Javna tribuna: Posledice čustvenega zanemarjanja v otroštvu na kasnejši odnos do sebe
Iz napisanega sodeč vaša hčerka doživlja težko obdobje, zato je pomembno, da ji nudite dovolj podpore, čas in prostor, kjer lahko polno izrazi svoje občutke, dvome, strahove. Pomembno je, da v odnosu z vami dobi izkušnjo, da je takšna kot je o.k., vredna, ljubljena. To pomeni, da zdržite z njenimi občutki, jo poslušate, potolažite.
Dobrodošla bi bila tudi pomoč s strani šole, učiteljev in svetovalne službe, ki bi lahko vzgojno delovala do otrok, ki se iz hčerke norčujejo in jo tako zaščitijo pred nadaljnjim nasiljem s strani otrok. Za hčerko bi bilo dobrodošlo, če bi uspela poiskati aktivnost, ki jo veseli in v kateri se bo lahko potrdila.
Bodite tudi odprti za lastne občutke nemoči: kaj v hčerkinem vedenju jih povzroča in kakšna so vaša pričakovanja do vas samih.
Predvsem pa bodite strpni, potrpežljivi, ljubeči in sočutni tako do hčerke kot do sebe. Srečno!
Žal na to vprašanje težko odgovorim, saj imam premalo informacij, ki bi podale celostno družinsko sliko. Sramežljivost in mirnost sta lahko del karakternih lastnosti otroka in sta popolnoma normalni. O sramežljivosti in mirnosti kot posledici čustvenega zanemarjenja govorimo tedaj, ko se starš ne zmore uglasiti na njegove čustvene potrebe in se otrok posledično umakne vase. Mogoče boste bolj celosten odgovor dobili v okviru celotne javne tribune, sicer se lahko pogovoriva v okviru moje zasebne prakse.
Obdobje, ko začne otrok uveljaviti svojo voljo in je čas za postavljanje meja je normalna in pomembna razvojna faza otroka na poti k samostojnosti in velik izziv za vsakega starša. Pri postavljanju meja je pomembno, da vedno ohranimo spoštljiv odnos do otroka, ne glede na situacijo in reakcijo otroka. Naj ve, da ga sprejemate in ga imate neizmerno radi kot osebo ne glede na njegovo reakcijo in da mu boste pomagali, da se pomiri. Na tak način se otrok z vašo pomočjo uči ravnati s svojimi čustvi, tudi ko pride do zunanjih omejitev. Obdobje trme je lahko tudi priložnost za osebno rast, za vprašanja o sebi, o svojem ravnanju s čustvi… Pomembno je, da ostanete izven otrokovega kaosa in mu pomagate k umiritvi.
Pomembno je, da starš ohrani dostojanstvo in sočutje do otroka ne glede na otrokove reakcije. Če tega ne zmoremo lahko otrok zaključi, da je njegovo čustveno stanje neustrezno in ga mora skriti, da je z njim nekaj narobe. Pomembno je, da je mož odprt za svoje notranje doživljanje in se vpraša kaj ga v hčerkinem vedenju notranje vznemiri do te mere, da jo začne izzivati? Kakšna je bila njegova izkušnja, ko je on kot otrok jokal s strani njegovih staršev? Kakšen je njegov odnos do izražanja določenih čustev? Ozaveščanje lastnih reakcij in iskanje vzrokov za določena vedenja nam lahko pomaga izboljšati tako lasten odnos do svojih čustev kot omogoča izbiro ustreznejšega odziva na otrokova čustva, kar bo pozitivno vplivajo na otrokovo samopodobo.
Zanima me ,moja mama se ni čisto nič odzivala na moje čustvene potrebe,na moja izražanja.Nič.Videla je samo delo.Jaz pa kot otrok sem jo videla samo jezno,jaz sem bila nežna tako kot moj oče.Vidim kako stojim in gledam ko tepe mojo sestro.Kako tepe brata.mene se ni upala ker sem bila prenežna.Predvidevam da sem vsa nežna čustva pred njo skrila.Sama ugotavljam da sedaj teh nežnih čustev ne živim do sebe.Tudi vidim kako so ljudje tekmovalni,jezni itd zato ne kažem sebe to kar v resnici sem.Kako se naj lotim da bom sama najbolj zadovoljna,da postavim mejo med tem kar zunaj vidim med ljudmi
in kar jaz sem.
Trma je normalna faza otrokovega razvoja in se lahko začne izražati že zelo zgodaj, odvisno od otrokovega razvoja. To je obdobje, ko otrok eksperimentira z uveljavljanjem svoje volje, pri tem je pomembno postavljanje meja, saj otrok nima še razvite zmožnosti dojemanja, da dejanja imajo posledice in da v življenju obstajajo omejitve. Pomembno se je zavedati, da s spoštljivim odnosom vstopamo v svet otrokove trme in mu pomagamo razumeti vaš »ne«, ubesediti njegova čustva ter mu pomagati, da se z njimi umiri. Pri tem je pomembno, da ste tudi do sebe strpni in odprti za učenje o sebi. Za večje razumevanje tega obdobja in vam v podporo, v branje toplo priporočam knjigo D.Siegl: Celostni razvoj otroških možganov.
Spoštovana. Verjamem, da je to spoznanje lahko boleče za vas, obenem pa pomembno, saj vam daje priložnost, da to spremenite in si daste tisto, česar niste v preteklosti prejeli. Bodite odprti zase, spoznajte sebe, svoja tako prijetna kot manj prijetna čustva, učite se jih poslušati, ustrezno ravnati z njimi; ozavestite lastne potrebe in začnite skrbeti zase na pravi, bolj dostojen način. Pri tem je pomembna velika mera strpnosti in vztrajnosti. V kolikor ne zmorete sami, naj ne bo to priložnost za samokritiko, ampak si poiščite ustrezno strokovno pomoč, saj boste ob pomoči lahko zaživeli bolj polno in zadovoljno.
Napisala ste:
“O čustvenem zanemarjanju govorimo, ko starš ne zmore prepoznati in se primerno odzvati na otrokove čustvene potrebe in na njegovo notranje doživljanje. V kolikor otrok izrazi, da je npr. žalosten, jezen, prestrašen in se starš ne odzove ali se ne zmore ustrezno odzvati, bo dobil otrok izkušnjo, da njegova čustva in potrebe niso pomembne, da je on nepomemben. Pomembno je, da preverite koliko zmorete biti vi v stiku z lastnimi čustvi in potrebami, kar pomeni: zaznati, ubesediti, ustrezno odreagirati, se pomiriti ter koliko se zmorete ustrezno odzvati na potrebe in čustva otroka.”
Jaz pa vas sprašujem, kako se pravilno odzvati? Kaj je za vas pravilno? Kako ubesditi, ustrezno odreagirati… Prosim razložite na primerih. Hvala.
Kot otroci smo odvisni od staršev in zavoljo preživetja iščemo in glede na naše zmožnosti najdemo načine, da preživimo. V odraslem življenju imamo možnost izbire, možnost spremembe obstaja v kolikor smo odprti zanjo. Takšni osebi lahko pomagamo z informacijami, čustveno podporo ter spoštljivim in sočutnim odnosom do njene bolečine. Še vedno pa je oseba tista, ki bo mogla vložiti svoj čas in energijo v osebno spremembo.
Lepo pozdravljeni. Naj bo spoznanje, da mož prenaša posledice iz otroštva v odraslo dobo priložnost za njegovo in vajino skupno rast. Normalno je, da je boleča preteklost pustila posledice, kar se odraža danes v vajinem odnosu. Danes imata tako vidva kot vaš mož možnost izbire, kaj bosta s tem spoznanjem naredila. Strokovna pomoč in medsebojna podpora omogočata predelavo in osvoboditev bolečih spominov, negativnih prepričanj o sebi in drugih ter možnost zaživeti bolj polno življenje s seboj in v odnosu. V kolikor se odločita za to pot, vama želim veliko strpnosti in sočutja.
Pri nas doma je isto.
V otroštvu sva bila oba z ženo odrinjena od ljubečih odnosov.
Danes imava polomijo zakona v katero so vpleteni najini otroci.
Na njih se vidi hladen odnos ne komunikacije ne topline na splošno stanje porazno.
Velika žalost pa nič ne moreš.
Žena je zapadla v veliko depresijo, je čedalje slabše, obiskuje psihoterapevta ,rezultat je brez napredka.
Žalost da je ni para………..
[/quote]
Spoštovani, verjamem, da vam ni lahko in sočustvujem z vami in vašo situacijo. Pomembno je, da se zavedate posledic, ki jih nosita iz preteklosti in da z ženo delata na sebi, na spremembi. Res pa je, da je za spremembo potrebno vložiti precej časa in energije, saj so zgodnje izkušnje močno zakoreninjene v nas. Strpno in vztrajno naprej vama želim, zaradi vaju in vaših otrok.
Otrok potrebuje potrpežljive starše, ki s sočutjem in spoštovanjem vstopajo v otrokov čustven svet in mu pomagajo, da se nauči ravnati s čustvi, torej mu pomagajo prepoznati, poimenovati, izraziti in pomiriti čustva. Na tak način čustva postanejo za otroka pomemben del svojega življenja in ne nekaj kar je potrebno čimprej skriti.
O čustvenem zanemarjanju govorimo, ko se starš ne zmore uglasiti na otrokove čustvene potrebe in na njegovo notranje doživljanje. Starš čustvenih potreb otroka ne zazna, jih ignorira, se odzove neustrezno (npr. s posmehovanjem, kritiziranjem) ali ima do otroka nerealna pričakovanja ( npr. da čustva sam umiri). Čustveno zanemarjanje ni vezano na finančno stanje, družbeni položaj ali status družine, ampak na zmožnost starša, da prepozna in se ustrezno odzove na otrokove čustvene potrebe. Torej ni nekaj kar bi starš naredil otroku, ampak ko starš ne zmore narediti tistega, kar v tistem trenutku otrok potrebuje.
Na primer: Otrok živi v lepi hiši, z ljubečimi starši, ima lepa oblačila, dovolj hrane, obiskuje šolo, vendar se starš ne zmore uglasiti na otrokove čustvene potrebe, in sicer starš ne zazna, ko je otrok žalosten in se ne odziva na način, ki bi otroku pomagal, da se pomiri; starš se ne odzove, ko je otrok razočaran, jezen, ima težave v šoli, s sošolci, z bratom/sestro. Starš ne zmore videti otrokove stiske na način kot bi otrok potreboval. Tako dobi otrok sporočilo, da njegova čustva niso pomembna, njegove čustvene potrebe niso pomembne in otrok razume to sporočilo kot da on kot oseba ni pomemben.
Kasneje v življenju ima posameznik s to izkušnjo težave z doživljanjem sebe, s prepoznavanjem lastnih čustev in potreb, z zaupanjem vase, z občutkom lastne vrednosti. Občutek ima, da je z njim nekaj narobe oziroma da mu nekaj manjka. Obenem je prisoten občutek, da je imel krasno otroštvo in ljubeče starše, zato najpogosteje začne kriviti sebe za svoje težave, saj ne najde druge razlage.
Spoštovana. Verjamem, da je to spoznanje lahko boleče za vas, obenem pa pomembno, saj vam daje priložnost, da to spremenite in si daste tisto, česar niste v preteklosti prejeli. Bodite odprti zase, spoznajte sebe, svoja tako prijetna kot manj prijetna čustva, učite se jih poslušati, ustrezno ravnati z njimi; ozavestite lastne potrebe in začnite skrbeti zase na pravi, bolj dostojen način. Pri tem je pomembna velika mera strpnosti in vztrajnosti. V kolikor ne zmorete sami, naj ne bo to priložnost za samokritiko, ampak si poiščite ustrezno strokovno pomoč, saj boste ob pomoči lahko zaživeli bolj polno in zadovoljno.
[/quote]
Hvala. Zanima me še, kaj je ustrezno ravnanje z mojimi čustvi, kot ste napisala. Kako ravnati, ko sem otožna, otopela, brez volje, veselja,…
Čustveno zanemarjanje je izjemno težko prepoznati, saj je popolnoma nevidno, subtilno, brez težkih in bolečih spominov iz otroštva. Kot sem že prej omenila čustveno zanemarjanje ni vezano na finančne zmožnosti, nasilna dejanja starša, ampak na sposobnost čustvene uglašenosti na otrokove čustvene potrebe in se lahko dogaja v urejenem, ljubečem domu. V kolikor smo imeli kot otroci izkušnjo čustvenega zanemarjenja, bomo kot odrasli- starši imeli težave s čustveno uglašenostjo do sebe in drugih.
Pri otrocih jo težko prepoznamo, saj je lahko določeno doživljanje otroka (na primer nesigurnost vase) del razvojnega obdobja ali posledica težkega obdobja (na primer ločitev staršev) ali posledica čustvenega zanemarjanja.
V odraslem obdobju, ko se soočamo s posledicami čustvenega zanemarjanja, pa jih težko povežemo s čim v otroštvu, saj imamo lahko na otroštvo lepe spomine.
V kolikor gre za čustveno zanemarjenje se v otroškem obdobju oblikujejo zametki doživljanja sebe, ki ga pozneje v odraslem življenju posameznik doživlja kot: visoka stopnja samokritike, perfekcionizem, nizka samopodoba, občutek nevrednosti, občutek osamljenosti, umik vase, težave v medosebnih odnosih. Otroci z izkušnjo čustvenega zanemarjanja so pogosto tarča vrstniškega nasilja.
O zlorabi govorimo tedaj, ko odrasla oseba (v našem primeru starš) zlorabi moč nad šibkejšim (otrokom), pri tem lahko uporabi nasilje. O čustvenem zanemarjanju pa govorimo tedaj, ko starš kot odrasla, odgovorna oseba za vzgojo otrok ni naredila tistega, kar potrebuje otrok v določeni razvojni fazi za njegov zdrav razvoj. Starš se zaradi različnih razlogov ne zmore uglasiti na otrokove čustvene potrebe, torej jih ignorira, je do njih kritičen, posmehljiv, ipd. Na primer: Otrok ima naravno potrebo po raziskovanju okolja, v kolikor se v tem ne čuti varnega, podprtega, vzpodbujenega, bo to potrebo zatrl v sebi, kar se bo lahko kasneje v življenju odražalo skozi nizko zaupanje vase pri vstopanju v nove situacije.
Spoštovani, verjamem, da vam ni lahko in sočustvujem z vami in vašo situacijo. Pomembno je, da se zavedate posledic, ki jih nosita iz preteklosti in da z ženo delata na sebi, na spremembi. Res pa je, da je za spremembo potrebno vložiti precej časa in energije, saj so zgodnje izkušnje močno zakoreninjene v nas. Strpno in vztrajno naprej vama želim, zaradi vaju in vaših otrok.
[/quote]
Mene pa zanima kaj konkretno naj omenjena partnerja delata na sebi. Kakšne spremembe naj naredita. Menim, da sta na neki mrtvi točki, ko ne vesta katera dejanja so prava.
Naj najprej odgovorim na prvi del vprašanja: Zakaj starši to počnejo?
Zavedajmo se, da vsak izmed staršev poskuša naredi vse kar je v njegovi moči za svojega otroka, kar pa ni nujno dovolj za otrokov zdrav čustven razvoj. Čustveno zanemarjanje je nevidno, zelo skrito, subtilno in se tiho prenaša iz generacijo na generacijo. Ko govorimo o starših, ki ne zmorejo biti polno z otrokovimi čustvi in potrebami, ni prostora za kritiko ali obtoževanje, ampak je pomembno ozavestiti, kje ima starš na tem področju težave, da lahko to popravi in lastne izkušnje ne prenaša več na svoje otroke.
Najpogostejši tipi staršev, ki čustveno zanemarjajo svojega otroka:
Starši, ki so pretirano usmerjeni v lastne potrebe in ne zmorejo videti čustvenih potreb otroka. Svojim potrebam dajejo prednost pred otrokovim. Otroka ne zmorejo videti kot samostojno osebnost s svojimi potrebami in čustvi. Pričakujejo, da se otrok prilagodi njihovim potrebam in ne obratno.
Starši, ki v vzgojo vnašajo pretirano disciplino in imajo previsoke zahteve do otroka ter premalo pozornosti posvečajo otrokovemu čustvenemu svetu in njegovim potrebam. Občutek je, da ni bilo nikoli dovolj in da bil bilo lahko vedno še boljše.
Starši, ki prakticira permisivno vzgojo, kjer je vse dovoljeno, kjer ni jasne strukture in so otroci prepuščeni sami sebi. Otrok iz potrebe po občutku varnosti sam v sebi ustvari določene zahteve do sebe, ki so običajno pretirane in previsoke.
Starši, ki želijo za otroka najboljše, vendar se v življenju borijo z nečim drugim in ne zmorejo videti otrokovih potreb, na primer: mati samohranilka z dvema službama; starš, ki se sooča z izgubo partnerja, boleznijo, ločitvijo; starš, ki ima otroka s posebnimi potrebami in vso energijo vloži v tega otroka ter zmanjka energije za zdravega otroka. Ti otroci zelo hitro odrastejo, so obremenjeni z družinskimi skrbmi, običajno skrbijo za mlajše bratce/sestrice, od otroštva so imeli zelo malo.
Starši, ki so sami imeli izkušnjo čustvenega zanemarjenja želijo dati otroku najboljše tako po čustveni kot fizični plati (ljubezen, urejen dom…). Starš, ki ni bil dovolj viden s strani svojih staršev in ni dobil polne izkušnje ravnanja s svojimi čustvi, se bo težko polno uglasil na čustva in potrebe otroka. Čustva, ki jih je sam mogel potlačiti, lahko pri otroku doživlja, kot da le-ta dela dramo, pretirava…, v resnici pa je to doživljanje le odraz soočanja z lastnimi čustvi. Tako nezavedno, tiho prenaša izkušnjo čustvenega zanemarjanja na svoje potomce.
Če ste se prepoznali v katerem od opisov, to ne pomeni, da je sedaj prostor in čas za krivdo ali sram, ampak da je čas, da začnete delati na spremembi, da boste lahko globoko v sebi zadovoljnejši in da ne boste svoje izkušnje prenašali na otroke.
Kako te izkušnje pozneje vplivajo na odnos do sebe:
Težave s prepoznavanjem, razumevanjem in izražanjem lastnih čustev ter čustev drugih: Ker so bila otrokova čustva in njegove potrebe v preteklosti nevidne, spregledane, ima posameznik kasneje v življenju težave z zaznavanjem, prepoznavanjem in izražanjem lastnih čustev ter čustev drugih. Čustva jih lahko preplavijo, ko so vznemirjeni, se težko pomirijo. Posledično lahko težko razumejo lastna vedenja ali vedenja drugih. V čustvenem svetu je lahko veliko zmede, kaosa, za kar najpogosteje krivijo sebe, saj nimajo druge razlage.
Ko je zaradi neuglašenosti staršev potrebno svoja čustva potlačiti, se posameznik v sebi sooča z globokimi občutki praznine, ki je ne more povezati z ničemer. Nepovezanost s seboj vodi v nepovezanost tudi z drugimi. V sebi nosi globok občutek osamljenosti, ki se ga lahko sramuje in krivi sebe za zmedo, ki jo doživlja v sebi in v odnosih. Drugim ne zaupa, se ne upa nasloniti na drugega in težko vpraša za pomoč. V družbi se lahko počuti neprijetno, zadržano, ker se ne čuti povezan in se lahko začne umikati v osamo ali se začne skrivati za masko sposobnosti in bahavosti.
Globoko v sebi je prisotna velika potreba po ljubezni, vendar je v izražanju in sprejemanju le-te veliko zmede in strahu, saj smo takrat še posebej ranljivi , kar pa je bila v preteklosti velika nevarnost za čustveno bolečino. Prisoten je velik strah pred zavrnitvijo.
Visoka stopnja samokritike: sebi so postavili izjemno visoka merila, zato so nad seboj pogosto razočarani, jezni, kar je posledica pomanjkanja učenja ravnanja s čustvi v otroštvu.
Usmerjenost k perfekcionizmu kot obramba pred ponovnim čutenjem čustvene bolečine.
Nizka samopodoba: samopodobo gradimo v odnosu z drugimi; če starši iz različnih razlogov niso zmogli videti, zaznati, spoštovati, pohvaliti, potem v globljem občutku o sebi nekaj močno manjka.
Težave z zaznavanjem in zastopanjem lastnih potreb: Če je otrok dobil sporočilo, da njegova čustva, potrebe niso pomembne, bo to razumel kot, da on ni pomemben in da so drugi pomembnejši. V odraslem živlejnju bo dajal prednost potrebam drugih, ker bo globoko v sebi imel občutek, da njegova čustva in potrebe niso pomembne. Drugim bo težko rekel ne, on bo pa druge težko vprašal za pomoč, prisotne so težave z zaupanje v odnosu do drugega. Za druge bo imel veliko sočutja, zase pa ne. Tam je zato, da skrbi za druge in ne zase.
Depresija je pogosta posledica čustvenega zanemarjanja, saj je povezana z potlačevanjem čustev, potreb, pomanjkanjem ljubezni, pomanjkanjem podpore, izgubo, žalovanjem…
Odvisnost je posledica soočanja z nepredelano čustveno bolečino.
Čustvena zanemarjenost ni bolezen, je nekaj kar se ni zgodilo v otroštvu in je čas, da si to zagotovimo kot odrasli. Za to je potrebna motivacija, čas, predanost sebi, da lahko pozdravite lastno bolečo izkušnjo. V kolikor nebi zmogli sami, je modro poiskati ustrezno strokovno pomoč.
Hvala gostji strokovnjakinji Sabini Gombač, univ. dipl. soc. ped., in vsem, ki ste sodelovali v tokratni javni tribuni.
Ustrezen odnos do otroka je ključen za razvoj ter temelj vse vzgoje.
Predvsem pa bodite starši vzor svojim otrokom!
Temo puščamo odprto, da se objavijo še vsi preostali odgovori, z vprašanji pa smo zaključili.
Vse stare in prihajajoče tribune lahko spremljate v rubriki Javna tribuna[/url].
Lep dan,
uredništvo Med.Over.Net
He he. Spominjam se ooooOOOgromno let nazaj (po pripovedovanju mame), ko sem jaz videl v izložbi čokolado in sem si jo zaželel. Isto tako histerija pa metanje po tleh….mama pa z menoj v prvi “haustor” na ulici in bum-bum po riti….in je minilo. Haha hehe.
[/quote]
Opisani vzgojni prijemi so bili v preteklosti žal pogosto uporabljeni. Danes z novimi spoznanji o vplivu vzgoje na razvoj otroka, o pomenu odnosa starš-otrok na kasnejši odnos do sebe, vnašamo v vzgojo bolj spoštljive in sočutne vzgojne prijeme, ki vplivajo na gradnjo pozitivne samopodobe otroka.
Čustveno zanemarjanje težko prepoznamo, saj ni vidnih posledic, dogaja se zelo tiho in subtilno. Občutek je celo, da je bilo v otroštvu vse v redu. V sebi imamo lahko le globok občutek nepovezanosti, praznine, zmede, prisoten je občutek, da nekaj manjka, da je z nami nekaj narobe, za kar najpogosteje krivimo sebe.
Današnji dogodek je bil priložnost, da o tem spregovorimo in začnemo razmišljati o sebi, o svoji izkušnji v preteklosti v povezavi z današnjimi odnosi. Hvala vsem za sodelovanje, razmišljanja, vprašanja, saj smo skupaj govorili o nečem zelo skritem pa obenem zelo prisotnem v družbi in s tem prispevali k večji ozaveščenosti te tihe epidemije, ki se prenaša iz roda v rod.