Draga ministrica oziroma tvoji sodelavci,  ki komunicirajo z ravnatelji in učitelji v osnovnih šolah.

Prosim, da eden od vas po zdravju povpraša učitelje, ki so povsem izgubili kompas pri nalogah učencem za izdelavo različnih izdelkov. Morda so na nekaterih šolah razumni in starši nimate teh težav. Ampak na naši šoli imamo dovolj teh nalog in priprave izdelkov pri različnih predmetih. Predvsem za tiste izdelke za katere doma nimamo materiala in orodja in so glede na starost otroka tako zahtevni, da moramo starši več ur pomagati pri izdelavi. Ko zapravimo kar nekaj denarja za različne dele v Bauhausu so učitelji morda še zadovoljni. Če pa poskušamo improvizirati s tistim, kar imamo doma so pa otroci dobesedno šikanirani, češ kakšen izdelek je pa to. Namesto, da bi bili pohvaljeni za izvirnost in reciklažo materiala. Razumem, da je bil to edini način ocenjevanja med epidemijo oz. med šolo na daljavo. Ampak ta norija se pri nas še kar nadaljuje. Naši namreč pri nekaterih predmetih teh izdelkov praktično ne delajo v šoli. Tam dobijo samo navodila, ki jih potem dobijo še v wordu na 1-2 straneh. In potem se začne nabava materiala za projekt, ki ga pri večini otrok itak naredijo starši. In potem oceno dobi starš. Srečo ima tisti, ki ima doma kakšno delavnico, vsi ostali so obsojeni na slabo oceno in šikaniranje.

Torej, draga ministrica, žal ne morete pustiti popolne avtonomije učiteljem, ker nekateri delajo po liniji najmanjšega odpora. Skopirajo navodila iz worda in ocenijo izdelek, ko ga prinesejo v šolo. Enostavno, mar ne? Ampak staršem nam poka po šprica po vseh žilah, ker ne zmoremo več. In to tudi starši uspešnih učencev, ki na splošno veliko časa namenimo svojim otrokom. Kako je šele staršem bolj zahtevnih otrok si niti ne predstavljam.

Halo, ministrica, halo sekretarji, vodje direktoratov, zavod za šolstvo…!! Kdorkoli…Zbudite se!

LP vsem.

Izmozgan ljubeč starš.

žal se zdaj dogaja, da (ker so starši že par let delali projekte namesto otroka), da otrok sploh ne zna narediti več NIČ.

Pa če kdo od staršev to prizna, mu je treba ploskat, ker navadno NIHČE ne prizna, da je njegov otrok totalen štor!!!!!

ŽAL. RES NE vidite svojega otroka?????KAko:

1. NE ZNA PREBRATI IN RAZUMETI nobenega preprostega navodila!????

2. SPLOh nima pojma, kao se bo llotil naloge (ker on bi začel na koncu, ne na začetku oz. bo mama naredila vse na začetku…ker ni zabavno…

3. če si kdo tole prizna (OD STARŠE)seveda, bo potem ugotovil, da je žal postla njegov sin/hčerkica totalen štor pri izdelovanju po navodilih, česarkili! Če jim rečeš naj naredijo kocko iz papirja, ne gre, ker še narisati ne znajo natančno (in bo potem oči narisal doma)

TAko da, dragi starši, čas je, da se vprašate, česa vsega NE smejo in NE delajo vaši otroci doma in zakaj so tako neiznajdljivi in zakaji jim projekti ne grejo… Včaish je bil to največji učitek. ZA UČENCE

Zdaj pa starši veselo takoj prevzamejo delo in skačejo naokoli in se grebejo, ker njegov (ŽAL) otrok ne bo dobil 5 ali 4, ampak za ”svoje” delo le 3 ali celo 2 (če je štorast in NE ZNA brati navodil in delati natančno!)

NIHČE pa več ne zna delati natančno.

priznajte si že enkrat, da so otroci pač taki kot so (z vašo pomočjo).

Cena brezplačnega javnega šolstva, ko bi imeli privat šole katere bi konkurirale za učence bi tega ne doživljali, torej razmislite komu nameniti svoj glas.

Kako so eni pametni! “Se dogaja” me prav zanima kako si ti v npr. 6razredu naredil Davincijev most, ki zdrži težo vsaj 1 kilo.  Pri nas ga je najprej probal naredit mož, ki je bolj priročen. Je hitro ugotovil da so navodila za en k. Ker če vzameš okrogle palce, so se kotalile. In ja, tako kot pravi avtor, je bilo treba it v Bauhaus. Potem je nekako šlo, če sta delala 2 skupaj, da sta zagozdila palice.

Torej  vsak posamezen učenec je dobil skupinsko nalogo, material je bilo pa treba kupit. Vse za to, ker je nekdo iz neta pobral navodila.

Moraš vedet da tako kot učenci niso vsi enaki, tudi učitelji niso. Eni pač delajo po liniji najmanjšega napora. Ta velik sine ima tako učiteljico za naravoslovje. Od kar so v šoli jim še ni razložila snovi. Vse kar delajo je, preberi si te in te strani knjige in naredi miselni vzorec. Za tak način učenja ne rabiš šole in učitelja.

Današnji šolski programi so bistveno preobsežni in pretežki za nivoje učencev, predvsem v zadnji triadi OŠ. Ne razumem kako kakšni starši ne začnete kampanijo za racionalizacijo programa OŠ.

Potem je cela družina angažirana za to, da otrok naredi en plakat ali PowerPoint prezentacijo (katerih jih sploh ne učijo delati – kako jo lahko sploh zahtevajo), pa še to nujno ne dobi odlične ocene.

Potem se dogaja, da učitelji tisto dvojko šenkajo, za štirico ali petico pa je treba narediti ali znati preveč, odvisno sicer od učitelja.

Ministrica pri tem, hočeš nočeš, nima kaj dosti, ker je prišla, ko so bile osnove že postavljene. Starši pa lahko pišete pismo na Ministrstvo ,da jih seznanjate s problematiko, samo tako so lahko dane pobude za kvalitetnejše šolstvo.

Da, vsi, ki imate trenutno otroke na predmetni stopnji veste o čem govorim.

Ti, z nickom Sedogaja pa dam roko v ogenj, da nimaš toliko starih otrok ali še bolj verjetno-jih sploh nimaš. Prav zato, ker sem predvideval, da se bo kakšen spotaknil, sem napisal, da gre za otroka, ki je na splošno sposoben (tudi tehnično) in da sem eden od staršev, ki se veliko ukvarja z njim v vseh pogledih.

Da, zelo se strinjam z natrpanostjo učnih programov, a vseeno vedno upam, da bo učitelj znal izluščiti bistveno. In se vedno znova motim.

Kako zelo točno je to s PPT prezentacijami. Sicer jim povedo, da lahko tudi plakat, a jasno, da je zaželen in atraktivnejši PPT. Za delo s katerim jim v šoli niso namenili niti minute!

In kako še bolj točno je to z ocenami. Tudi pri nas dobesedno podarjene dvojke za tistega, ki ne dela nič. Medtem, o se moraš za štirico ali petico raztrgati na petih koncih.

In ja, Neprijavljeni. Prav take ideje imajo. Ampak ok, naj se spravijo delat Davincijev most. Ampak naj ga delajo v šoli in s šolskim materialom. Ne rečem, da kakšen kos prinesejo domov in ga za domačo nalogo malo pobrusijo. Ali kaj dodatno poslikajo recimo. Ali v gozdu naberejo mah za streho krmilnice. Ne pa dat navodila z neta in naredi doma ter prinesi na ta in ta dan v šolo.

Vem, saj pravim, tudinpri nas imamo nekaj krasnih učiteljev, ki razmišljajo s svojo glavo. Za tiste, ki pa ne in jim tudi njihovi ravnatelji tega ne povedo, pa morajo dobiti natančna navodila v stilu Za telebane: od otrok ne zahtevajte neprimernih domačih nalog, ne zahtevajte iudelkov za katere nimajo vsi materialov, zahtevajte do 2 izdelka na leto itd. Saj podobne okrožnice so dobivali med epidemijo: ker so nekateri noreli z ocenami 100/h so jim morali dati befel: največ dve oceni in konec. Pametni učitelji (tudi nekateri na naši šoli) so to izvajali že brez okrožnice. O tem govorim. Morda bi celo SVIZ,ki vseskozi poudarja, da so to zelo izobraženi ljudje, lahko izvedel kakšen seminar na temo Kako v vzgoji in izobraževanju uporabljati zdravo kmečko pamet. Ker na fakultetah tega predmeta pač nimajo.

Davincijev most je lahko super projekt za delanje v šoli. Lahko ga delajo zunaj (manjša izpostavljenost koroni). Najprej se predstavi navodila in preveri če so jih razumeli. Potem se jih pa razdeli v skupine in sem jim da material. S tem bi spodbudili skupinsko delo in brainstorming. Potem pa učitelj hodi od skupine od skupine in jih z vprašanji usmerja. Na koncu so otroci ponosni ker jim je nekaj uspelo ustvarit. Ampak za kaj takega je potrebno veliko več angažiranja učitelja.

Glede ocenjevanj je pa prinas podobno. S tem da se dovoli popravljanje samo cvekarjem, ne pa ostalim. Tako jih je kar nekaj takih, ki pišejo cvek in čez 14 dni popravijo s 3. Se pa pojavlja tudi trend nanjkanja ko so testi. Točno določenih skoraj nikoli ni ko se piše test za določen predmet. Čez en teden so pa vprašani bistveno manj stvari. Z manj dela in več časa za učenje dobijo boljšo oceno. Tega se poslužujejo predvsem tisti z boljšimi ocenami. Se pa v vsakem razredu najde perle od staršev, ki hodijo v šolo izsiljevat ocene. Tega je zdaj na predmetni ravni manj, ker morajo obdelati več učiteljev in zato ker so od korone dalje govorilne ure na daljavo.

Tako je, neprijavljeni. Tako smo nekoč delali mi pri tehničnem pouku. Vsi v tehnični učilnici, nekateri s svojimi, drugi s šolskimi žagami ustvarjali. Učitelj pa med nami in pomagal tam, kjer ni šlo. In praktično vsi smo se naučili lepo žagati, brusiti in lepiti pa še lušno smo se imelu. In jaz se pač  ne spomnim, da bi moj foter meni kadarkoli moral doma pomagati pri izdelkih.

Madona, tole z izsiljevanji pa se dogaja tudi pri nas. A si ti z naše šole? Jaz svojima tega ne dopuščam, čeprav sta tako krivico že sama opazila in mi to povedala.

Izdelki se niti pod razno ne bi smeli delat doma, ker je to izdelek staršev.

Imajo v šoli dovolj časa in prostora da se to izvaja tam.

Torej tako šola prišpara na denarju, če mora izdek bit prinešen v šolo. Komu torej odgovarja? Ministrstvu in šolam.

Ko je šel moj prvi otrok v šolo in tega je že dolgo, saj zdaj končuje fakulteto, so nam razlagali, kako naj spodbujamo otroke, da delajo sami. Da sami delajo plakate, referate in podobno.

In tako dam jaz v prvem razredu temu otroku navodila, kako naj naredi plakat. Otrok se trudi in dela, cel vikend in je na koncu ponosen na svoj izdelek. Risbe celo za prvošolčka zelo dobre.

Moj otrok je dobil 4. Otroci, ki so prinesli popolne plakate, ki so jih delali starši, so dobili 5.
Moj otrok je za dva dni dela, na katerega je bil ponosen, dobil nižjo oceno, ker stvari niso bile popolne. Je pa otrok znal ob plakatu povedati vse (narisal uho, dele ušesa in razložil funkcije posameznih delov).

Od takrat naprej sem otrokom pomagala, če se mi je zdelo, da nekaj učiteljici ne bo dovolj dobro.

Tako vidiš, vijolica trobentica, je tudi pri nas. Tudi midva sva želela spodbujati samostojnost otroka in bila skupaj z njim ponosna na to, kar je sam ustvaril. Pa naju pri tem nižja ocena niti ni tako motila. Bolj naju je zbodlo to, da je učiteljica zaradi slabšega izdelka otroka šikanirala in vneto hvalila izdelke za katere se je iz helikopterja videlo, da jih otroci niso naredili sami. In to, da pri pouku ne ustvarjajo praktično nič temveč le dobijo navodilo za delo doma. Za povrh pa še brez materiala.