JAVOROVICA NAD ŠENTJERJNJEM
OTROCI, ŽRTVE VOJNE
Med 2. svetovno vojno je bilo iz Slovenije izgnanih 20.000 otrok, starih do deset let
MENGELE TREŠČIL DOJENČKA OB TLA
V taborišču se je na božični večer rodil otrok, ki je lepo rasel. Vse v bloku so otrokovi materi pomagale s hrano. Dajale so ji sladkor, mleko v prahu, prepečenec in drugo, kar je bilo na razpolago. Ljubile so tega otroka, saj so v njem videle svoje otroke. Ko je bil otrok star približno mesec dni, je prišel v blok taboriščni zdravnik Mengele in ukazal, naj otroka odnesejo v ambulanto. Nesrečna mati je vpila in prosila in se na vse pretege branila izročiti otroka. Zdravnik se je razjezil, pograbil dete in ga treščil ob tla. Nesrečna mati je planila v zdravnika in mu zasadila nohte v obraz. Zdravnik je vrgel žensko ob tla, jo udaril s pištolo po glavi in jo zadavil. Trupli matere in otroka sta ležali ves dan v bloku. Ženske se po grozovitem dogodku niso mogle potolažiti.
Pavla Kovačič se spominja, da so konec zime začele prihajati v taborišče k materam skupine otrok. O prihodu svojih dveh otrok je povedala: “Moja hčerka je prišla ravno na svoj deveti rojstni dan. Komaj sem jo spoznala, tako je bila suha in slabo oblečena. Na potovanju si je pritrgovala od ust in prihranila nekaj žemljic zame. Jaz pa sem zanjo hranila posušen kruh, da bi vsaj prve dni po prihodu ne trpela gladu. Krčevito sva se objeli in otrok me je prosil, da ga ne pustim več od sebe. Sinko je prispel s četrto skupino. Ob prihodu ga nisem prepoznala. Sedel je ves prezebel v stražarnici. Od vročine je imel razpokane ustnice. Na vožnji, ki je trajala več dni, se je prehladil. Jokal je, se oklepal zaščitne sestre, ki jih je spremljala, in jo prosil, naj ga pelje nazaj v taborišče Neustift. Sploh me ni spoznal. Suval me je od sebe in kričal: “Ti nisi moja mama. Moja mama ima lepe dolge lase in lepe obleke. Moja mama je mlada in lepa, ti si pa grda in stara.” Branil se me je z rokami in nogami. Bilo mije neizmerno hudo. Govoril je samo nemško, slovensko ni znal več.”
V taborišču so se pojavili Američani. To je bil za Pavlo in njuna otroka najsrečnejši dogodek. Z otrokoma je odšla na vrt, kjer so sedeli tesno objeti, njihove misli pa so hitele domov. Iznenada sta otroka zaklicala: “Mama, glej zastave!” Na strehi taborišča sta v vetru plapolali jugoslovanska in ameriška zastava. Vsi presrečni so zapeli Pavlino najljubšo pesem “Bodi zdrava, domovina …”
_______________________________________________
Pretresljivo je srečanje, po tako dolgem času!
Tudi jaz sem doživela tako srečanje, po dolgem, dolgem času s starši. Tega se ne more pozabiti!
“Oh kako je doga dolga pot,
iz tujine pa do doma,
cesta dolga je tako, ….”[/quote]
Takih in podobnih zgodb je bilo ogromno!
Pa menda niso te mamice šle same od sebe v Auschvitz, Rab, Gonars, Renici , da ne naštevam dalje!!![/quote]
Naj bo ta link tudi na večih mestih.
UKRADENI OTROCI SO SE ZNOVA SREČALI
Taboriščniki, ki so jih Nemci leta 1942 na silo ločili od staršev.
Celje – “Zelo težko govorim o tem, ker je bilo tako hudo, da me še danes oblijejo solze. Povsod je bilo slišati krik in jok. ….
http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042302494
To se je dogodilo v Celju leta 1942
Takih in podobnih zgodb je bilo ogromno!
Pa menda niso te mamice šle same od sebe v Auschvitz, Rab, Gonars, Renici , da ne naštevam dalje!!![/quote]
Naj bo ta link tudi na večih mestih.
UKRADENI OTROCI SO SE ZNOVA SREČALI
Taboriščniki, ki so jih Nemci leta 1942 na silo ločili od staršev.
Celje – “Zelo težko govorim o tem, ker je bilo tako hudo, da me še danes oblijejo solze. Povsod je bilo slišati krik in jok. ….
http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042302494
To se je dogodilo v Celju leta 1942[/quote]
OTROCI, ŽRTVE VOJNE
Med 2. svetovno vojno je bilo iz Slovenije izgnanih 20.000 otrok, starih do deset let
MENGELE TREŠČIL DOJENČKA OB TLA
V taborišču se je na božični večer rodil otrok, ki je lepo rasel. Vse v bloku so otrokovi materi pomagale s hrano. Dajale so ji sladkor, mleko v prahu, prepečenec in drugo, kar je bilo na razpolago. Ljubile so tega otroka, saj so v njem videle svoje otroke. Ko je bil otrok star približno mesec dni, je prišel v blok taboriščni zdravnik Mengele in ukazal, naj otroka odnesejo v ambulanto. Nesrečna mati je vpila in prosila in se na vse pretege branila izročiti otroka. Zdravnik se je razjezil, pograbil dete in ga treščil ob tla. Nesrečna mati je planila v zdravnika in mu zasadila nohte v obraz. Zdravnik je vrgel žensko ob tla, jo udaril s pištolo po glavi in jo zadavil. Trupli matere in otroka sta ležali ves dan v bloku. Ženske se po grozovitem dogodku niso mogle potolažiti.[/u]
Pavla Kovačič se spominja, da so konec zime začele prihajati v taborišče k materam skupine otrok. O prihodu svojih dveh otrok je povedala: “Moja hčerka je prišla ravno na svoj deveti rojstni dan. Komaj sem jo spoznala, tako je bila suha in slabo oblečena. Na potovanju si je pritrgovala od ust in prihranila nekaj žemljic zame. Jaz pa sem zanjo hranila posušen kruh, da bi vsaj prve dni po prihodu ne trpela gladu. Krčevito sva se objeli in otrok me je prosil, da ga ne pustim več od sebe. Sinko je prispel s četrto skupino. Ob prihodu ga nisem prepoznala. Sedel je ves prezebel v stražarnici. Od vročine je imel razpokane ustnice. Na vožnji, ki je trajala več dni, se je prehladil. Jokal je, se oklepal zaščitne sestre, ki jih je spremljala, in jo prosil, naj ga pelje nazaj v taborišče Neustift. Sploh me ni spoznal. Suval me je od sebe in kričal: “Ti nisi moja mama. Moja mama ima lepe dolge lase in lepe obleke. Moja mama je mlada in lepa, ti si pa grda in stara.” Branil se me je z rokami in nogami. Bilo mije neizmerno hudo. Govoril je samo nemško, slovensko ni znal več.”
V taborišču so se pojavili Američani. To je bil za Pavlo in njuna otroka najsrečnejši dogodek. Z otrokoma je odšla na vrt, kjer so sedeli tesno objeti, njihove misli pa so hitele domov. Iznenada sta otroka zaklicala: “Mama, glej zastave!” Na strehi taborišča sta v vetru plapolali jugoslovanska in ameriška zastava. Vsi presrečni so zapeli Pavlino najljubšo pesem “Bodi zdrava, domovina …”
_______________________________________________
Pretresljivo je srečanje, po tako dolgem času!
Tudi jaz sem doživela tako srečanje, po dolgem, dolgem času s starši. Tega se ne more pozabiti!
“Oh kako je doga dolga pot,
iz tujine pa do doma,
cesta dolga je tako, ….”
Takih in podobnih zgodb je bilo ogromno!
Pa menda niso te mamice šle same od sebe v Auschvitz, Rab, Gonars, Renici , da ne naštevam dalje!!!
Naj bo ta link tudi na večih mestih.
UKRADENI OTROCI SO SE ZNOVA SREČALI
Taboriščniki, ki so jih Nemci leta 1942 na silo ločili od staršev.
Celje – “Zelo težko govorim o tem, ker je bilo tako hudo, da me še danes oblijejo solze. Povsod je bilo slišati krik in jok. ….
http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042302494
To se je dogodilo v Celju leta 1942
Trpinčenje nič krivih nedolžnih otrok, med WWII., se ne bo nikoli skrilo, pa čeprav nekateri preskakujete take linke.
Pavel Gantar na Javorovici: Ljudje, ki so spravili podjetja v stečaj, morajo odgovarjati
Pavel Gantar na Javorovici: Ljudje, ki so spravili podjetja v stečaj, morajo odgovarjati
http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042441564%5B/quote%5D
od kje temu gospodu pravica do takšne izjave glede na to, da že 20 let greje stolček v parlamentu?
Hahaha, kaj pa si ti??? Bi moral dobiti od tebe dovoljenje??? :-)))))))
Najbolje bo, da se za nekaj časa umakneš, da ti ne bo potrebno poslušati!!! :-))))
Proslav še ni konec!!![/quote]
uf, sam da se ti dogaja….te proslave so očitno edini smisel tvojega življenja….tudi proslavo ob prazniku dela ste komunasledniki očitno sprivatizirali…………
ker so me očitno cenzurirali naj povem, da jih je kar nekaj, ki usmrajujejo parlament predolgo časa…………..
p.s.: me prav firbca, če bo tudi ta komentar delitiran……..
Hahaha, kaj pa si ti??? Bi moral dobiti od tebe dovoljenje??? :-)))))))
Najbolje bo, da se za nekaj časa umakneš, da ti ne bo potrebno poslušati!!! :-))))
Proslav še ni konec!!![/quote]
Povej nam, kako so komunisti/partizani po vojni pobijali nedolžne ljudi. Tudi o tem so napisane knjige. Prepiši kakšen stavek tudi iz teh osovraženih in prepovedanih knjig.
Sicer se na zastopim na politiko ampak jaz sem točno na javorovici poleg tistega šanka eno zelo fejst šefico nategnil.V avtu.Stekla so se zarosila in moram priznat,da nikoli prej in potem nisem tako lepo seksal.Lepo dopoldne ,ko ni bilo nikogar.Ona me je pripeljala tam.Valda nisem zato levičar.Mala je predla kot muca.Ma prekrasno je bilo.Ko sva šla domov me je tako objela,da sem skoraj skup padel.
In zato priznam tale hrib kot najlepšo točko.Nočem slišati kritike glede javorovice.
In še dolgo po tem sem jo razvajal.Zato vi,ki nimate radi javorovice bejžte nekam.