Glede na to, kar ste napisali, je verjetno globoko v možu zakoreninjen strah pred izgubo finančne varnosti, lahko ima vzorec, da nakupi vedno vodijo v propad ali pa enostavno noče sprejeti dejstva, da ljudje, zlasti ženske potrebujemo kakšne nakupe, da se počutimo lepše, bolj samozavestne, nenazadnje urejene. S tem seveda ni nil narobe.
Zakaj ima vaš mož problem z vašim zapravljanjem? Kaj je njegov argument? Česa se res boji? Zakaj vama ne privošči občasnih nagrad v obliki nakupa česa novega, pa ne zgolj vi, kdaj si je on sam kaj kupil in privoščil? Vidite, vprašanj je mnogo, vidva pa vesta odgovore. Pa morebiti se povprašajta, kam je zašel vajin partnerski odnos… Srečno!

Mene pa zanima kaj si sploh moški želijo v partnerskem odnosu. Jaz mislim, da je to samo seks.

Draga Melita Kuhar, najlepša hvala za vaš odgovor in vzpodbudo, da načnem pogovor. Še danes ga povabim na 30 minut. 🙂

Spoštovani, mene pa zanima, če je spolnost res tako pomembna v odnosu?

S partnerjem se z leti oddaljujeva. Tega se zavedam in bi rada kaj naredila a mi je nerodno, saj bo čudno, da kar na enkrat začnem delati stvari za izboljšanje.
Kaj priporočate vi, kot strokovnjakinja?

Razumem vašo stisko. Kreganje nima smisla, rajši se skušajta poslušati, kakšne argumente ima žena in s kakšnimi operirate vi? Dajta na papir po staromodno pluse in minuse nove selitve oziroma možnosti, da vidva s sinom živita nekje, žena pa živi drugje in se na primer čez vikend vozi k vama. Tako deluje kar nekaj družin, seveda pa so potem v tem primeru novi izzivi negovanja vajinega partnerskega odnosa in kako bi to vplivalo na odnos žene s sinom. Odvisno je tudi od starosti in zrelosti sina, kako bi na primer to spremembo v družinski dinamiki sprejel.

Vprašajte ženo, zakaj se tako žene, kaj želi doseči? Če je ambiciozna in sposobna, je to super za njo, a ker ste skupaj kot družina najmočnejši in sta vidva s sinom njeno zaledje, se resno in brez kreganja pogovorite, kakšno bodočnost vidite vi, kakšno ona in kako vse to vpliva na otroka.

Vedno obstajajo rešitve, do katerih pa ni možno priti v žaru nestrpnosti, kreganja, slabe volje in nakopičene jeze ter zamer. Enkrat se bosta morala o vsem tem iskreno pomeniti, kajti v nasprotnem primeru boste vsi trije “talci” negativnega vzdušja. Bo šlo?

Pozdravljeni,

s partnerjem sva bila dolgo sama, brez otroka in se odlično razumela. Odkar je “prišel” v družino otrok svojo pozornost in skrb v veliki meri posvečava otroku, najinemu odnosu pa zelo, zelo malo. Po dobrem letu se to pozna na najini vezi, saj se manj pogovarjava, objemava, poljubljava, crkljava in sva nekako odtujena, največja skrb nama je otroček. Še vedno se imava rada, vendar je odnos postal “hladen”, ljubezni in pozornosti pa si ne izkazujeva več, kot sva si včasih.
Kaj spremeniti in kako bi se lotila težave, da bi nama (nam) bilo spet lepo, kot včasih???

Hvala za vaš cenjeni odgovor.

Skrivnosti v zakonu oziroma partnerskem odnosu niso zdrave. Namreč, pogled na to, kaj je za koga koliko velika skrivnost, je odvisno od vaju s partnerjem. Lahko se njemu zdi neka skrivnost ogromno velika in mu kreira močan občutek nezaupanja, spet vam je nekaj malega za skriti lahko nepomembno, a je njemu pomembno. In seveda obratno.
Seveda pa je dejstvo, da ker živimo tako zelo prehitro in eden mimo drugega, že premalo časa povzroča, da si partnerja ne delita med seboj vsega kar se jima dogaja in se tako nekatere zadevice pospravijo v predal s skrivnostmi, pogosto tudi nehote. A po izkušnjah mojih parov v Svetovalnici, lahko iz teh nepomembnih (za vas) skrivnosti sčasoma izbruhne močno razočaranje in nezaupanje. Zato: previdno.

Živjo.
Partnerka ima svoj posel, ki ji gre zelo dobro. Sedaj se ji je obseg del tako povečal, da bo zaposlila. Predlagala mi je, da dam odpoved in se zaposlim pri njej. Sam sem mnenja, da se bo najin odnos skrhal, saj bova preveč skupaj, tudi v prostem času bova govorila o poslu, če bo šlo kdaj kaj narobe bova oba finančno zlomljena,….
Kaj mi svetujete?

Predvsem se je potrebno vprašati, kje tiči vzrok za varanje. Ko enkrat prevaraš partnerja in ti je za njegovo bolečino, žalost, jezo vseeno (saj vemo, da se velika večina varanj slej kot prej odkrije kajne), potem je verjetnost, da se bo varanje ponavljajo velika.

A pri tem gre za to, da to zagotovo ni več ljubeč, zdrav, pripaden in sreče ter seksa poln odnos. Predvidevam, da gre za zavezo o zvestobi. Kajti nekateri pari se domenijo za odprte zveze, a menim, da me niste o tem spraševali.

Vsakdo se lahko spremeni, če se sam tako odloči, kajti nikogar ne morete siliti v nič, če sam noče. Vem, to je težko sprejeti, a to je golo življenjsko dejstvo. Vsak do nas je odgovoren za to, kaj bo vlagal v partnerski odnos in kako se bo držal dogovorjenih partnerskih pravil, ki so običajno nenapisana in pri večini parov vključujejo tudi spolno pripadnost eden drugemu.

Po mojih izkušnjah, je zelo težko kvalitetno peljati partnerski odnos in posel, v katerem sta vpeta oba. Žal je tako, da se nehote in nevede prelivajo poslovne težave in izzivi, delovne naloge in poslovna vprašanja v privaten odnos, kar pobere sčasoma ljubezen in odnos. In seveda se zelo pogosto dogaja, da se nerešena partnerska vprašanja prelijejo tudi v skupno firmo, ko se po tihem eden drugemu maščujeta v poslu (znižanje plače ali bonitet, težji delovni pogoji, kreganja pred drugimi zaposlenimi itd) in s tem seveda trpi posel, da ne govorim o razdrem partnerskem odnosu. Seveda je tudi tukaj vprašanje glede finančnega zloma, oba ali lahko eden preživlja oba, če ima kje drugje svojo službo.

Vsekakor obstajajo tudi pari oziroma družine, ki so sposobne razločevati med službenim in privatnim delom življenja, a za to je potrebno veliko moči, ozaveščenosti, da ste skupaj v dobrem in slabem in to na obeh področjih, veliko ljubezni in potrpežljivosti. Odločitev bo seveda vedno vaša.

Hvala gostji strokovnjakinji Meliti Kuhar in vsem, ki ste sodelovali v tokratni javni tribuni.
Vzemite si čas zase in svojega partnerja ter izkoristite »čarobnih 30 minut za partnerstvo«. S posvečenim časom negujete partnerski odnos, v tem času vsak od partnerjev dobi svojo “dozo” pozornosti od drugega, saj vse preveč hitimo skozi vsakodnevne opravke in rutino. To je čas zgolj in samo za vaju.
Temo puščamo odprto, da se objavijo še vsi preostali odgovori, z vprašanji pa smo zaključili.

Vse stare in prihajajoče tribune lahko spremljate v rubriki Javna tribuna[/url].

Lep dan,
uredništvo Med.Over.Net

Vaše vprašanje izžareva veliko bolečino in zmedo. Vsekakor vam predlagam strokovno pomoč, lahko se oglasite tudi pri meni v Svetovalnici, saj je potreben zdrav proces, da odžalujemo izgubo vizije skupne lepe in srečne prihodnosti z nekom, kot je bila ta druga oseba. Ne gre brez tega, saj se sedaj soočate z žalostjo, močno čustveno bolečino, jezo, razočaranjem itd in vse to seveda vpliva na vaše ravnanje, čustveno stabilnost in pogled za naprej.

Verjemite mi, ko se bo ta proces zaokroži, za kar sicer potrebujete nekaj časa, boste sebe uzrli v novi, močni luči, Nenazadnje se poskusite zbrati, saj vaše nesrečno čustveno stanje zelo intenzivno v negativni smeri vpliva na vašega otroka, ki ne samo, da greda nesrečno in zlomljeno mamo temveč tudi občuti intuitivno vašo bolečino. Ker vam pa ne more pomagati, to v otroku ustvarja še dodatno zmedo, negotovost in jezo. Kajti, tudi vaš otrok je dal ločitev čez, ne samo vi, tudi on se mora soočati z izgubo in težko odrašča, če nima opore v vas.

Navsezadnje pa ste odgovorni tudi za svoje zdravje. Bodite sebi najbolj pomembni. Ko boste vi v redu, bo to največ, kar boste storili za otroka in obenem se boste sami izognili padcu v kakšno psihosomatsko bolezen, ki jih je res odločno preveč. Bo šlo, draga gospa?

Hvala vam Med.Over.Net za prijazno povabilo in vam bralci in sodelujoči za vaša odlična vprašanja. Srečno in morebiti se kdaj vidimo. Vse dobro, Melita

Če vi menite, da imata z možem super odnos, potem se osredotočajte na to, da ga res negujete, oba, ne zgolj vi. Starši seveda imajo pravico do njihovega mnenja, a sami presodite, ali res preveč popuščate možu in kaj on naredi, da se vam za to oddolži. No, seveda je nabor takšnih prilagajanj neskončen. Staršem se zahvalite za njihovo opombo, komentirati pa ni potrebno, vsaj po mojem mnenju ne. Vidva z možem vesta, kakšen odnos si želita in kaj za to naredita. Srečno!

Odlično! Sicer si lahko več o mojem razmišljanju preberete tudi v mojem blogu na http://www.svetovalnica.si ali v mojih člankih v različnih medijih, tudi na FB/Svetovalnica.

Moški si v zdravem partnerskem odnosu želijo varnosti, iskrenosti, zaupanja, spoštovanja in seksa. In vse našteto si želimo tudi me dame. Tudi spolnost je izjemno pomembna in me žalosti, ko poslušam zgodbe, da si ženske ne želijo več spolnosti, ko izzveni zaljubljenost. Spolnost je del zdrave partnerske komunikacije i je lepilo odnosa dveh unikatnih in različnih ljudi.

Da, spolnost je res zelo pomembna v odnosu. Ker je žal še vedno preveč tabujev vezanih na uživanje v spolnosti kot pripadnosti dveh različnih posameznikov in ker se mnogi ne zavedajo pomena spolnosti kot dela komunikacije, prihaja pri mnogih parih, ki zanemarjajo intimno področje sčasoma do čustvene in odnosne odtujitve. In se prepogosto zgodi, da se eden ali druga partner odločita, da si spolno uteho poiščeta drugje. Pogosto ne gre zgolj za spolno uteho, temveč gre pogosto tudi za to, da nas nekdo drugi opazi, ker nas naš parter nič več, gre za primarno pozornost in občudovanje. Kar potrebujemo mi vsi, saj s v vseh naših venah teče rdeča kri.

Ne razumem povsem vašega vprašanja!

Nerodno vam je, ker želite narediti kakšno spremembo ali več njih zato, da ne zdrsnete v popoln partnerski razdor in odtujenost? Seveda je vedno neka točka, ko ugotovimo, da je naš odnos prazen ali je v veliki nevarnosti, da to postane in to je super iztočnica, da se skupaj usedeta in se odločita, ali želita oba reševati vajin odnos, tudi tako, da na primer obiščeta strokovnjaka za partnerske odnose, lahko tudi mene in se iskreno ter odgovorno lotita reparacije odnosa. Brez truda se zagotovo ne bo nič spremenilo na bolje, žal ni možno. Dejstvo je, če prepustimo odnos svojemu toku, bo slej kot prej nasedel in se razlomil. Pogumno !

Ja, to je zelo pogosta zagatna situacija, ki ste jo zelo lepo opisali in jo tudi sama žal prepogosto poslušam v moji pisarnici Svetovalnice. Pravzaprav imata vse rešitve v vajinih rokah!! Odločno se uprita rutini in strahu, da otroček ne bo preživel, če si bosta vidva utrgala kakšno minutko ali več njih zgolj za vaju. Kajti, vajin otrok vaju potrebuje srečna, pocrkljana, poseksana, mirna in zadovoljna v objemu eden drugega in ne zgolj da postaneta starša v praznem partnerskem odnosu. O tem pogosto pišem in predavam, preberite si kakšen moj članek ali blog. Lahko se najavite tudi pri meni v Svetovalnici, da vaju opremim z nekaj napotki, kako negovati partnerski odnos po rojstvu otročka tako, da bo za vse družinske člane zdravo, ljubeče in radostno, Res je potrebno tako zelo malo!!