Javna tribuna: Posledice soočanja z alkoholizmom
Življenje otrok v alkoholični družini je mogoče primerjati z življenjem v koncentracijskem taborišču. Preživeli iz teh taborišč, pa tudi vojni veterani ali katere druge travmatizirane žrtve nosijo enake simptome post-travmatskega stresa kot odrasli otroci alkoholikov.
Otroci in mladostniki so zaradi svoje ranljivosti in čustvene dovzetnosti pogosto nosilci nerazrešenih starševskih sporov in čustvenih zapletov. Tako se npr. potlačena jezna čustva staršev večkrat silovito izražajo v neprimernem vedenju mladostnika, ki niti ne ve, zakaj je stalno vznemirjen, razburjen, jezen. Otroci alkoholikov velikokrat postanejo nosilci alkoholikovega občutja sramu in krivde, ki si jih alkoholik ne prizna, se pa nezavedno prenašajo med družinskimi člani. Otroci za staršev alkoholizem krivijo sebe, sram jih je, ker njihov starš pije, prikrivajo da je pri njih kaj narobe in se ga/je bojijo, ker nikoli zares ne vedo kako se bo obnašal, še zlasti, če je z alkoholizmom povezana grobost, fizična, čustvena ali spolna zloraba. Življenje v tem skrajno zastrašujočem in totalno nepredvidljivem okolju otroke zaznamuje z občutji manjvrednosti, neljubljenosti in nepripadnosti. V mladostniški dobi ti otroci zato čedalje bolj, sicer prikrito, sovražijo in zavračajo svoje starše in vedno bolj bežijo od doma, bodisi dejansko ali v druge svetove preko iger, knjig, drog … bežijo preko vsega kar jih notranje vsaj za nekaj časa pomiri, zamoti.
Starš, ki pije ni edini družinski član, ki trpi za alkoholizmom. Otroci so nedolžne, nevidne žrtve. Trpijo počasi in postopoma vsak dan, ko živijo v kemično odvisni družini. Dlje kot živijo v bolezni alkoholizma, močnejši prijem je potreben in dolgotrajnejši, težavnejši je obraten proces. Čeprav je bil napor zdravljenja v glavnem usmerjen predvsem v alkoholičnega starša ali zakonca, je čedalje večje zavedanje, da je celoten družinski sistem prizadet s strani bolezni in da vsi družinski člani potrebujejo zdravljenje. Še vedno otroci alkoholikov ostajajo najbolj zanemarjeni družinski člani v smislu diagnoze in zdravljenja.
Hvala za vprašanje. Otroci v večini primerov pridejo zraven na uvodno srečanje, potem pa terapevtsko delo nadaljujemo s starši. Največ kar lahko za otroke na terapiji vsaj v začetku naredimo je, da jim pomagamo oditi iz prostora in obenem ustvarimo kraj, kjer lahko odložijo breme, krivdo, sram, ki niso njihovi, jih pa nehote nosijo v sebi. Poskrbimo za osnovne razmejitve, da starši postanejo starši in otroci, otroci. Na starših je, da prevzamejo odgovornost zase in družino.
Na terapijo pridejo ljudje, ki želijo oditi iz težkega vzdušja, ki ga ustvarja alkoholizem. Želijo mir, varnost, se znebiti strahu, jeze, žalosti, sramu, krivde … včasih pa pridejo, ko so že odšli ali se ločili, z željo, da bi odložili breme, izjokali žalost ali morda našli svojo jezo, ki je bila predolgo prepovedana. Pridejo prečutiti svoje doživljanje, poskrbeti zase.
V slovenskih domovih se odvijajo najrazličnejše zgodbe. Največkrat o tem spregovorijo študenti, ki odhajajo od doma ali želijo oditi, pa ne morejo ker je strah kaj bo potem z ostalimi družinskimi člani, ki ostajajo v vzdušju alkoholizma. Obenem jih zadržuje in dobesedno hromi strah pred tem kaj bo z njimi. Vsa ta leta, ko so živeli v vzdušju strahu, večkrat pravega terorja, groze, žalosti, sramu in krivde so jih zaznamovala do te mere, da potem, ko niso več v stiku s tem vzdušjem, pride v ospredje ena praznina, ko se posameznik ne znajde v tem zelo drugačnem svetu, s samim seboj, z občutki, ki mu ostajajo. Gre za zelo inteligentne ljudi, sposobne, včasih celo preveč, saj na svoja ramena mimogrede jemljejo breme drugih, kar pa jim ni treba. Terapevtski odnos in prostor omogočata predelati oziroma prepoznati vzorce, prečutiti težke vsebine in je ta prej omenjena praznina en potencial za rast, ustvarjalnost v smislu preoblikovanja samopodobe, življenjske poti.
Otroci iz alkoholične družine nimajo prave mladosti, pa naj bo alkoholik miren ali nasilen. Najbolj izčrpavajoče, če lahko izpostavim, je pri teh ljudeh to da v resnici nikoli niso mogli biti sproščeni, da jim je občutek varnosti, iskrenosti tako tuj. Ves čas so morali biti na preži. Stalen stres, ki je še zlasti za otroka zelo izčrpavajoč in ga lahko v veliki meri oropa tiste ustvarjalnosti, veselja, radovednosti, ki so ključni za otrokov optimalen razvoj. Da se otrok veseli šole zaradi sošolcev, aktivnosti, novega znanja je normalno, zaželeno, da se otrok veseli šole zato, ker se tam lahko končno sprosti, umiri, počuti varnega, slišanega, opaženega, upoštevanega pa je narobe svet. Za te otroke so počitnice nekaj najbolj strašljivega. Ti otroci pogosto zelo prezgodaj skrbijo za svoje mlajše brate in sestre, tudi starše. Govorimo o osnovnošolcih, ki perejo, kuhajo, likajo, skratka prevzamejo starševsko vlogo in gospodinjska opravila, ne zato da bi postali samostojni, ampak ker le tako lahko preživijo.
Tako, da jim prisluhnemo, da jim omogočimo varen prostor, kje lahko zaupajo svoje doživljanje, mogoče če je tam prisotno nasilje, da jim omogočimo varno zatočišče. Ko govorimo z njimi je bistveno ne obsojati, kritizirati, ker če je alkoholik oče, mož ali mama, žena, je ta za to osebo še vedno oče, mama, sozakonec, partner, je ikona, nekaj svetega.
Po zdravljenju, ko so fiziološki simptomi odvisnosti ponehali, so uporabniki v tveganju za recidiv, ponovitev bolezni. Psihološki in socialni dejavniki so pogosto močna spodbuda za recidiv. Mednje sodijo stres, nenadni življenjski stresorji, srečanje s staro družbo, ki še naprej uporablja drogo.
Terapija lahko posamezniku pomaga pri premagovanju hrepenenja po drogi in učenju po soočanju z življenjem brez drog.
Ljudje, ki pridejo na terapijo iščejo nasvete, imajo za terapevte različna vprašanja, a odgovorov in nasvetov globoko v sebi, od nas, pravzaprav od nikogar, niti ne želijo. Vse odgovore že imajo, jih pa težko razločijo znotraj čustvenega kaosa, ki ga doživljajo. Terapevtova naloga je, da klientu pomaga, ga vodi do teh odgovorov, odstira pogled. Ljudje pravzaprav pridejo po dovoljenje, da lahko spremenijo svoje življenje, poskrbijo zase. Terapevti pa ne dajemo samo dovoljenje, zahtevamo da klienti poskrbijo zase. To je začetek zdravilne poti, ta odločitev za sebe in zaradi sebe. V tem ni nič sebičnega, egoističnega. To je najbolj zdravo in odgovorno. Vedite, da niste sami!