JAVOROVICA NAD ŠENTJERJNJEM
http://www.peterle.eu/index.php?option=com_content&task=view&id=44&Itemid=37
15 let urednik Revije 2000 in vrsto let glavni urednik revije Tretji dan
Hehe… Tegale gotovo nisem prespal.
Še vedno smo samo pri Bajuku.
tadej,
kaj pa jaz delam tako kot Mengele???
Sem koga ubila, zadušila, ali delala kakšne poizkuse na ljudeh, kot Mengele? Nič takega nisem delala kot Mengele, okupator in domači izdajalci!
Moj moto je samo to, da tebi in tudi tebi podobnim, pod nos pomolim še drugo plat dejanj, ki jih nočete slišati. To so dejanja vaših prednikov, ki jih hočete na vsak način zakriti. NE, NE BOSTE JIH!
Vse je kronološko zapisano.
Jaz sem pa samo nedolžni “Petriček” iz nasprotne strani, za katere vas nikoli ni NIČ skrbelo, brigalo.
Jaz nisem nikogar razsula, razsuli so se sami, ker so se spečali z okupatorjem.
Zastrupili so svoje potomce, ko še kar naprej tukaj trosijo nestrpnost, s teboj vred!
Evo še en link si preberi!
http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042253828
S tem da, hote, ali nehote (kar lepo priznaj, da hote!!!)), pozabljaš, da smo te stvari dnevno poslušati tako v osnovnih, kot srednjih šolah.
Saj ste dobro preparirali vse “tršice”. Še vaš Kučan vam je rekel, da učitelji so in morajo biti “vojaki revolucije”.
Zakaj in čemu se torej sprenevedaš? Si tako zlobna ali pa imaš od tega samo politični dobiček?
V obeh primerih se to za gospo spoštljivih let, za kar se sama večkrat okličeš, ne spodobi.
tadej,
zapomni si že enkrat, da jaz nisem “partizanka”,
sem samo nedolžni “Petriček”, iz druge svetovne vojne v letih 1941 – 1945,
ki se krepko nastradala, zaradi domačih izdajalcev pod vodstvom RKC.
Pa še mnogo takih otrok Petričkov nas je bilo.
Ampak, gospod MOŽINA, se ni spomnil ali hotel napraviti film tudi za nas medvojne Petričke.
Film “Ukradeno otroštvo” – Petrički”, so posneli samo za otroke domobrancev.
Kje sem pa napisala, da ne vidim nič narobe s politIčnimi likvidacijami?
S tem nimam nič in ne obešajte mi tega meni!!
To si napisal TI!
Jaz pišem samo še drugo plat, za katero pa ti ne veš! Ali nočeš vedeti.
Naj vam bo v opomin, da je vojna grda, sem že velikokrat napisala!
______________________________________________________________________
V vednost:
Jaz, PRABABI, NISEM PARTIZANKA! Sem samo nedolžni “Petriček”!
S tem da, hote, ali nehote (kar lepo priznaj, da hote!!!)), pozabljaš, da smo te stvari dnevno poslušati tako v osnovnih, kot srednjih šolah.
Saj ste dobro preparirali vse “tršice”. Še vaš Kučan vam je rekel, da učitelji so in morajo biti “vojaki revolucije”.
Zakaj in čemu se torej sprenevedaš? Si tako zlobna ali pa imaš od tega samo politični dobiček?
V obeh primerih se to za gospo spoštljivih let, za kar se sama večkrat okličeš, ne spodobi.[/quote]
Roman_,
Jaz sem odgovarjala tadeju, tebe nisem omenila! Kaj hočeš od mene???
Tadej me JE izzval in kdor me bo izzival, mu bom odgovorila, primerno njegovemu izzivanju.
Že nakajkrat sem nehala, pa me vedno kdo izziva in se oglasim.
MOTO, je bil namenjen tadeju, sem ti stopila na žulj?
Pišeš: poslušali, preparirali vse “tršice”.
Roman_!
Čakaj, čakaj, kdo pa misliš, da sem jaz? TI meNe ne poznaš, jaz pa tebe NE!
NE OBEŠAJ MI DOGODKOV, ZA KATERE NISEM NIČ KRIVA! SE NE SPRENEVEDAM, SE NIMAM ZA KAJ! “RAZUMEŠ”??
PREBERI STAVEK, KI SEM GA NAPISALA V ODGOVORU TADEJU, NA KONCU POSTA. IN SI GA ZAPOMNI ZA VEDNO!
ZLOBEN SI PA TI, ker si me po nepotrebnem najuril, kot kakšnega izdajalca.
SRAM NAJ TE BO!
SEVEDA, PO TVOJE BI MORALA JAZ BITI TIHO, A NE!? kER SEM STAREJŠA, JA JA.
Nikakršnega dobička nimam, niti političnega! Mogoče, ga imaš ti, ker si se na to spomnil???
NAPIŠI, KJE SEM SE SAMA OKLICALA!!!
Mnogo ljudi me spoštuje, še tukaj, jih je nekaj, zato jim najlešča hvala.
Jih je pa mnogo tukaj, ko me napadajo, med njimi si tudi ti. Da ne omenjam, kaj vse so mi že pripisali v teh štirih letih, ko sem tukaj na MON-u. Naj jim Bog odpusti, če jim more?
Jaz se za njihovo čvekanje ne sekiram več. Primerno odgovorim njihovem nadiranju in stvar je končana. TUDI TEBI SEM!
IN ŠE:
Kje sem ti pa podtikala??? NAPIŠI!
tadej!
Jaz, se ne smilim sama sebi, se nimam za kaj več, bili pa so časi, ko sem se marsikomu smilila, tudi usmiljenje prejemala.
Še danes sem hvaležna vsakemu, ko je kaj dobrega napravil, za mene v tistem hudem času.
Mnogokrat postojim ob prenekaterem grobu ljudi, ki so mi stali takrat ob strani, tudi svečke jim prižigam.
Neham naj si izmišljat izdajalce. Ja, ja, ljudje so bili taki in drugačni, tudi “vodeni” izdajalci so obstajali med vojno. Veliko je bilo takih izdajalcev!
Veliko je napisanega o izdajalcih. Samo ti tega nočeš brati, ti smrdi!
Hudič je, če si slep!
Jaz pa sem izdajo občutila na lastni koži. Pa mnogo je nas bilo takih.
Si morda ti živel med leti 1941-1945???? Je kdo od tvojih bil pri domobrancih? Ko jih zagovarjaš?
POVEJ, PROSIM, KAJ SO DOMOBRANCI NAPRAVILI DOBREGA ZA SLOVENSKI NAROD V LETIH DRUGE SVETOVNE VOJNE!
Tale tvoja ugotovitev, da sem “partizanka” zato, ker se ne strinjam z domobranskim in RKC delovanjem v drugi svetovni vojni, je pa velika BEDARIJA!
tadej!
Cankarjev bataljon na Javorovici je bil izdan!
Še en zapis, ki sem ga prebrala pred kratkim.
“”””V zgodnjih jutranjih urah so 16. marca leta 1944 je ta prijazna vasica nad samostanom Pleterje postala krvavo prizorišče.
Okupatorski vojaki so namreč borce Cankarjevega bataljona presenetili, da se ti niso mogli braniti. Pri tem so sodelovali tudi slovenski domobranci, ki so ujete borce in ranjence umorili ter jih na najbolj krut način iznakazali, tako da jih ni bilo mogoče prepoznati.””””
tadej,
ne bi bilo napak, da si prebereš kakšne zgodovinske zapise, mnogo jih je. Kronološko so zapisani. Zgodovino je potrebno brati kronološko, da se ve, kaj se je zaporedno dogajalo, na eni in drugi strani.
Sicer, je pa za tebe škoda vsake minute časa!
Že spet izdajalci… kamorkol se obrneš. No, kar se Dražgoš tiče se itak že skoz ve – izdajalci so bli kar vaščani.
Izdajalci, izdajalci, izdajalci,
levo desno izdajalci,
za vsakim grmom izdajalci,
hrabri parizanci,
bi zmagal že leta prej,
če ne bi bli
za vsakim grmom izdajalci…
A sm jest tud izdajalc, k nism volil za naše?
A me boste s krampom?
Po mojem ne, k ste alergični na štil…
Ja, za začetek so pobil vso konkurenco, pol pa ni več tko čudn.
hehehe, jaz znam tudi!!!:))))))))))upam da bo tvoj IQ razumel!!!:)))
outdated
http://www.youtube.com/watch?v=9MFGy1MjktY
tole je bolš
teksta glih ne štekam ampak zihr je kul
Zakaj so bili partizani osvoboditelji…..
Zanimiv filmček, lepo osvetli tudi vlogo naših prvih sosedov proti jugu:
OTROCI, ŽRTVE VOJNE
Med 2. svetovno vojno je bilo iz Slovenije izgnanih 20.000 otrok, starih do deset let
MENGELE TREŠČIL DOJENČKA OB TLA
V taborišču se je na božični večer rodil otrok, ki je lepo rasel. Vse v bloku so otrokovi materi pomagale s hrano. Dajale so ji sladkor, mleko v prahu, prepečenec in drugo, kar je bilo na razpolago. Ljubile so tega otroka, saj so v njem videle svoje otroke. Ko je bil otrok star približno mesec dni, je prišel v blok taboriščni zdravnik Mengele in ukazal, naj otroka odnesejo v ambulanto. Nesrečna mati je vpila in prosila in se na vse pretege branila izročiti otroka. Zdravnik se je razjezil, pograbil dete in ga treščil ob tla. Nesrečna mati je planila v zdravnika in mu zasadila nohte v obraz. Zdravnik je vrgel žensko ob tla, jo udaril s pištolo po glavi in jo zadavil. Trupli matere in otroka sta ležali ves dan v bloku. Ženske se po grozovitem dogodku niso mogle potolažiti.
Pavla Kovačič se spominja, da so konec zime začele prihajati v taborišče k materam skupine otrok. O prihodu svojih dveh otrok je povedala: “Moja hčerka je prišla ravno na svoj deveti rojstni dan. Komaj sem jo spoznala, tako je bila suha in slabo oblečena. Na potovanju si je pritrgovala od ust in prihranila nekaj žemljic zame. Jaz pa sem zanjo hranila posušen kruh, da bi vsaj prve dni po prihodu ne trpela gladu. Krčevito sva se objeli in otrok me je prosil, da ga ne pustim več od sebe. Sinko je prispel s četrto skupino. Ob prihodu ga nisem prepoznala. Sedel je ves prezebel v stražarnici. Od vročine je imel razpokane ustnice. Na vožnji, ki je trajala več dni, se je prehladil. Jokal je, se oklepal zaščitne sestre, ki jih je spremljala, in jo prosil, naj ga pelje nazaj v taborišče Neustift. Sploh me ni spoznal. Suval me je od sebe in kričal: “Ti nisi moja mama. Moja mama ima lepe dolge lase in lepe obleke. Moja mama je mlada in lepa, ti si pa grda in stara.” Branil se me je z rokami in nogami. Bilo mije neizmerno hudo. Govoril je samo nemško, slovensko ni znal več.”
V taborišču so se pojavili Američani. To je bil za Pavlo in njuna otroka najsrečnejši dogodek. Z otrokoma je odšla na vrt, kjer so sedeli tesno objeti, njihove misli pa so hitele domov. Iznenada sta otroka zaklicala: “Mama, glej zastave!” Na strehi taborišča sta v vetru plapolali jugoslovanska in ameriška zastava. Vsi presrečni so zapeli Pavlino najljubšo pesem “Bodi zdrava, domovina …”
_______________________________________________
Pretresljivo je srečanje, po tako dolgem času!
Tudi jaz sem doživela tako srečanje, po dolgem, dolgem času s starši. Tega se ne more pozabiti!
“Oh kako je doga dolga pot,
iz tujine pa do doma,
cesta dolga je tako, ….”[/quote]
Takih in podobnih zgodb je bilo ogromno!
Pa menda niso te mamice šle same od sebe v Auschvitz, Rab, Gonars, Renici , da ne naštevam dalje!!!
OTROCI, ŽRTVE VOJNE
Med 2. svetovno vojno je bilo iz Slovenije izgnanih 20.000 otrok, starih do deset let
MENGELE TREŠČIL DOJENČKA OB TLA
V taborišču se je na božični večer rodil otrok, ki je lepo rasel. Vse v bloku so otrokovi materi pomagale s hrano. Dajale so ji sladkor, mleko v prahu, prepečenec in drugo, kar je bilo na razpolago. Ljubile so tega otroka, saj so v njem videle svoje otroke. Ko je bil otrok star približno mesec dni, je prišel v blok taboriščni zdravnik Mengele in ukazal, naj otroka odnesejo v ambulanto. Nesrečna mati je vpila in prosila in se na vse pretege branila izročiti otroka. Zdravnik se je razjezil, pograbil dete in ga treščil ob tla. Nesrečna mati je planila v zdravnika in mu zasadila nohte v obraz. Zdravnik je vrgel žensko ob tla, jo udaril s pištolo po glavi in jo zadavil. Trupli matere in otroka sta ležali ves dan v bloku. Ženske se po grozovitem dogodku niso mogle potolažiti.
Pavla Kovačič se spominja, da so konec zime začele prihajati v taborišče k materam skupine otrok. O prihodu svojih dveh otrok je povedala: “Moja hčerka je prišla ravno na svoj deveti rojstni dan. Komaj sem jo spoznala, tako je bila suha in slabo oblečena. Na potovanju si je pritrgovala od ust in prihranila nekaj žemljic zame. Jaz pa sem zanjo hranila posušen kruh, da bi vsaj prve dni po prihodu ne trpela gladu. Krčevito sva se objeli in otrok me je prosil, da ga ne pustim več od sebe. Sinko je prispel s četrto skupino. Ob prihodu ga nisem prepoznala. Sedel je ves prezebel v stražarnici. Od vročine je imel razpokane ustnice. Na vožnji, ki je trajala več dni, se je prehladil. Jokal je, se oklepal zaščitne sestre, ki jih je spremljala, in jo prosil, naj ga pelje nazaj v taborišče Neustift. Sploh me ni spoznal. Suval me je od sebe in kričal: “Ti nisi moja mama. Moja mama ima lepe dolge lase in lepe obleke. Moja mama je mlada in lepa, ti si pa grda in stara.” Branil se me je z rokami in nogami. Bilo mije neizmerno hudo. Govoril je samo nemško, slovensko ni znal več.”
V taborišču so se pojavili Američani. To je bil za Pavlo in njuna otroka najsrečnejši dogodek. Z otrokoma je odšla na vrt, kjer so sedeli tesno objeti, njihove misli pa so hitele domov. Iznenada sta otroka zaklicala: “Mama, glej zastave!” Na strehi taborišča sta v vetru plapolali jugoslovanska in ameriška zastava. Vsi presrečni so zapeli Pavlino najljubšo pesem “Bodi zdrava, domovina …”
_______________________________________________
Pretresljivo je srečanje, po tako dolgem času!
Tudi jaz sem doživela tako srečanje, po dolgem, dolgem času s starši. Tega se ne more pozabiti!
“Oh kako je doga dolga pot,
iz tujine pa do doma,
cesta dolga je tako, ….”[/quote]
Takih in podobnih zgodb je bilo ogromno!
Pa menda niso te mamice šle same od sebe v Auschvitz, Rab, Gonars, Renici , da ne naštevam dalje!!![/quote]
Presse
Partizansko pobijanje otrok
13.02.11 00:22
Pretresljiv odlomek iz knjige “Otroci, žrtve vojne ( Trpljenje otrok v Jugoslaviji od 1942 do 1948 )” – Ivana Otta, Celjska Mohorjeva Družba 2010
“Pri vhodnih vratih so se pojavili trije begunci, ki sta jih pred seboj priganjala dva partizana. Lica so bila objokana. Ne vem, ali zaradi razočaranja, ker jim beg ni uspel, ali pa so partizani že med potjo grdo ravnali z njimi. Črna vdova je skočila s stola, kot da bi jo kdo vrgel s katapultom. Iz grla se ji je izvil nerazumljivo artikuliran krik triumfa. Stekla je proti skupini in divje mahala z bičem po zraku. Otroci, ki so spregledali njeno nakano, so dvignili v bran roke, toda komisarka je pričela divje tolči po njih z bičem.
Po tem prvem valu nasilja je zagrabila deklico, medtem ko je dečka prepustila partizanom, ki so ju odvlekli v klet, od koder je bilo slišati krike na pomoč. Partizanka je brez besed predala deklico partizanu, ki je stal v njeni bližini, medtem pa je pričela odpenjati pas. Počasi je snela z njega tok s pištolo, ga vrgla na stol, a partizanu je rekla eno samo besedo : Petindvajset !
Partizan je vešče vrgel deklico prek kolena, ji dvignil oblekico, tako da smo ji lahko videli spodnjice in goli gornji del nog. Komisarka je zažvižgala s pasom po tem delu nog, saj je menila, da jo bo to najbolj bolelo. Tolkla je v ritmu, vedno po istem mestu.
Deklica se je vzpenjala in se tresla po vsakem udarcu, toda ni tako vreščala kot oba dečka v kleti. Črna vdova je obstala presenečena nad tem, kako hrabro prenaša ta štirinajstletna deklica bolečine. Trenutek je razmišljala in potem obrnila pas v roki. Do sedaj ga je držala za sponko, ki jo je zdaj obrnila. Zamahnila je in sponka je z vso silo udarila po dekličini koži. Koža je počila in brizgnila je kri. Otrok je kriknil od strašne bolečine, a komisarka je dodala še en udarec in še enega, vse na isto mesto.
Nihče ni štel udarcev. Deklica je pri desetem ali petnajstem udarcu nenadoma utihnila. Izgubila je zavest. Ko so mučitelji to opazili, so jo položili v prah na dvorišču in nekdo je prinesel umivalnik z vodo, s katero je polil onesveščeno. Le s težavo so jo zbudili k zavesti. Nadaljevali so, vendar ne več s sponko. Vseeno, deklica je ponovno izgubila zavest. Ponovno so jo polivali z vodo. Medtem so se ostali dogovarjali s komisarko. Po razgovoru so prenehali z eksekucijo. Iz kleti so prignali oba dečka. Žalostno ju je bilo gledati. Bila sta prretepena in opraskana. Srajčke so jima visele v cunjah, lica nabuhla in presekana z modrimi črtami. Eden je imel presekane ustnice, drugi zaprto in zatečeno oko.
Potisnili so ju k deklici, ki se je ponovno osvestila. Od nekod so prinesli vrv. Neki partizan jo je z bajonetom razrezal na več delov.
S temi vrvmi so zavezali trojici roke na hrbtu.
Črna vdova je zataknila tok s pištolo za pas, s katerim se je prepasala. Izdala je ukaz, ki ga mi nismo slišali, in štirje partizani s puškami so odpeljali otroke s posestva.
Otroci so se opotekali. Niso jokali, toda z vsakim korakom so stokali, saj so jih bolela ranjena telesa. Partizani so jih z rokami potiskali pred seboj.
Poslovili smo se od njih s pogledom sočustvovanja in obžalovanja. Nikoli več jih nismo videli. Le četverica partizanov in njihova delodajalka bi lahko pojasnili skrivnostno izginotje otrok. So jih mar odpeljali do Teharij ali v bližnje gozdove savinjskih hribov ?
Tudi komisarka je o usodi trojice molčala.”
Dolga krvava sled partizansko-komunističnega terorja in zločinov se vleče nepretrgoma od leta 1942 do 1947 čez ozemlje bivše Jugoslavije.
/…/ Partizanski teror je naraščal od prvih posamičnih zločinov do neverjetnih razsežnosti in izvzeti niso bili niti otroci in mladina. Prva četa Belokranjskega odreda je po mučenju ubila kmeta Jožeta Lončariča, kasneje je bila na vrsti še njegova družina. Nekega poletnega popoldneva so partizani na njivi med žetvijo ustrelili njegovo ženo Marijo in hčerko Anico, druga hči Tereza pa je uspela pobegniti.
/…/ V nedeljo zjutraj, 19.julija 1942, je mavrlenska četa obkolila romsko naselje v Kanižarici pri Črnomlju. Samo nekaj prebivalcev se je uspelo rešiti z begom. Partizani so požgali naselje in prebivalce, moške ter ženske z otroki, med katerimi so bili nekateri tudi v plenicah, odpeljali v svoje taborišče na Mavrlen in tam blizu so jih čez nekaj dni vse pobili. Po pričevanjih niso bili ubiti s strelnim orožjem, pač pa na druge načine. Točno število mrtvih ni bilo nikoli znano. Številke se gibljejo od 60 do 100 oseb, od tega več kot 20 otrok.
/…/ Tretja belokranjska četa je 28. maja 1942, ko so italijanski okupatorji iznenada zapustili Sodražico prišla v Sodražico. Skupina Romov je nič hudega sluteč prišla iz Ribnice v Sodražico, kar je bilo zanjo usodno. Partizani so jih ujeli, zaslišali in sodnik Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt. Prebivalci Zapotoka in Zamosteca so videli, kako so jih v dveh kamionih peljali proti Blokam in pod Boncarjem so jih vse postrelili, čeprav je bilo med 16 Romi največ žensk in otrok. Usoda je bila enaka za vse, brez izjeme, za ženske, otroke in dojenčke.
/…/ V novembru 1942 so v vasi Zaklanec partizani ubili tri matere in štiri hčerke; istega leta meseca junija pri vasi Brezova reber v Beli krajini so bile ubite : sestri 16 letna Neža in 18 letna Marija Šukljeta, 12 letna Malka Pečarič in 15 letna Anica Lončarič. V juniju 1945 so na Hrastniškem hribu pobili deset mladih deklet, ki so jih pripeljali iz taborišča Teharje.
/…/ Janez Črnej je ob raziskovanju množičnih grobnic s povojnimi žrtvami naletel tudi na sledove ubitih otrok. V grobišču Golovec je našel otroške copate, v Medlogu so bile hrvaške begunke pobite skupaj z dojenčki.
/…/ Kakšen odnos so imeli komunisti do majhnih otrok, dojenčkov, govori pričanje Janeza Anžlovarja, mladoletnega taboriščnika s Teharij pred komisijo za izvajanje zakona o popravi krivic : ” Nekega dne so partizanke pobrale od žena domobranskih oficirjev majhne otroke, jih natovorile na voz, ki so ga postavile sredi taboriščnega dvorišča in pustile, da so otroci pomrli od vročine. Poslušali smo grozovit jok in klicanje mater teh ubogih otrok. Pozneje sem izvedel, da je tedaj pomrlo 16 otrok, ki še niso shodili.”
Otroci žrtve vojne – Ivan Ott !
Pa menda niso ti otroci šli sami od sebe pred puškino cev in partizanski bič?