in kdaj je ključno, da se obrnemo po pomoč?

Vabimo vas, da se nam pridružite v javni tribuni na temo duševnega zdravja otrok, ki bo potekala v četrtek, 7. 10. 2021, ob 11. uri na forumu Starševski čvek. Na vaša vprašanja bo odgovarjala doc. dr. Andreja Poljanec, psihologinja ter zakonska in družinska terapevtka, v sodelovanju z UNICEF-om Slovenija.

Več o strokovnjakinji

Andreja Poljanec je tudi sama mamica, ki proučuje razvoj sproščenega in sočutnega starševstva, pomena čustvenega stika v odnosih ter razvija terapevtsko delo s skupinami, družinami, otroki, mladostniki in pari.

S sodelavci je leta 2012 ustanovila zavod Študijsko-raziskovalni center za družino, kjer je strokovna vodja. Rada ustanavlja in vodi različne skupine (Skupino za mlade mamice, Šola rahločutnega starševstva, Šola starševstva za gluhe in naglušne starše, Odnosi so vedno izziv, …). Na Univerzi Sigmunda Freuda je vodja študija Psihologije in predavateljica, na Fakulteti za uporabne družbene študije pa izvaja strokovne predmete, povezane s psihosocialno pomočjo.

Knjige in knjižice: Rahločutnost do otrok, Med dvema ognjema, Rahločutno starševstvo, Starševstvo ima okus po sreči, Moj svet.

Z UNICEF-om Slovenija sodeluje pri kampanji Kako se počutiš, ki detabuizira duševno zdravje otrok in mladih v Sloveniji.

Imam hci koncuje OŠ. Po lock downu je popolnoma drugacna. Obdobje pubertete, korona, sola na daljavo…popolnoma izgubljena… zapira se vase, beži od vseha, tezave s koncentracijo… tezave pri ucenju  prej v prvi polovici OŠ kot nadarjena ucenka… napotnico zelo hitro za obravnavo klinicnega psihologa ze od zacetka maja, pa se nisno dobili niti datuma obravnave, klicrila po vecini ZD za krajso vrsto… na Rakitni so rekli da je 2 leti cakalns doba za 1. Obravnavo NA POMOČ!

Uz tedna v tedna slabše. V solo noče hoditi. Grozi da je ne bo več domov…

Z njo se ucim, ukvarjam, oogovarjam, razlagam…jaz sem ze na koncu z mocmi. Drug otrok toži da ga zapostavljam… tudi sorojenec pravi kaj je z njo narobe…

Potrebujemo hitro obravnavo! S pediatrinjo sem se pogovorila ampak ima tudi druge paciente. Dala mi je naootnico za zelo hitro, za klinicnega psihiloga. Jaz se na to ne spoznam in ne vem kaj naj jo prosim. Ni tako hudo, da si bi ” rezala žile” in se obracam na vse možne strani, da se ji pomaga, se predno pride do tega. Pred par meseci sem izgubila zaposlitev in si ne morem privosciti privat obravnave. Stisnjena sem v kot in resujem kakor vem in znam. Kam se naj obrnem, kaksno napotnico na zaprosim, kako naj pristopim k otroku… tehtam med izkoriscanjem ( joka, cvili, moleduje da ne gre v šolo) in  popuscanjem otroku ( dan ko je cisto na psu obupam in ostane doma z mano)… ne vem več kaj naj…

Pravijo, da je ogromno otrok v takem stanju, vendar tako dolge cakalne dobe obravnave samo poslabsujejo stanje otrok, starsev, sorojencev.

Prosim za konkreten nasvet!

Berem, da je bilo zaradi mrka dva dni nazaj kar precej otrok v krizi, ker niso mogli dostopat do instagrama.

Me zanima kaj menite o tem, o tej odvisnosti. Je korona to še poglobila?

Hvala

Ko otroku rečem ne, začne sam sebe tepsti po glavi. Kmalu bo 3 leta. Me mora skrbeti?

najstarejša hči (8 let) ima izpade – vrešči,odgovarja,loputa z vrati… vem da kliče po moji pozornosti, ampak imam še tri majhne otroke in mi zmanjka časa, da se ji 100% posvetim. imam slabo vest. kako ji dati dovolj pozornosti,ko vidim,da me rabi? kakšen trik???

Imam eno vprašanje. Kakšne posledice ima lahko otrok, ki ga v šoli za kazen učitelji izolirajo od sošolcev? Imel je individualni pouk en teden, ni se smel družiti niti med odmori. Ali je to sploh dovoljeno?

Sama se sprašujem, kako postaviti mejo otroku, ko kriči, vrešči, razbija… če se to zgodi v nekem javnem prostoru in če ga ne zmorem v tistem trenutku pomiriti in se z njim v miru pogovoriti, se počutim popolnoma ne močno. So kakšne strategije, kako v takih situacijah lahko pomagam otroku, da se pomiri? Hvala.

Imam občutek, da hčerka išče uteho v hrani. Ni debela, je športnica, se je p av letih odkar ima menstruacijo zredila, morda v tem koronskem času še malo….je možno da s hrano kompenzira nekaj? ali gre pač samo za potrebo zaradi odraščanja?

Draga gospa! Najlepša hvala za zaupanje in iskreno skrb, ki jo izražate.

Vesela sem, da ste se angažirali in ste dobili napotnico za kliničnega psihologa. Glede na to, da so vrste res dolge, vam svetujem, da si na NIJZ  pogledate dolžino čakalnih vrst po različnih krajih in se dogovorite za srečanje tam, kjer bo možno najhitreje (https://www.nijz.si/sl/podrocja-dela/cakalne-dobe) – v Gornji Radgoni je npr. trenutno za počakat 7 dni)). Klinični psiholog vam bo tudi dodatno svetoval, kako naprej.

Povežite se s šolsko svetovalno službo, ki vam lahko pomagala pri iskanju čustvenega stika s hčerko in svetovanju. Čim prej se postavite tudi v vrsto pri brezplačnih programih za psihosocialno pomoč otrokom, mladostnikom in njihovim družinam, ki jih financira MDDSZ (https://www.gov.si/teme/centri-za-druzine/), lahko pa v svojem kraju preverite tudi možnosti, ki jih sofinancira občina. Vem, da so vrste neprimerno dolge, vendar prej ali slej boste lahko sprejeti v redno obravnavo, ki bo spodbujala in omogočala izboljšanje stanja. Za vmesen čas vam svetujem, da pokličete na katero od telefonskih številk za pomoč v stiski (npr.: telefon v stiski »Prisluhnem ti«; 031/50 60 50, TOM telefon za otroke in mladostnike; 116 111 … ), kjer boste lahko dobili pomiritev zase. Ko boste tudi vi nekoliko pomirjeni, bolje veliko lažje pomagali in tudi pomirjali hčerko ter jo boste zmogli bolje začutiti tudi v njeni stiski, ona pa se vam bo lažje odprla.

Vse dobro vam želim na tej poti!

Dr. Andreja Poljanec

Pozdravljeni!

Hvala vam za vprašanje. Na žalost imate prav in je koronska kriza v resnici poglobila tudi težave z zasvojenostmi. To je izziv in spodbuda predvsem za starše, da se tega zavedamo in skušamo v družini kreirati pozitivno in pestro čustveno ozračje, nežno odzivnost in zanimanje za naše otroke, si vzamemo čas za prijetno in sproščeno druženje, skupne obede in se čim bolj zavedam, da imamo res pomembno in lepo poslanstvo, ki pa nikakor ni enostavno, posebej v trenutnem zoprnem in zahtevnem obdobju. Tudi strokovnjakom nam je hudo in si iskreno prizadevamo pomagati po svojih najboljših močeh.

Lepo vas pozdravljam in vam želim veliko družinskega veselja!

Dr. Andreja Poljanec

Pozdravljeni, jaz še nisem prišla do te točke, da bi imela velike težave. Imam pa tri otroke, glede na to, da sem ločena, da oče ni ravno pravo oče, pa jih morda pričakujem. Se trudim po najboljših močeh seveda, ampa kakšen dan seveda za vse tri zmanjka energije in časa za pogovor … Kakorkoli, zanima me preventiva, kako jim lahko pomagam že v preventivi, da bodo stiske lažje prenašali, da bodo odrasli v zdrave in srečne človečke 🙂 Brala sem, da imajo pozitiven odnos na otroke živali. Imamo tudi zato kužija in kar dobro dene vsem nam. Sin hodi tudi na jahanje,s em brala, da so konji pravi terapevti. Vsi se ukvarjajo s skupinskim športom, ki jih veseli in kjer imajo dobre prijatelje – sem brala, da je šport terapevtski, ravno tako prijatelji – zdrava prijateljstva. Večkrat povabim k nam domov njihove prijatelje ins e tu igrajo, se na drugačen način povežejo … V tem smislu mislim, je še kaj, kar lahko kot starš naredim za njihovo druševno zdravje? Prav tako seveda knjige – jih spodbujam, Ekranov pa čim manj 🙂 Hvala za odgovor

Spoštovani,

kako naj reagiram, ko dobim otroka na laži – starost 9 let? Sem prav nemočna. Razmišljala sem, da bi se ji tudi jaz namerno zlagala, da vidi, kako je to. Kaj pravite? Hvala in prijazen pozdrav, Tanja

Mene pa zanima kako pri najstnici postopati, če zavrača kakršnokoli pomoč?

Npr. vidim, da ji ne gre fizika, ji želim ponuditi inštrukcije, ona pa odločno zavrača.

Jaz sem pa obupana nad šolo. moja dva otroka, sta s šolo tako obremenjena, da ne govorim, ko je cel razred v karanteni. Nimajo več časa zase, samo šola, šola, šola, z vsem zamujajo, pa bralna značka, pa še en kup stvari. Pri starejši hčerki se že prav pozna izgorelost, ko sploh nima več moči. Kaj lahko naredim?

Sin bo letos novembra star 4 leta. Do 2. leta je bil popolnoma normalen otrok, vesel, razigran, nikoli mu ni bilo nerodno pred drugimi ljudmi ali neznanci. V zadnjem letu in pol pa kot bi obrnil ploščo. Doma med družinskimi člani je sicer še vedno tak kot prej, ampak občutna razlika je opazna, ko so prisotni drugi ljudje. Na obisk pride recimo soseda, ki jo sicer zelo dobro pozna, ampak zdaj se med njenim obiskom čisto zapre vase. Stoji pri miru in gleda v tla, ne reče nič in se ne premakne. Če mu kaj rečeš, ga vzpodbujaš ali karkoli, se samo še bolj umakne in zvije sam vase. Bog ne daj, da mu kaj reče soseda – takrat mu gre kar na jok in postane rdeč v obraz. Sosedo sem dala samo za primer, drugače pa je isti scenarij pri vseh ljudeh, vseh sosedih, sorodnikih, družinskih prijateljih, znancih in neznancih. “Normalen” je le, ko smo sami doma, torej midva z možem in dve leti starejša sestrica. V vrtcu se z otroci sicer lepo igra, do vzgojiteljic pa je prav tako zelo zadržan. Ne vem, kje je šlo narobe in zakaj je do tega prišlo. Ne najdemo vzroka, povedati nam nič noče. Pediatrinja pravi, da ga bo minilo in je to samo obdobje, ampak to traja zdaj že toliko časa, da obupujem. Doma se imamo drugače zelo lepo, se razumemo, otrokoma postavljava razumne meje, nisva prestroga ali preveč popustljiva. Sestrica nima podobnih težav. Kaj lahko storim?

Kaj pravite na to, da so naši otroci pravzaprav nekako prisiljeni imeti vse naprave, omrežja…sicer so out. So res tako zlo vse te naprave, ali pač moramo sprejeti, da je zdaj drug čas in jih naučiti živeti s tem v zdravi meri, ki ne pripelje do stisk in odvisnosti.

No, z mojim sinom se nekaj dogaja, ker je bolj agresiven – verbalno. Veliko kriči, se jezi, sploh ga ne prepoznam. Star je 12 let. Se želim pogovorit, pa reče, da ni nič. Kako naj ga pripravim dotega, da spregovori z mano?

Imam nečakinjo, ki se samopoškoduje, a mama, moja sestra, tega ne ve, punčka pa ne želi, da izdam njeno zaupanje in jih povem. Ne vem, kaj naj naredim. Ji naj povem ali ne?

Samomorilna ni, samopoškodovanje pa poznam iz svojih mladostniških let, zato mi nečakinja tudi zaupa, ker jo razumem. Rada bi ji stala ob strani, hkrati pa ne želim lagati sestri.

Draga mamica!

Pri treh letih se otrok precej dobro zaveda, da ima možnost vplivati na določene procese, je zelo iniciativen, v določenem trenutku zelo močno izraža svojo voljo. Ima pa še zelo nezrele možgane v smislu možnosti regulacije, majhen besedni zaklad in takrat, ko so njegova čustva intenzivna, je njegovo celotno telesce pod velikim stresom, česar nikakor ne zna in ne zmore izraziti na »lep » način. V takih situacijah je pomembno, da otroka začutimo v tej preplavljenosti in jo razumemo kot naraven odziv, na katerega se skušamo čim bolj mirno uglasiti in otroka pomiriti ter mu ubesedimo situacijo. Ne moralizirajmo njegovega vedenja, saj ga to dodatno vznemiri ali pa celo osramoti, prav tako ne pridigajmo in ne kaznujemo takih vedenj. Dobro je, da s telesom izrazi svojo frustracijo, saj je na ta način ne zadržuje v sebi, kar je zelo škodljivo. Odraslim je to seveda zahtevno, vendar pa se ob tem neprenehoma učimo, kako pomirjati najprej sebe in nato otroka. Na ta način se otrok ob našem zgledu uči zrelega in kvalitetnega, spoštljivega načina komuniciranja in življenja v odnosih. To, da vas skrbi tak način izražanja jeze, je dobro, saj pozornost in skrb za otrokovo vedenje v nas starših spodbudi razvojni potencial. Več ko o tem razmišljamo in se trudimo razvijati, bolje je za nas in za otroka ter je naložba za naprej! Več kot se bomo naučili regulacije in senzitivnosti sedaj, lažje nam bo ob mladostniku Je dober trening.

Dr. Andreja Poljanec

Imam težave z mojo 15-letnico. Kadarkoli ji kaj prepovem, recimo izhod na kakšno privat zabavo , se zapre v svojo sobo in ne pride ven 2 dni skupaj. Najprej je jezna, se želi pogajati, potem ko vidi, da ne bo šlo pa se zaklene v sobo. Ta čas ne je, ne pije, na wc gre sredi noči in potem spet nazaj v sobo. Prav tako ne spregovori ene besede, da me včasih že skrbi, da si je kaj naredila. Sem premišljevala, da bi ji vzela ključ od sobe, ampak vem, da kot najstnica prav tako rabi svojo zasebnost in tega ji ne želim vzeti. Takšna sicer ni velikokrat, morda 1x vsake dva meseca. Je pa zame zelo čustveno naporno, saj bi rada težave z njo reševala drugače, pa me sploh ne želi poslušati. Kaj delam narobe?

Očitno so punce bolj problematične:)

Moja je sicer pridna, vzorna, občasno pa se vanjo naseli nek vesoljec, ki meša štrene. Čim prevečkrat rečem za učenje itd…znori, loputa.

Opažam pa tudi da malo težje prenaša poraz, kako v tem primeru postopati

Pozdravljeni!

Vesela sem vašega vprašanja, ki pesti mnoge starše. Za prvo triado so laži še nekoliko razvojno naravne in ponavadi precej spontane. Ponavadi otroci želijo izpasti boljši kot se počutijo, da so ali da imajo več nečesa, kot v resnici imajo, večkrat je povod tudi, da se želijo izogniti kakšni nalogi oz. obveznosti, ipd. Želijo močno socialno ugajati in pripadati, težko pa v situacijah, ko so čustveno vznemirjeni,  ločijo med realnosti in domišljijo. Pomembno je, da se z njimi pogovorimo, da take zadeve ne grejo neopaženo skozi, vendar aj bo pogovor povsem neobsojajoč, brez sramotenja, moraliziranja, groženj, v kar nas starše lahko zanese zaradi strahu, v kakšno osebo se bo otrok razvil. Ko se z njimi v miru pogovorimo, se učijo o pomenu iskrenosti, dobijo izkušnjo empatije in zaupanja v nas starše. To je izziv tudi za odrasle, da smo avtentični v čustvovanju, informacijah, … vse to otroci opazijo. Tako da res močno odsvetujem, da z vašo lažjo »trenirate« otroka, saj bo na ta način izgubljal zaupanje, lahko se bo počutil tudi zmanipuliranega.  Zaupanje pa je velika vrednota in je dragocen, da jo kakor se le da krepimo kolikor le zmoremo, še posebej v obdobju, ki je kritično za razvoj poštenosti.

Vse dobro pri razvoju senzitivnega materinstva!

Dr. Andreja Poljanec

Sin se običajno ob težavah zapre vase, če ga povprašam po počutju pa eksplodira, tolče po steni, po svoji glavi, zmerja in kriči. Takrat ga pustim pri miru. Problem je, ker se niti po izpadu ne želi pogovoriti. Drugače je zgovoren in zelo odprte narave, samo o svojih težavah noče razpravljati.

Lepo pozdravljeni!

Res je, to je zelo zahtevna in boleča tema in verjamem, da ste se znašli v zelo nenavadni stiski. Odrasle nas tudi potegne v ta kompleksen čustven proces in se nehote ustrašimo morebitnega izdajstva zaupanj. Vendar pa je ponavadi tako, da otrok pove stisko z nezavednim namenom, da ji bo odrasli pomagal razrešiti. Glede na to, da vam nečakinja zaupa, bi bilo dobro, da se pozanimate, česa se boji pri materi: ali da bi jo dodatno obremenila, da bi jo mati morda kregala, de je ne bo razumela …?.  Skušajte jo v tem čim bolj prepoznati in se nato odločiti, kako naprej. Pomembno je namreč to, da ob vsem tem odrasli zavedamo, da otroci od nas pričakujejo primeren in zrel odziv, tudi če jim bo ob tem najprej težko. Je pa to zelo občutljiva tema in se je je potrebno lotiti z veliko mero senzitivnosti, saj se sicer ne bo odvila v pravi smeri.

Upam, da se boste dobro znašli in vam želim vse dobro!

Dr. Andreja Poljanec

Spoštovana gospa!

Zelo mi je hudo, da se druga ob drugi tako matrata, saj je umikanje iz odnosov, še posebej za ženske, izraz močne stiske, vesela pa sem, da se zavedate, da lahko pomagate pri izboljšanju takih situacij. To je namreč res. Sicer odvzem ključa ne more rešiti pravega bistva težave. Pomembno je, da se zavedamo, da so mladostniki izredno senzitivni in intenzivni v čustvovanju. Ključno, kaj lahko sami naredite v tem obdobju, je prav vztrajen in potrpežljiv razvoj vaše lastne senzitivnosti, kar je v resnici naloga prav vseh staršev mladostnikov. V tem je celo eden od temeljnih potencialov mladostništva, da ob jih razvijamo dodatno čustveno pestrost in globino. V »normalnem« obdobju, skušajte biti pozorni na vajin odnos, koliko je čuteč, koliko je pester, navihan, ipd. da skušate poiskati z njo čustveni stik v bolj bolj pozitivnem obdobju. V obdobju »krize«, pa je izredno pomembno, da najdete dovolj nežen način, povsem brez vzbujanja krivde, obtoževanja, jeze, … da vam bo zaupala in v svoji stiski vztrajala vedno krajši čas.

Srčno  naprej!

Dr. Andreja Poljanec