Naslovnica Forum Starševski čvek Javna tribuna: Kako se počutiš? Duševno zdravje otrok.

Javna tribuna: Kako se počutiš? Duševno zdravje otrok.

Odgovor na objavo uporabnika
Simoncača2, 07.10.2021. ob 11:37

Pozdravljeni, jaz še nisem prišla do te točke, da bi imela velike težave. Imam pa tri otroke, glede na to, da sem ločena, da oče ni ravno pravo oče, pa jih morda pričakujem. Se trudim po najboljših močeh seveda, ampa kakšen dan seveda za vse tri zmanjka energije in časa za pogovor … Kakorkoli, zanima me preventiva, kako jim lahko pomagam že v preventivi, da bodo stiske lažje prenašali, da bodo odrasli v zdrave in srečne človečke 🙂 Brala sem, da imajo pozitiven odnos na otroke živali. Imamo tudi zato kužija in kar dobro dene vsem nam. Sin hodi tudi na jahanje,s em brala, da so konji pravi terapevti. Vsi se ukvarjajo s skupinskim športom, ki jih veseli in kjer imajo dobre prijatelje – sem brala, da je šport terapevtski, ravno tako prijatelji – zdrava prijateljstva. Večkrat povabim k nam domov njihove prijatelje ins e tu igrajo, se na drugačen način povežejo … V tem smislu mislim, je še kaj, kar lahko kot starš naredim za njihovo druševno zdravje? Prav tako seveda knjige – jih spodbujam, Ekranov pa čim manj 🙂 Hvala za odgovor

Draga mamica!

 

Hvala za tako iskreno zanimanje, kaj lahko še storite za svoje ljube otročiče! Za otroke je seveda zelo dragoceno, če imajo lahko pestro ponudbo doživetij v popoldanskem času, igro in skrb za živali ipd. saj ob vsem tem razvijajo različne sposobnosti in veščine. Tisto, kar pa je ob vsem tem ključno, je prav neprenehen razvoj sposobnosti iskanja in razvijanja čustvenega stika s sabo, saj to posledično omogoča tudi kakovosten in pristen čustveni stik z vsakim otrokom posebej. To je proces, ki ni nikoli povsem zaključen, saj vsega potenciala, ki ga imamo, nikoli povsem ne počrpamo. Volja in pogum za lasten razvoj senzitivnosti je hkrati naložba za razvoj vaših otrok.

Veliko veselja vam privoščim in vas prisrčno pozdravljam,

Dr. Andreja Poljanec.

 

Odgovor na objavo uporabnika
ana1972, 07.10.2021. ob 11:10

najstarejša hči (8 let) ima izpade – vrešči,odgovarja,loputa z vrati… vem da kliče po moji pozornosti, ampak imam še tri majhne otroke in mi zmanjka časa, da se ji 100% posvetim. imam slabo vest. kako ji dati dovolj pozornosti,ko vidim,da me rabi? kakšen trik???

Draga mamica!

Najprej čestitke za kopico otrok! Glede na to, da so vsi še zelo majhni, potrebujejo veliko fizične nege, konkretnega ukvarjanja, pa tudi čustveno zadovoljno mamo. V tem obdobju se matere pogosto znajdemo v stiski, saj nam enostavno zmanjka rok in časa. Pogosto pa nismo vajene prositi za pomoč, saj se nam zdi, da moramo vse postoriti same. Toplo vam svetujem, da si poiščete pomoč v smislu fizične pomoči; lahko je to morda katera od babic, ki bi zmogla pogosteje priti in vam pomagati, morda gospodinjska pomočnica, ki bi pospravila, morda celo kaj skuhala, lahko je kdo od prostovoljcev, študentov na praksi in podobno …  Tako vam bo ostalo več časa za otroke in tudi sami boste lahko bolj umirjeni in spočiti.

Veliko hecanja in crkljanja vam želim v taki druščini!

Dr. Andreja Poljanec

 

Odgovor na objavo uporabnika
Anonimno 2395, 07.10.2021. ob 11:22

Sama se sprašujem, kako postaviti mejo otroku, ko kriči, vrešči, razbija… če se to zgodi v nekem javnem prostoru in če ga ne zmorem v tistem trenutku pomiriti in se z njim v miru pogovoriti, se počutim popolnoma ne močno. So kakšne strategije, kako v takih situacijah lahko pomagam otroku, da se pomiri? Hvala.


 

Pozdravljeni!

Iskrena hvala za vaše vprašanje glede situacije, ki je velik izziv za mnoge starše. Prva stvar, ki je ključna je, da se zavedate, da šele ko se boste pomirili vi, boste zmogli pomiriti tudi otroka. Zato si vzemite čas, ne glejte na uro, saj boste tako preveč vznemirjeni. Situacija bo minila hitreje, če ne boste hiteli. Najprej samo globoko zadihajte, preklopite v mislih iz nemoči v konstruktivno aktivno držo, se spustite na raven otrokovih oči in ga v miru in ljubeče glejte, da tako lahko najbolje začutite njegovo stisko, zmedo, utrujenost, naveličano  oz. kar je takrat v ospredju. Razlaganje v taki situaciji ne pride v poštev, saj je otrokovo telesce preveč vznemirjeno, čustveno preplavljeno, da bi lahko sledilo vašim besedam.  Najprej se morata povezati prek čustvenega stika. Če je le možno, se umakneta v mirnejši kotiček.

Verjemite vase, da vam lahko uspe!

Dr. Andreja Poljanec

 

Odgovor na objavo uporabnika
zanimamse, 07.10.2021. ob 11:21

Imam eno vprašanje. Kakšne posledice ima lahko otrok, ki ga v šoli za kazen učitelji izolirajo od sošolcev? Imel je individualni pouk en teden, ni se smel družiti niti med odmori. Ali je to sploh dovoljeno?

Pozdravljeni!

Mi je hudo, ko berem tale vaš zapis. Zagotovo je to velika stiska za tega otroka in tudi za vas. Verjetno je bila situacija zelo zahtevna, da se je šola odločila za tako težko ukrep. Ključno v tej situaciji je, da se s šolo in z otrokom bolje povežete in skušate dobiti širši vpogled ter skupaj s šolo narediti konstruktiven načrt za pomoč otroku in tudi vam. Šola mora zagotoviti spodbudno učno okolje vsem učencem.

Vse dobro!

Dr. Andreja Poljanec

 

Odgovor na objavo uporabnika
mamita357, 07.10.2021. ob 11:25

Imam občutek, da hčerka išče uteho v hrani. Ni debela, je športnica, se je p av letih odkar ima menstruacijo zredila, morda v tem koronskem času še malo….je možno da s hrano kompenzira nekaj? ali gre pač samo za potrebo zaradi odraščanja?

Pozdravljeni!

Vesela sem, da ste skrbi in da ste opazili spremembo pri hčerki. Je pa pri tem lahko vpletenih kar precej dejavnikov. Koronsko zaprtje se je v resnici pri mnogih posameznikih  izrazilo tudi v pridobivanju telesne mase, kar upam, da bo letos bolje.  Hčerka je tudi v obdobju, ko postaja ženska in je nekaj telesne mase povezane tudi s tem. Dragoceno je, da njeno prehranjevanje spremljate z materinsko občutljivostjo in boste sproti lahko presojali, ali si hrano privošči iz čustvene stiske ali iz občutka lakote. V tem obdobju se še posebej trudite razvijati nežen in naklonjen čustveni stik ter z njo graditi varen odnos. Tako ji boste lahko najbolj na razpolago in tudi pomirili marsikatero čustveno stisko, da se ne bi zatekala v tolaženje s hrano.

Želim vam, da greste v zaupanju vase vedno naprej!

Dr. Andreja Poljanec

 

Odgovor na objavo uporabnika
NaTaŠaB, 07.10.2021. ob 11:40

Mene pa zanima kako pri najstnici postopati, če zavrača kakršnokoli pomoč?

Npr. vidim, da ji ne gre fizika, ji želim ponuditi inštrukcije, ona pa odločno zavrača.

Pozdravljeni!

Hvala za pismo. Vesela sem, da ste prepoznali, da bi hčerki pomoč prišla prav. Verjetno pa počuti neprijetno že samo ob misli, da potrebuje pomoč in ima prepričanje, da bi morala vse narediti sama. Možno je, da je to povezano tudi z izkušnjami, ki sta jih imela vi in njen oče v svoji primarni družini, da si moral postati čim prej samostojen in je to veljajo za dragoceno vrednoto. Kar lahko razvijate ob hčerki sedaj, je zavedanje vaših izkušenj iz otroštva, saj le-ta močno oblikujejo čustveno  vzdušje v sedanji  družini. Hčerki pa skušajte čim bolj sproščeno in pozitivno predstaviti, da so take oblike pomoči čisto normalne, nam prihranijo čas, omogočajo optimalen razvoj, … da se hčerka ob ponujeni pomoči slučajno ne bi počutila nesposobne, saj to s tem nima nobene zveze. Takrat ko smo v stiski, nam pomoč pripada, ne glede na to, za katero stvar jo potrebujemo.

Vse dobro!

Dr. Andreja Poljanec

 

Odgovor na objavo uporabnika
Obupananadsolo, 07.10.2021. ob 11:41

Jaz sem pa obupana nad šolo. moja dva otroka, sta s šolo tako obremenjena, da ne govorim, ko je cel razred v karanteni. Nimajo več časa zase, samo šola, šola, šola, z vsem zamujajo, pa bralna značka, pa še en kup stvari. Pri starejši hčerki se že prav pozna izgorelost, ko sploh nima več moči. Kaj lahko naredim?

Pozdravljeni!

Šola je res kar precej zahtevna in verjamem, da kakšen teden komaj zvozite. Skušajte si delo za šolo organizirati v čim bolj  sproščenem vzdušju, lahko celo v skupnem prostoru, saj bosta otroka tako tudi bolj motivirana in hitrejša. Ob nalogah vi tako lahko počnete tudi kaj drugega, spečete kolač, pripravite večerjo, … Dragoceno pa je tudi zavedanje, da vse v šoli tudi ni nujno in v miru prilagodite izbor in tempo obveznosti svojim družinskim zmožnostim. Izgorelost je čisto prevelik davek.

Želim več miru in sproščenih popoldnevov!

Dr. Andreja Poljanec

 

Odgovor na objavo uporabnika
mojsin, 07.10.2021. ob 11:41

Sin bo letos novembra star 4 leta. Do 2. leta je bil popolnoma normalen otrok, vesel, razigran, nikoli mu ni bilo nerodno pred drugimi ljudmi ali neznanci. V zadnjem letu in pol pa kot bi obrnil ploščo. Doma med družinskimi člani je sicer še vedno tak kot prej, ampak občutna razlika je opazna, ko so prisotni drugi ljudje. Na obisk pride recimo soseda, ki jo sicer zelo dobro pozna, ampak zdaj se med njenim obiskom čisto zapre vase. Stoji pri miru in gleda v tla, ne reče nič in se ne premakne. Če mu kaj rečeš, ga vzpodbujaš ali karkoli, se samo še bolj umakne in zvije sam vase. Bog ne daj, da mu kaj reče soseda – takrat mu gre kar na jok in postane rdeč v obraz. Sosedo sem dala samo za primer, drugače pa je isti scenarij pri vseh ljudeh, vseh sosedih, sorodnikih, družinskih prijateljih, znancih in neznancih. “Normalen” je le, ko smo sami doma, torej midva z možem in dve leti starejša sestrica. V vrtcu se z otroci sicer lepo igra, do vzgojiteljic pa je prav tako zelo zadržan. Ne vem, kje je šlo narobe in zakaj je do tega prišlo. Ne najdemo vzroka, povedati nam nič noče. Pediatrinja pravi, da ga bo minilo in je to samo obdobje, ampak to traja zdaj že toliko časa, da obupujem. Doma se imamo drugače zelo lepo, se razumemo, otrokoma postavljava razumne meje, nisva prestroga ali preveč popustljiva. Sestrica nima podobnih težav. Kaj lahko storim?

Pozdravljeni!

Hvala za vaše vprašanje. Deloma je tako vedenje lahko povezano z razvojnim obdobjem, saj se otrok bolje zaveda sebe in okolice ter je ob tujcih dodatno previden, kar je v osnovi lahko povsem zdrav odziv. Lahko pa ste ob stiski pozorni na vaše odzive v vaših ali očetovih socialno zahtevnih situacijah, če morda tudi kdo od vaju »zamrzne« ali se počuti zelo neprijetno, ko je do določene mere izpostavljen. V tem primeru bi bilo to vedenje lahko čustveno povezano z vajinim čustvenim ozadjem.  Če se ga uspeta bolje zavedati, se bosta ob tem čustveno razvijata najprej sama, počasi pa se bo sproščal tudi otrok. To je le ena od možnosti. Glede na to, da vas situacija kar močno vznemirja, vam  toplo priporočam družinski posvet pri psihologu ali še raje pri družinskem terapevtu.

Upam,  da se bo situacija čim prej razrešila. Vse dobro!

Dr. Andreja Poljanec

 

Odgovor na objavo uporabnika
enovpr7, 07.10.2021. ob 11:42

Kaj pravite na to, da so naši otroci pravzaprav nekako prisiljeni imeti vse naprave, omrežja…sicer so out. So res tako zlo vse te naprave, ali pač moramo sprejeti, da je zdaj drug čas in jih naučiti živeti s tem v zdravi meri, ki ne pripelje do stisk in odvisnosti.

Pozdravljeni!

Najbolj dragoceni za otroke in tudi mladostnike so sproščeni, varni in zabavni odnosi v družini. V takem vzdušju se otroci lažje naučijo konstruktivno in zdravo rokovati s tehnologijo, saj jo tudi manj pogrešajo, ter so manj podvrženi zasvojenostim.

Srečno!

Dr. Andreja Poljanec

 

Odgovor na objavo uporabnika
Izicamizica, 07.10.2021. ob 11:43

No, z mojim sinom se nekaj dogaja, ker je bolj agresiven – verbalno. Veliko kriči, se jezi, sploh ga ne prepoznam. Star je 12 let. Se želim pogovorit, pa reče, da ni nič. Kako naj ga pripravim dotega, da spregovori z mano?

Pozdravljeni!

Otrok je v obdobju, ko je zelo občutljiv. Čuti in razume veliko več, povedati pa vsega tega še ne zna. Pomembno je, da se takrat ne »zaganjamo« vanj in ne primerjamo moči. To obdobje je za starše šola učenja dodatne senzitivnosti in čustvene zrelosti ter iskanja novih načinov pogovarjanja in druženja. Še posebej pomembno je, da do najstnika nismo čisto nič grobi.

Puberteta je za družino intenzivno a hkrati lahko čudovito obdobje novih razsežnosti. Privoščim vam, da jo čim bolje izkoristite.

Dr. Andreja Poljanec

 

Odgovor na objavo uporabnika
puncepunce, 07.10.2021. ob 11:59

Očitno so punce bolj problematične:)

Moja je sicer pridna, vzorna, občasno pa se vanjo naseli nek vesoljec, ki meša štrene. Čim prevečkrat rečem za učenje itd…znori, loputa.

Opažam pa tudi da malo težje prenaša poraz, kako v tem primeru postopati

Pozdravljeni!

Tudi pri vas gre verjetno za najstnico, ki je zelo občutljivem v obdobju. Čuti in razume veliko več, povedati pa vsega tega še ne zna. Pomembno je, da se takrat ne »zaganjate« vanjo in ne primerjate z njo moči ali ji pridigate. To obdobje je za starše šola učenja dodatne senzitivnosti in čustvene zrelosti ter iskanja novih načinov pogovarjanja in druženja. Še posebej pomembno je, da do nje niste čisto nič grobi.

Puberteta je za družino intenzivno a hkrati lahko čudovito obdobje novih razsežnosti. Privoščim vam, da jo čim bolje izkoristite.

Dr. Andreja Poljanec

 

Odgovor na objavo uporabnika
Zaskrbljena mami181, 07.10.2021. ob 12:44

Sin se običajno ob težavah zapre vase, če ga povprašam po počutju pa eksplodira, tolče po steni, po svoji glavi, zmerja in kriči. Takrat ga pustim pri miru. Problem je, ker se niti po izpadu ne želi pogovoriti. Drugače je zgovoren in zelo odprte narave, samo o svojih težavah noče razpravljati.

Pozdravljeni!

Iz besedila lahko razberem, da je sicer otrok v družbi dobro sprejet , česar sem vesela, da pa mu je o svojih stiskah res neprijetno govoriti in tega tudi ni navajen in za deljenje svojih stisk ne čuti dovolj varnega prostora. Sicer niste napisali njegove starosti, ampak občutek imam, da je že šolar. To v tem primeru lahko govori o nekem vzorcu odzivov na stres, ki ni kvaliteten. Najhitreje in najbolje  bi se znašli, če bi vam pri vpeljevanju izboljšav  v vaši družini pomagal strokovnjak, da se stiska pri otroku in pri vas ne bi še poglabljala.

Želim vam poguma in vse dobro!

Dr. Andreja Poljanec

 

New Report

Close