Se opravičujem. Domobranska stran je bila izjema. Za vsakega ujetega so posebne komisije ugotavljale dejstva. Nato so ga postavili pred sodišče in mu na stroške Vatikana najeli Čeferina. Obravnave so bile javne, vsa procedura pa je bila pod budnim očesom varuha človekovih pravic in Amnesty International :-)))

Razumljivo in opravičljivo. Med vojno.

1.
Nisi prvič napisala, da spadam v drhal. Me več ne moti, z vaše strani sem tega navajen. Se mi pa poraja vprašanja, katera drhal je večja.
2.
Da, lažje je biti anonimen. Čudno, da so ljudje, ki so vedeli za poboje ves čas molčali, a ne? Ali pa so morda prav zaradi tega dočakali starost???
3.
Dobro, župnikov ne maraš, te razumem da ne komentiraš, po tvoje je pač dobil svoje. Ampak Mavserjeve so partizani žive zmetali na ogenj. Tudi otroke. Auschwitz po slovensko???[/quote]

mik,
spreobračaš kar sem naspisala.
1.
Z “drhaljo”, je najurila-imenovala v zgornjem linku vse tiste, ko mislijo drugače kot ona, bolj pozorno preberi.
Jaz pa sem napisala, da spadaš tja tudi ti, ker si sin-potomec partizana.
Aja, ti sedaj misliš bolj tako, kot ona in se tebe ne tiče. 🙂
Ker bolj po njeno misliš, tudi kaj “fašeš” a ne? Se privadiš, tudi jaz sem se. 🙂
Hahaha, ni se ti še porajalo, katera drhal je večja. Mogoče se ti bo porajalo? 🙂 Jaz že dolgo vem, da izdajalska!
2.
Jaz že dolgo vem, da so vodje “bogbatine” ušli in rešili samo svoje riti. Žalostno je, da so “bogbatine” druge prepustili nemilosti, ker so vedeli kaj jih čaka. V prisegi Hitlerju so se zaobljubili.
Zakaj so molčali tisti, ki so vedeli za poboje, je pa že druga zgodba.
Ampak, da bi zato, ko so molčali doživeli tako starost, se pa ne strinjam s teboj. No, ti vedno kaj zmutiš ali predvidevaš, kako je bilo in na katere ciljaš.
3.
Nekateri župniki so bili kar v redu, niso bili vsi na izdajalski strani, tudi v hosti jih je bilo veliko. Ali ti oče o tem ni nič pravil? Jaz vem, da so bili. Ja, tvoj konc je bil vedno nekaj posebnega.
Kakšen je bil tisti župnik, jaz ne vem, tudi Mavsarjevo družino nisem poznala. Zakaj so to napravili, so vedeli oni, a ne.? Tudi ti ne veš, ker te takrat še ni bilo.
NIKJER NISEM NAPISALA, DA JE DOBIL SVOJE, TO SI NAPISAL TI!

Je pa dobro znano, da so bili v Sloveniji v letih 1941-1945 izdajalci, da so ovajali ljudi, ki so pomagali partizanom.
Mnogo je bilo takih ljudi, ko so pomagali partizanom, kaj jih je čakalo, tudi ti dobro veš. NE SPRENEVEDAJ SE!
Ena iz med teh je bila tudi Pepca Božič, ko je zelo nesrečno končala, zato ker je pomagala partizanom. Pokončali so jo domači izdajalci domobranci. TAKIH PRIMEROV JE BILO OGROMNO.
VSE JE KRONOLOŠKO ZAPISANO. ZBRISANO BO, ČE SE BO ZGODILO KURJENJE KNJIG, KAR JE ŽE BILO V NAŠI ZGODOVINI!

AUSCHWITZA, je bilo v Sloveniji med vojno kar veliko, GORELE SO CELE VASI, TAK DOGODEK SEM GLEDALA OD DALEČ, LJUDJE SMO BEŽALI, ŽIVINA JE TULILA V HLEVIH, GROZNO JE BILO POSLUŠATI IN GLEDATI, V NOČI, KO JE GORELA VSA VAS.

Kar niso zmogli pospraviti sami domobranci-izdajalce in črnorokci, so vse od kraja staro in mlado izročili Mussoliniju in Hitlerju, da sta opravila nečedne posle na mesto njih.

TAKA JE BILA SLOVENSKA KOLABORACIJA.

OTROCI, ŽRTVE VOJNE

Med 2. svetovno vojno je bilo iz Slovenije izgnanih 20.000 otrok, starih do deset let

MENGELE TREŠČIL DOJENČKA OB TLA

V taborišču se je na božični večer rodil otrok, ki je lepo rasel. Vse v bloku so otrokovi materi pomagale s hrano. Dajale so ji sladkor, mleko v prahu, prepečenec in drugo, kar je bilo na razpolago. Ljubile so tega otroka, saj so v njem videle svoje otroke. Ko je bil otrok star približno mesec dni, je prišel v blok taboriščni zdravnik Mengele in ukazal, naj otroka odnesejo v ambulanto. Nesrečna mati je vpila in prosila in se na vse pretege branila izročiti otroka. Zdravnik se je razjezil, pograbil dete in ga treščil ob tla. Nesrečna mati je planila v zdravnika in mu zasadila nohte v obraz. Zdravnik je vrgel žensko ob tla, jo udaril s pištolo po glavi in jo zadavil. Trupli matere in otroka sta ležali ves dan v bloku. Ženske se po grozovitem dogodku niso mogle potolažiti.

Pavla Kovačič se spominja, da so konec zime začele prihajati v taborišče k materam skupine otrok. O prihodu svojih dveh otrok je povedala: “Moja hčerka je prišla ravno na svoj deveti rojstni dan. Komaj sem jo spoznala, tako je bila suha in slabo oblečena. Na potovanju si je pritrgovala od ust in prihranila nekaj žemljic zame. Jaz pa sem zanjo hranila posušen kruh, da bi vsaj prve dni po prihodu ne trpela gladu. Krčevito sva se objeli in otrok me je prosil, da ga ne pustim več od sebe. Sinko je prispel s četrto skupino. Ob prihodu ga nisem prepoznala. Sedel je ves prezebel v stražarnici. Od vročine je imel razpokane ustnice. Na vožnji, ki je trajala več dni, se je prehladil. Jokal je, se oklepal zaščitne sestre, ki jih je spremljala, in jo prosil, naj ga pelje nazaj v taborišče Neustift. Sploh me ni spoznal. Suval me je od sebe in kričal: “Ti nisi moja mama. Moja mama ima lepe dolge lase in lepe obleke. Moja mama je mlada in lepa, ti si pa grda in stara.” Branil se me je z rokami in nogami. Bilo mije neizmerno hudo. Govoril je samo nemško, slovensko ni znal več.”
V taborišču so se pojavili Američani. To je bil za Pavlo in njuna otroka najsrečnejši dogodek. Z otrokoma je odšla na vrt, kjer so sedeli tesno objeti, njihove misli pa so hitele domov. Iznenada sta otroka zaklicala: “Mama, glej zastave!” Na strehi taborišča sta v vetru plapolali jugoslovanska in ameriška zastava. Vsi presrečni so zapeli Pavlino najljubšo pesem “Bodi zdrava, domovina …”

_______________________________________________

Pretresljivo je srečanje, po tako dolgem času!

Tudi jaz sem doživela tako srečanje, po dolgem, dolgem času s starši. Tega se ne more pozabiti!

“Oh kako je doga dolga pot,
iz tujine pa do doma,
cesta dolga je tako, ….”

Si zgrešil zadnji stavek?

Ne verjamem, da si ga.

Aha, Prababi, ker je Mengele tako, lahko tudi ti. A je to tvoj moto?
Ko bi bila vsaj neumna, pa nisi. Toda zastonj. Nič ne more več ustaviti vašega propada. NIČ. Žalostno je samo da ste cele tri generacije razsuli, in da še naprej zastrupljate še četrto, ali katero že.

Nisem. Si že slišal(a) za vzroke in posledice ter njihov medsebojen vpliv?

Si že slišal za “Kadija te tuži, kadija te sudi”?
No, tukaj je bil pa še rabelj za povrh.

Aha, Boom, tebi je to fizika.

Ja, tako je to. Ostalo je še iz dobrih časov Kraljevine, ko je vaša opcija še kako podpirala diktaturo, katere edina razlika je, da je bila drugačne barve.

Metafizika. Komunizem je bil, ker je tako hotel Bog.

Vaša opcija?

Za razliko od tebe jaz tule nimam svoje opcije.

Je pa zanimivo, kakšno priznanje ti je nehote ušlo. lol

Da je monarhija v kateri je kralj razglasil diktaturo bila isti šmorn kot “dosledna ljudska demokracija”, ki jo je obljubljala OF… lol še enkrat.

Kdo je torej “izdao narod”? :)))

Sistemu, kjer o vsem odloča le en sam človek ali ozka skupina pač ne moreš reči demokracija. Načeloma pa je to čisto vseeno. Bisteno je to, v katerem sistemu ima večina večji občutek osebne svobode.

Jap.

Recimo svoboda gibanja, govora, pisanja, branja, zbiranja… itd itd

Vsega tega je bilo po vojni še manj kot pred njo. O ekonomski svobodi pa sploh ni da bi govoril…

Kje je pol svoboda?

No, če misliš, da je bilo tega res pred vojno kaj dosti več, potem si v precej hudi zmoti. Niso bile prepovedana samo KP, temveč še marikatero levičarsko gibanj, vključno s sindikati. In ne le to, prepovedane so bile tudi stranke na nacionalni osnovi, zato pa so šli S(L)S.ovci in ne nazadnje liberalci v španovijo s srbskimi strankami. Vse za ablast. Pa kaj pol, če si ban, pa kaj pol, če tu ni Slovenija, ampak Dravska banovina, glavno da si na oblasti

No, ja, kar se prepovedi tiče, se je pa po vojni obrnilo. Dolgoročno gledano ravnotežje mora bit :-)))

No ja, po vojni so bile pa prepovedane kar vse stranke razen edine prave.
Ravnotežje pa tako.

Se mi zdi, da bo spet treba mal stvari “uravnotežit”.

Četrti bataljon je imel že od 3. februarja 1944 prebivališče v Javorovici. Iz doline se ni lahko povzpeti do nje. Šentjernej je okoli 180 metrov nad morjem in bi morale sovražne čete premagati več kot 400 metrov višinske razlike, kar ne bi mogli opraviti v kratkem času in ne da bi bili opaženi. Naravna trdnjavica na pobočju Gorjancev pa je imela dvorezno lego. Iz nje držijo izhodi po polju in travnikih, ves okoliš je odprt ter brez naravnih zaklonov in skrivališč. Partizani bi se morali iz vasi umikati po čistini in bi bili pod ognjem sovražnikovega orožja. Sovražnik je dobro preučil vse taktične okolnosti za presenetljiv napad. Vse podrobnosti so mu bile znane, ker je bilo v domobranskih enotah precej domačinov. Dobro so poznali vse dohode v vas. Partizanska budnost na Javorovici je popustila. Skupine partizanov so ponoči hodile na mitinge in se tam zadrževale včasih dolgo po polnoči. Večkrat se je zgodilo, da so šle patrulje in zasede za zavarovanje iz vasi šele kasno zjutraj. Kmetije v dolini so bile razmeroma dobro oskrbljene z živežem, zlasti pa s pijačo. Mitingi so bili bučni in veseli. Ne smemo prezreti tudi dejstva, da so mnogi partizani na mitingih ali proslavah pregloboko pogledali v kozarec. V sredo 15. marca je bilo posebno zanimanje posvečeno pripravljanju mitinga v Vrhpolju. Sovražna skupina je na dan napada 16. marca 1944 štela nekoliko več kot 200 mož, ki pa so bili zelo dobro oboroženi z avtomatskim orožjem. 32. četa se je nad Pleterjami začela vzpenjati proti Ržišču, 31. četa pa je odšla po strmini navzgor proti Javorovici. V temni noči in v polmetrskem snegu sta se koloni ob 3 ponoči bližali cilju. Šele ob 4. uri je odšla na Ržišče partizanska zaseda 20 borcev s tremi puškomitraljezi in puškami. Zasedo so napadli oddelki 32. čete. Dva partizana sta takoj padla, tretji se je ranjen zavlekel v grmovje in se skril. V nadaljnjem boju je padlo še osem partizanov. Komandir je izdal ukaz za umik, ki pa ni bil več mogoč. Rešilo se je le pet borcev, ki so se skrili v gozdu. Dve četi bataljona, ki sta mitingovali v dolini, sta se le počasi vračali na Javorovico. Nekateri so prišli ob 4 uri zjutraj, drugi še za njimi. Ko so prispeli so popadali k počitku. Domobranci pa so že na kmetiji kilometer stran od Javorovice streljali na partizana Šturma. Komandantu bataljona je tedaj postalo jasno, da se bližajo tudi iz smeri Vrhpolja. Zbral je četo in z njo odhitel na vzhodno stran vasi, da bi zasedel bunkerje. Komaj so prišli iz vasi, se je nanje usul silovit ogenj in prizadejal četi osem mrtvih in nekaj ranjenih. Komandant bataljona se je zato vrnil v vas in iskal drugo rešitev. Medtem je nastal v vasi preplah. Nekateri borci so se obnašali paničarsko. Iz streljanja sovražnika je bilo razvidno, da je napad izredno dobro pripravljen, in vsi so se bali, da so popolnoma obkoljeni. Borci niso imeli pri sebi orožja in opreme, spali so večinoma slečeni in v vsesplošni zmešnjavi prvega preplaha niso našli oblek, orožja, obutve. Nekateri so pustili orožje v hišah. Komandant bataljona je ukazal naj se razvrste in krenejo za njim. Tako je bataljon spešil kar po sredi polja, da bi čimprej dosegel Špilerjevo špico. Napaka te odločitve je bila v tem, da je krenil čez snežno poljano s celim bataljonom, ne da bi se prej prepričal, če je pot prosta. Po bataljonu se je usul tako gost ogenj, da je na mah padlo 50 partizanov in partizank. Udarec je bil strahoten in je pogubno vplival na moralno stanje preostalega bataljona. Kar jih je ostalo so se pognali nazaj proti vasi, kjer pa so že bili Nemci in domobranci, ki so jih pričakali z rafali in kosili po borcih. Skupina partizanov z 4 puškomitraljezi se je zatekla v razpadlo kapelico Sv. Ožbolta sredi polja. To je bila edina možnost, da se trenutno skrijejo pred smrtonosnim ognjem in se upro. Borili so se, dokler niso popadali do poslednjega ali so se sami postrelili. Janez Lužar, ki se je rešil je opisal, da je v kapelici videl komandanta Miho Tkalčiča vsega prerešetanega. Med borci je vladal nered. Nikakor se niso mogli razvrstiti v strelce in odgovoriti na sovražni ogenj. Nekateri borci so se hoteli vdati. Po smrti komandanta je Jovan Vukša za poskus preboja zbral samo 15 partizanov. Od 15 se jih je prebilo samo 7, pa še ti so bili ranjeni.
– Novljan , Cankarjeva brigada.

Do tu vse lepo in prav. Potem pa nastopi propagandno poročilo štaba Cankarjeve brigade z dne 29. marca štabu XV. divizije, ki hoče katastrofalni poraz celotnega bataljona pripisati poboju zajetih. Tisti, ki so še bili na bojišču naj bi se predali. Bilo naj bi jih 33. Domobranci naj bi jih postrelili. To so sklepali na podlagi kvazi znanstvene vojne reportaže štaba Cankarjeve brigade z dne 22. marca, ki naj bi ob kapelici našel 33 razvrščenih trupel, ki naj bi jih postrelili. Trupla so bila razvrščena, da so jih pregledali, prešteli in jim pobrali obutev, da ne bi več služila tolovajem. Priče dogodka, ki se ni zgodil, ni in je ne more biti, razen če se kdo spomni lagati. Streljanja politkomisarjev borcem v hrbet štab tudi ne omenja. To, da so se nekateri borci hoteli vdati je seveda bila sramota za boljševiške komisarje in poveljnike. Kako rešiti problem za v bodoče ? Izmisliš si, da domobranci pobijajo ujete in seveda se bo potem težko kakšen partizan predal. Podobno propagando so zganjali Nemci, ki so strašili svoje vojake, da Angleži in Američani streljajo ujetnike, kar v 95 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} primerov ni bilo res, bilo pa je res v 70 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} primerov pri Rusih.

Štab brigade je ugotovil,da so bili vzroki za poraz v tem, da ni bilo na Špilerjevi špici zasede, da štab bataljona ni nadzoroval gorjanškega grebena, da ni nadzoroval obveščevalcev, da bojne patrulje niso bile na svojih mestih in da je bil umik celotnega bataljona preko čistine taktična napaka.

Manjka pripomba o dveh četah pijanih in nenaspanih partizanov.

Po Javorovici so neprestano izboljševali zavarovanje enot v vaseh in na položajih. S časoma so uvedli ostro kontrolo, ki so jo izvajali vsi člani štabov, ki so ponoči in podnevi obiskovali zasede. Sic!

Danes pa najdemo bebaste strokovnjake, ki so videli 400 SSesovcev, zločine in kar je podobne propagande, samo o pijančevanju slovenceljnov nič ne vedo.

Žal je tako. Če v nekem trenutku situacijo premočno nagneš v desno, je treba računat, da se bo že zaradi inercije enkrat v isti meri nagnila v levo.

Resnica. Če bo šlo tako naprej, bo spet potrebna kakšna revolucija. Rdeča, seveda :-)))

Zanimivo, kakšne zaključke ti potegneš ven… Al pa si farbenblind?

Ker dejstva so pač takale:

45 je totalno oblast prevzela KP torej rdeči oz. levi

Zdaj mi pa ti povej, kdaj so prišli na oblast desni? Sem kaj prespal?

Je kje na kakšnem kakorkoli vidnejšem oz. vplivnem mestu v naši državi kdorkoli, ki ne izhaja iz bioloških ali ideoloških krogov bivše partije?

Ja no, saj vemo. Domobranci so za vsakega ujetega partizana za njegovo spreobrnitev. Primeri streljanja svojih pa so poznani tudi iz časa umika domobrancev ’45-tega, ko so nekateri fantje izrazili željo ostati doma.

Ja no, saj vemo. Domobranci so za vsakega ujetega partizana le molili za njegovo spreobrnitev.

Govorim o stanju pred vojno in po njej. 1929-tega je kralj uvedel diktaturo. Slovenski politiki (ki so bili praviloma desni), ki so bili po večini desni, pa so mu bolj ali manj lezli v rit. Tudi na račun celotnega slovenskega naroda, da o zamejcih, predvsem primorskih, niti ne govorimo. Korošec se je na začetku vsaj malo zanje zanimal. Po uvedbi diktature je nanje “pozabil”. Beograjska vlada je imela predobre odnose s fašistično Italijo in ga je bilo očitno strah izgube položaja

Morda si prespal ’91-to +/- nekaj let. Kaj pa je bil po večini Demos (z nekaj izjemami)

Glede ideoloških krogov imaš pa prav. Tudi večina t.im. desnih izhaja od tam. In kaže, da so predvsem slednjim najbolj pri srcu nekatere metode, ki se najraje očitajo bivšemu režimu.

No, kaj je bil Demos?

Bučar, Spomenka, Rupsi, Jambrek, Janša… Tud Peterle je baje imel rdečo knjižico svoje čase.

Žal, razen Bajuka jaz ne najdem nikogar. Pa tudi ta ni dolgo plesal. So mu kar stranko sesuli.

Kaj sem torej prespal?

Najboljšega harmonikaša in orgličarja med politiki in, seveda, obratno.