Javna tribuna z Leonido Mrgole: Pomagajmo otroku razviti notranjo motivacijo
Glavni razlog, ki nas žene k dejanju in uspehu, je motivacija ali samomotivacija. Že od malih nog otroci hrepenijo po novem znanju in učenju, nekje do starosti 7 let, po tem pa potrebujejo spodbudo, da razvijejo notranjo ambicijo in vseživljenjsko ljubezen do vsega kar počnejo. V odraščanju, ko se prebijajo skozi različna obdobja v življenju, se najpogosteje naučijo, kaj jih motivira in kaj ne.
O notranji motivaciji govorimo, kadar se učimo zaradi notranjih, lastnih interesov. Po takšnem principu se učijo predvsem mlajši otroci, ki jih žene želja po odkrivanju.
Vabimo vas, da se nam pridružite, v ponedeljek, 18. 09. 2017, ob 11.00 uri, ko bo na forumu Starševski čvek na vaša vprašanja ali izkušnje povezane z razvijanjem otrokove notranje motivacije, z veseljem odgovarjala Leonida Mrgole iz Zavoda Vezal, refleksoterapevtka, družinska in partnerska svetovalka ter soavtorica knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo.
V javni tribuni lahko že postavljate konkretna vprašanja, ali delite svoje osebne izkušnje.
Vabljeni, da se nam pridružite!
Javno tribuno omogoča Argeta.
Pozdravljena. Kakšno je vaše mnenje glede motivacije; ali jo spodbuja šola, starši ali mora priti iz človeka? Razmišljam predvsem kako je mogoče, da sem imela sama vedno zelo rada šolo, imela sem urejene zvezke in pri učenju sem vedno uporabljala vse knjige, ki sem kih imela na razpolago. Danes gledam moje otroke – zvezki katastrofa, jambranje nad učitelji, kljub temu da imajo internet in dostop do vseh informacij… vedno sprašujejo mene ali moža… kako to, jaz ne razumem, mami pomagaj….
Učiva jih, da si poiščejo informacije, doma imamo ogromno knjig… onadva pa se mi zdi da se nikakor ne znajdeta. Jaz mislim, da je veliko preveč informacij v šoli, ki so nepotrebne in zbijajo motivacijo.
Moja hči je sedaj stara 8 let. V šoli posluša in sodeluje, problem pa ima, ker je zelo površna pri pisanju in izpolnjevanju delovnih zvezkov. Kakšen je vaš nasvet glee tega. Se mi zdi, da če jo spodbujam da popravlja napake v zvezku je samo slabe volje. V šoli jo pohvalijo glede sodelovanja ampak problem je v pisanju. To je nikakor ne veseli. Hvala za nasvet.
Ali mislite, da je slaba ocena tudi dobra motivacija za učenje? S starši se pogovarjamo ali pustiti otroke, da dobijo slabo oceno zaradi slabe pripravljenosti ali mislite da je pomembno da ga prej spodbujamo. Jaz mislim, da bi se moral učiti zase ampak lepo je brati teorijo o notranji motivaciji… drugo pa je realnost…..
Kdaj smo motivirani? Ko dobimo nagrado? Ko nas nekdo hvali? Če nas kaznujejo? Primerjajo z drugimi? Ponižujejo? Nam grozijo?
Verjetno se zavedate, da je odgovor na vsa ta vprašanja ‘NE’. Ko beremo taka vprašanja, nas stisne v želodcu, pa vendar v trenutkih obupa in v strahotni želji, da bi se otrok premaknil tja kamor mi hočemo, nemočni, kdaj take reči počnemo tudi sami.
Motivacija v resnici prihaja iz smisla. če mi vidimo smisel v nečem, potem bomo to počeli. To je lahko smisel za materialne dobrine, vsa motivacija pa izvira iz odnosov. Večino stvari počnemo , ker nam je mar za druge.
Ko otroku šola ni pomembna mu bomo lahko pomagali samo preko stika. Ko je otrok z nami varno navezan, ko nam zaupa, takrat bo naš vpliv nanj precej večji, kot, če smo z njim v nenehnem boju glede stvari, ki jih NI opravil zadovoljivo. Za nas je to zelo težko, saj je bila večina nas vzgajana s pomočjo načinov, ki so omenjeni v zgornjih vprašanjih. Starši velikokrat ne najdejo načinov, ki bi otroku naložili posledice in se ne bi ukvarjali s kaznovanjem.
‘Kaj naj mu še vzamem?’ je zelo pogosto vprašanje staršev pri najinem svetovanju. Starši otokom poberejo vse, ono pa se uležejo in rečejo: ‘Kar imej, jaz ničesar ne potrebujem.’
Skrivnost motivacije ni v kaznovanju ampak v spodbudi in sodelovanju. V tem, da gledamo kaj otrok JE naredil in ne kaj NI. Verjamem pa, da takrat, ko otrok prinese zelo slab rezultat oz. rezultat, ki je močno pod našim pričakovanjem, težko vidimo kaj JE naredil, kako se je potrudil, kje so njegove močne točke.
Konkretno:
Kako si zadovoljen s trojko pri matematiki?
Otrok, ki se boji našega odziva bo rekel:
Vseeno mi je.
Starši:
Jaz pa vidim, da znaš XXXX in da moraš osvojiti samo še XXXX znanja. Vem, da ti bo to uspelo. In vem, da tudi tebi paše, če dobiš boljšo oceno.
To je en primer za neko situacijo. Ne bo deloval povsod in v vseh situacijah. S tem primerom sem želela pokazati razliko med tem, da pademo ven in med tem, da otroku pustimo njegov dosežek in ne čustvujemo namesto njega.
Sicer pa vsi vemo, da žal receptov ni.
Sva pa ob najini dolgoletni praksi prišla do tega, da ima odziv staršev in drugih odraslih čudežni vpliv na delovanje in odzivanje otroka.
Spoštovani,
umaknite igrače, preveč možnosti ima za izbiro. Ko se igra in , ko vidite, da postaja neustvarjalna, se za nekaj minut igrajte z njo, da dobi nov motiv.
Učite jo fokusa pri vsakdanjih opravilih, vztrajajte s humorjem in pomočjo, da jih dokonča.
Pozdravljeni,
hčerka je stara je 11 let in pridna učenka. Težava pa je, da je precej stroga sama do sebe…če slučajno dobi slabšo oceno, ji pade motivacija….nikoli nisem jezna nanjo, saj so v življenju vzponi in padci in tudi vedno se uči, nikoli ne gre nepripravljena…
Kako jo naj motiviram v takih trenutkih..?
Spoštovani,
to je odličen način in prava pot. Je pa veliko staršev, ki bi radi to delali pa ne vedo kako. Pomembno je kakšno vzgojo smo imeli sami, kje smo se učili.
Zanimivo je videti starše, ki prihajajo na naše delavnice, kako so veseli, ko dobijo kašen praktični namig, kako se odzivati.
Sama sem pa vesela, da to, da se starši pridejo nekam učit o odnosih, kako ostati povezan, kaj je funkcionalni odnos, kako se odzivamo, da spodbijamo motivacijo,… ni več tabu.
Poskusite z malimi koraki. Ena naloga, če je preveč pol naloge. Verjetno obstaja nek smisel, da hiti in potem ni 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prisotna.
Na ta način bo pisanje verjetno popravila, vendar verjetno nikoli do perfekcije. Vem pa, da to ne rabi vplivati na njene siceršnje uspehe v življenju. Saj veste, da dohtarska pisava še vedno obstaja. 
Nekateri otroci, velikokrat dobijo občutek, da naloge ne bodo zmogli. Poskusite jo s čim manj besedami spodbujati. Vem, da ti bo uspelo, saj veš da zmoreš….
Pozdravljeni,
imam hčerko, ki je stara skoraj sedem let. Opažam spremembe pri njenem obnašanju, zanima me, če je ta sprememba mogoče posledica spreminjanja motivacije (nima več notranje motivacije, zunanje pa ni dovolj).
Hčerka že od majhnega zelo izstopala (to so poudarjale učiteljice v vrtcu ter drugi, ki so prišli v stik z njo (pediatrinja, psihologinja, …)), bila je zelo natančna, vedoželjna, ubogljiva.
Zadnje čase opažam, da se zelo spreminja, ni več otrok, ki ga poznam. Postala je zelo površna, ne trudi se več kot včasih. Sprememba je zelo očitna.
Kaj je narobe, zakaj se spreminja na slabše? Kako naj se obnašam? Mi priporočate kakšno literaturo?
Hvala za odgovor, želim vam lep dan.
Spoštovani,
poznam vašo izkušnjo, sama sem bila s 4 otroci v taki zgodbi.
Kar je takšnim otrokom najtežje je, da se ob vsem tem soočajo tudi z našo žalostjo, ker jim nečesa ne moremo omogočiti.
Iskrenost in povezanost sta v takih trenutkih najboljše, kar lahko naredite.
Vem, da si žalosten in da bi rad imel vse te stvari. Pogovarjate se o tem, povejte mu, da vam ni vseeno. Sicer pa otroci vidijo kaj imajo. Vidijo tudi druge stvari, ki niso merljive z denarjem.
Kar je najbolj pomembno je, da nikoli otrokom ne rečemo, da oni ne bodo mogli biti tako uspešni, da bi si lahko privoščili tudi najnovejše superge.
Pomembno je kako otroka pohvalite in zakaj. Hvaljenje otrok, ker so naredili stvari, ki so samoumevne, (umivanje zob, pospravljanje za sabo….) je brezpredmetno. Otroku reči priden je pa nesmiselno. Lahko pa ga hvalite na način, da mu spodbujate zavedanje lastnih občutkov. A se dobro počutiš, ker imaš umite zobe? Tole si pa odlično izpeljal, kako se počutiš? Si vesel, da ti je uspelo? Tudi meni se fino zdi. Na to kar si zdajle naredil si pa lahko ponosen… Ali ozaveščanje veščin: zelo si spreten, tole pa hitro narediš, všeč mi je, da si tako natančen, to da vedno pozdraviš in se zahvališ, je tako pozorno od tebe….
Pozdravljeni,
moj, 2 leti star otrok bi počel stvari, ki so zanj še prenevarne, zato se kot starš znajdem v situaciji, ko mu moram večkrat na dan preprečiti in zatirati želje. Ali ga s tem oviram pri razvoju oziroma poti k samostojnosti in novim spoznanjem?
Sprašujem se … če mu ne bom dala možnosti za “raziskovanje” in če mu velikokrat ne bom omogočila dejanja, ki si ga sam želi, ali mu bom zatrla motivacijo in bo posledica, da si ne bo več želel?
Hvala za vaš cenjeni odgovor.
Lepo pozdravljeni!
Slaba ocena je izkušnja za otroka. Izkušnja pa je nekaj, kar si otrok veliko bolj zapomni.
O lastništvu izkušnje in o odzivih veliko piševa v najini knjigi Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, ki je primerna tudi za mlajše otroke.
Starši moramo spodbujati svoje otroke, ne smemo pa delati namesto njih. In tukaj je zelo tanka meja – med spodbudo in delom namesto njih.
Kot sem rekla, slaba izkušnja, slaba ocena je otrokov rezultat. Seveda ga nikoli ne pustimo. Je pa pomemben naš odziv. Spodbijamo ga, da sam popravi oceno, da se sam zmeni z učiteljico… tega ne delamo namesto njega. On potrebuje izkušnjo da za dobro oceno delaš prej za slabo pa potem.
Tukaj imam vprašanje:
Ali so te stvari prenevarne, ker ga želite vi preveč zaščititi? Če je tako, potem verjetno to ni preveč spodbudno za njegovo radovednost.
Če se mora naučiti, da je nekaj pač NE, potem je NE in morate vztrajati.
Imamo pa mi zgodbo našega starejšega sina, ki mi je bil NOŽ taka fascinacija, da sem se sama bala, da ga bo dobil v roke enkrat, ko naju z možem ne bo zraven. in to od trenutka, ko se je zavedal, da se je rodil. Zato sva mu kupila nožek, ki je dobro rezal in ga učila rezati. Začeli smo z zelenjavo. Danes si z nožem služi kruh. Je zelo uspešen in srečen odrasel mož. Tukaj piše o tem, kako je doživljal najino vzgojo okoli noža:
https://magicatticart.wordpress.com/about-artist-2/
Nekaj zelo preprostih stvari je:
pogovor, spodbujajte radovednost, ko ste z njim, bodite z njim, izklopite mobitel, očesni stik, pravljice, raziskovanje po naravi, delajte skupna hišna opravila, kadar se sam zaigra ga pustite, da se sam igra….
Za otroka je najbolj od vsega pomembno da je v varnem čustvenem in fizičnem stiku.
Spoštovani,
verjetno se težko sooča s porazi. Včasih otrokom pomaga kakšna naša zgodba. Kako mi naredimo napako, kako smo jo popravili. Poleg tega pa nismo vsi za vse in našim otrokom, ki stremijo k perfekcionizmu je treba tukaj pomagati, če ne lahko sledijo pretežka razočaranja.
Pogovarjajte se z njo o tem kaj se ji dogaja v mislih, v čustvih… ko ga kaj polomi, vprašajte jo, če misli, da se da to popraviti. Morda ima občutek, da ne bo zmogla, da je pretežko. Tukaj je treba zares malo raziskati, kaj se ji zgodi.
Kako pomagati inteligentnemu najstniku da bo vzpostavil delovne navade, da bo za to zmotiviran. Lansko leto je razpadla družina, kar je pripomoglo k temu, da je postal še nekako otopel. To je povzročilo drastičen padec zanimanja za šolo in s tem tudi ocen. Tehnično podporo za učenje pri očetu bi sicer našel. Če bi jo iskal, vendar bi moral imeti za to motivacijio, ki pa je nekako ne znam spodbuditi. Oče je čustven invalid, kar pomeni, da ne vidi in ne čuti otroka s tega vidika. Rada bi vzpodbudila v najstniku radovednost, željo po znanju.
