Jaz in Tito
Ah, prelestni čas mladosti. Ko je bila odgovornost nekaj, kar je spadalo na mamina pleča. In so bile sovrstnice manj zmečkane, kot danes. Goodbye teens, hello milf & mature.
Čudovita leta v moji rjavi otroški sobi. Umazani, ker dvajset let ni bilo denarja, da bi jo obnovili. Potem pa smo ga z inflacijskimi krediti in otroškim delom -na črno- vendarle zaslužili. No, če smo pošteni, smo si ga izposodili od prihodnjih generacij.
Res je, da pogosto nismo vedeli, kaj bomo jedli. Toda k sreči je babica delala v hotelu in mama v bolnici in je vedno kaj padlo z miz tovarišev zdravnikov in tovarišic afžjevk. Hrane. In obleke. Nevtralna oblačila, kot npr. kimono puloverje in Startas čevlje smo lahko nosili dečki in deklice. Tako sem jih lahko ponosil za sestro, hlače pa za otroci partijskih funkcionarjev. Takrat smo bili vsi enaki. In ko so oblačila ponosili otroci partijskih funkcionarjev, je bilo pravično in pošteno, da sem jih malo nosil tudi jaz. Zakaj bi jih samo oni?
Stanovanja so bila dosegljiva vsakomur. Naprimer, samski so ga z malo vezami dobili že okoli 50-tega rojstnega dneva. Če jim ni uspelo pa jih je na koncu vendarle srečala pamet in so naredili nezakonskega otroka ali dva, pa je bilo… Ne morete reči, da to ni dosegljivo vsakemu.
Z avtom se nam je bilo dovoljeno voziti, odvisno od registrske številke, na parne ali neparne dni. Če bi ga seveda imeli. Tako pa smo dneve preživljali na kolesih na igrišču. Doma se ni dalo, ker v Ljubljani štiri ure na dan ni bilo elektrike. Milka Planinc jo je po zgledu Chauchescuja prodajala na zahod. Za devize. Tako se je takrat učeno reklo nemškim markam, ki smo jih kupovali na plačilni dan, da bi bil naslednji dan denar, ki so nam ga plačali za delo še kaj vreden.
Toda to nas ni potrlo. Nas, generacije borcev. Nas, odpisanih. Ki smo se v letnih kolonijah, kjer je bilo nasilje pravilo, zabava pa izjema; naučili sadistično mlatiti vrstnike, ki nam jih je bilo dovoljeno. Samo med njimi nekako nikoli ni bilo sinov zastavnika Hađipašića in tovarišice sekretarke Juričič; onadva sta le sadistično mlatila, namlatiti pa ju učiteljice niso pustile. Hvalabogu za sinove obrtnikov, inženirjev in zdomcev. Njih smo vedno lahko!
Čez mejo smo hodili redko. Ne le zato, ker smo živeli v raju ampak tudi zato, ker smo morali vsak prehod meje drago plačati. Meni nikoli ni bilo usojeno; toda z našimi ljudmi so morali na dekadentnem kapitalističnem zahodu zelo grdo ravnati, saj so se nazaj vračali vsi zabuhli; kot bi nosili trojne kavbojke. Pa še smrdeli so po kavi. Še danes ne razumem, zakaj so imeli tisti z malo-obmejnimi prepustnicami vedno najlepše punce?
Najboljši ljudje, ki so hodili čez mejo so bili špediterji. Moji junaki! Nikoli ne bom pozabil dneva, ko mi je mož mamine prijateljice v skritem kotičku svojega tovornjaka pripeljal ZX Spectrum ali Mavrico, kot smo jo tedaj romantično imenovali. Na njej sem potem dneve in noči igral računalniške igre, katerih cilj je bil čez mejo prešvercati računalnik. Eno izmed njih -Kontrabant- je napisal celo minister za razvoj prejšnje vlade Žiga Turk. S programom Quill. Za tristo evrski ZX Spectrum je moja mama varčevala šest mesecev, za Amstrad CPC pa sem pri 13-tih letih na črno vlival plastične zamaške.
Kako ne bi, ko je bilo pa igrati jonasove gusarske igrice skoraj tako zabavno, kot šolske igre s tovarišicami (prevod: učiteljicami). Spominjam se razigranih učiteljic, ki so govorile v ugankah. Povedale so iztočnico, mi pa smo morali zaključiti modro misel. Naprimer, učiteljica bi rekla: “Dobro jutro otroci. Za domovino!”. Otroci pa bi odgovorili: “Po titovi poti naprej.” Ali pa: “Otroci, danes je 9. maj. Smrt fašizmu.” Na kar bi otroci odgovorili s: “Svoboda narodu” in pohiteli na šolski hodnik, kjer so nam vojaki JLA kazali mitraljeze, minomete in drugo zanimivo orožje ter nas spraševali: “Ej, mali, imaš sestru?”
Izjemno miselno širino, ki so jo v tistem času pridobili ugledni, strokovni in neodvisni misleci, ki znajo porabiti ure za kritiziranje ameriške prisege “one nation under God, indivisible, with justice and liberty for all” ali pa prvega stavka Švicarske ustave “Im Namen Gottes des Allmächtigen,” po drugi strani pa leta 2009 imenujejo ulice po Titu ni mogoče razumeti; če tega niste preživeli.
Edino 25. maj je bil vedno težak. Malošolčke so nas učiteljice prisilile stati ob cestah na vročem soncu in poslušati neumnosti, kakršne danes pišejo razni Miheljaki in ki jih nihče ni razumel (in jih tudi danes ne, saj jih je vendar treba “čutiti”). Nakar je mimo švignil črn mercedez z zatemnjenimi stekli. Zzzzuuum. Mercedes. Si predstavljate?
Vedno pa so živeli tudi tisti, ki so nas sovražili. Zahodnjaki, pa tudi notranji škodljivci. Dnevno smo brali, kako so jih policisti ulovili in naučili kozjih molitvic. Tako je bilo prav. Bili so nadležni. Skrajno nadležni. Ampak takrat niso dobili priložnosti, da bi nas jezili. Tako kot nas danes v tej neoliberalistični-takoimenovani-demokraciji.
Socializem je bil do njih izjemno mil. Na začetku smo jih res kar streljali. Ampak do konca petdesetih so najbolj trdokožni že zbežali na dekadentni zahod, kamor so tudi spadali. No, ali pa končali v jamah. Za tiste, ki so slučajno z branjem napačnih knjig prišli do krivoverskih spoznanj, naprimer zamisli o volilni pravici, človekovih pravicah ali kaj podobno norega, pa smo zgradili zapore. Kakšne človekove pravice? Saj so bile. Za vse, ki so bili tiho. Manjšina, ker si ni upala črhniti nič pametnega. In večina, ki preprosto ni imela nič pametnega za povedati. Resda so bili zapori za “politične” na začetku nehumani; pozneje pa se je stanje zelo popravilo in smo jih zapirali v kvalitetne civilne zapore; med morilce in posiljevalce.
Nekako do sedemdesetih, ko smo uspeli uničiti vso razumno opozicijo in je ostala le zmedena peščica mladih, ki nas je leta 1968 presenetila, ko je protestirala za več socializma. Za manj razlik. IN za pravice črncev. Ker pravice črncev morajo biti, smo z njimi ravnali v rokavicah. Malo smo jih namlatili, malo smo jim ogrozili eksistenco in nad njimi izvajali mobbing, če je šlo, smo jim še povaljali dekleta in potem ponudili varne državne službe in so odnehali. Večina. Konec koncev so imeli socializem. In ko smo jim dali stanovanja in vodilne položaje in so sami postali del sistema razlik so se zadovoljili kar s pravicami za črnce.
Nenazadnje jim nikoli več ni bilo treba stati v sto metrskih vrstah za pralni prašek pred Namo ali čakati na staro, rabljeno stoenko pod blokom oglaševalca ob petih zjutraj.
Pa tudi beseda podnajemništvo se jim ni tako globoko vtisnila v zavest, da bi jo še danes zamenjevali za najemništvo. Podnajemništvo je pomenilo, da smo najeli stanovanje od najemnikov. Običajno od družbenih najemnikov, ki so imeli pomotoma še enega.
In potem je nekega rajskega dne začelo vsenaokrog pokati. Najprej samo malo, drobna bombica in rafal. Potem je nek tovariš kapetan že kar pošteno nažigal po Gornji Radgoni. In Borovem selu. In na koncu so razrušili Vukovar, ubili Sarajevo in počistili Srebrenico. Štiri leta smo gledali trupla in se spraševali, kje je vse tisto dobro in humano, ki ga je 50 let socializma domnevno pustilo v ljudeh?
Nekateri smo našli odgovor.
Drugi pa ga še iščejo.
Tito in jaz,
si nadarjen kot pisec. Podaljšaj ta slikovit prerez življenja zadnjih nekaj desetletij v tem prostoru v kaj trše vezanega …
Če dovoliš nasvet: pusti, da si lastne zaključke ljudje ustvarjajo sami (ker z ‘vsiljenimi’ dosežeš kvečjemu obratno od sprva željenega, pa še večji ‘umetnički dojam’ dosežeš, če pustiš kaj odprtega za lastne interpretacije).
hmmm, lepo bi bilo da bi vsakdo navedel link od kje kopira!!!:))))
http://www.najdi.si/trident/quickpreview.jsp?hpage=web&q=Ah{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2C+prelestni+{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}C4{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}8Das+mladosti&qpts=502&rn=388342
Moj odgovor na temo: ali se je kje zlagal (originalni avtor, da ne bo pomote)…..se pa najde tamkaj še marsikaj zanimivega….npr. tole:
Ker sva z mladim wannabe Cankarjem glede na čas, v katerem je izsilil od svoje matere, da si je od ust pritrgala denar za skodelico Spectruma, približno enako stara, mu izrekam iskreno sožalje za težko mladost, hkrati pa si drznem navreč nekaj misli, ki utegnejo omajati verodostojnost njegovih grenkih spominov.
Redukcije so bile v zelo omejenem obdobju, v času vladavine Milke Planinc (1981-1983). Prav tako vožnja z avtomobilom po sistemu par-nepar, depozit, pomanjkanje banan, pralnega praška in limon. Ves ostali čas smo imeli na razpolago vse razen kinder jajc, brez katerih se je dalo čisto dobro odrasti. Z izjemo omenjenega obdobja smo čez mejo hodili brez težav, depozitu se je dalo pa tudi izogniti – s šolskimi izleti v okviru kulturnih dni, s kao službenimi potovanji, s sindikalci, že naslednje leto je bila uredba o depozitu omiljena in kmalu tudi ukinjena. Tudi izšolati se je dalo brez Spectruma in brez Amstrada, ki očitno avtorju glede na to, da ni postal niti vrhunski programer, kaj šele Bill Gates, nista nič koristila, razen da je z njimi kompenziral manjvrednostni kompleks pred svojimi sošolci in zabijal čas za igranje igric, namesto da bi počel kaj pametnejšega (jaz sem v času od 12-19 prebrala vse debele špehe svetovnih klasikov in zraven še pol mestne knjižnice).
Hodili smo v kolonije, kjer so nasilnike in pretepače ukrotili ali poslali domov (v glavnem je šlo za nevzgojene in neprilagojene, danes bi rekli sociopatske mulce, iz katerih so zrasli libertarci).
Na prihod črne limuzine smo čakali z veseljem, ker nam je zato odpadel pouk, dalo se je pa tudi neopazno izmuzniti. Kdor govori drugače, laže, kot pes teče.
Najbolj pretresljiv je pa spomin na umazano sobo, ki mu je komunisti niso dovolili prenoviti (pospravljanje, beljenje in pleskanje je bil glede na libertarčeve spomine očitno greh, zaradi katerega si najmanj letel iz partije).
Vse skupaj je bedno pisunjenje, ki mu morda verjamejo zagrenjeni pubertetniki, iz katerih so se včasih rekrutirali skinheadi in viole, danes pa neoborci proti komunizmu in karantanoidni psihotiki. Mimogrede, zagrenjeni slog nekoliko spominja na tistega nesrečnika nekaj postov niže, ki so mu na naboru menda vtaknili prst v rit, zaradi česar je dobil erekcijo – z aviona se vidi dobro prepoznavna sadomazohistična nota v obeh sestavkih.
Tito in JAZ??? Že naslov je bedno zastavljen, da bolj ne more biti. Kdo si ti in kdo je Tito. Drugi je že dolgo tega odšel v zasluženo onostranstvo, ti kot ti pa nisi nič! Poznamo trditve: Država to sem jaz, če ni mene ni države, so le smeti? Ko se meni zahoče, jo spremenim po svoje vključno s spremembo ustave izključno po moji želji???
To ni to niti od daleč. Frančišek ti je že na začetku lepo napisal, da ti ne bo uspelo in ti tudi ne more.
O tem bi lahko pisali veliko, a naj bo na kratko.
Hotel si povedati nekaj takega: Črna soba in jaz sedim kot kup nesreče. Lepo bi bilo, da bi jo nekdo očistil in pobelil, a kaj ko nima kdo. Jaz, jaz pa tega že ne bom delal. To se pa res ne spodobi. A sploh veste kdo sem jaz? In soba ostane umazana in črna, kot še marsikaj drugega. Pa sploh ni važno, kakšen sistem vlada v državi in po svetu.
Pa se vrnimo proti začetku. Vojna je bila. Si sploh pomislil kdaj, kaj je vojna? Nikdar. Država se je postavila na noge, bilo je kot je bilo, bilo je težko zelo težko. Zakaj je tako bilo in tudi danes ni lahko, niti slučajno, pa kdaj drugič.
Bili smo reveži, imeli nismo nič. en velik nič. Vsi tisti, ki smo pred desetletji kdaj bili ob italijanski, pa tudi avstrijski meji smo v vsaki zakotni vasi videli vsaj tri benzinske servise, na njih pa dolge kolone tujcev, ki so kupovali gorivo. Le kaj so tu iskali? V vsaki vasi so bile številne mesnice, številne gostilne, vedno polne gostov, največ tujcev. In kaj je danes? NIČ. Še vedno so vidne lokacije, kjer so ti servisi obratovali, ki so vse zaraščene in zanemarjene.
Imeli smo par nepar. A imeli so ga tudi Italijani in to še več časa kot mi.
Upam, da si gledal zadnji Tednik na RTV SLO, ko so opravili anketo o odhodu na dopust leta 1969 in letos. Takrat so vsi brez izjeme odgovorili, da bodo šli na dopust. S fičkom a bodo šli. Letos so spet opravili razgovor, a stanje je dramatično in niti eden ni dejal, da bo šel na dopust. Vsi so povedali, leta 1969 je bilo veliko bolje.
Res je, veliko je bilo napak, pa tudi danes so, če več jih je. V 70.-tih letih so govorili, kako je gospodarstvo slabo, nobenih končnih izdelkov, vse se dela le kot polizdelke, po domače na izvijač. In kaj je danes? NIČ, še tega ni več, je le armada brezposelnih in na drugi strani kup tajkunov, ki si celo državo uredijo po svoje in kakor se jim zahoče.
Tako da je gospa Ljudmila usekala močmo mimo, ko je tako izpostavila kupovanje plenic v Italiji. Takrat smo hodili, danes ne hodimo več.
Da ne govorim, kako se nenehno hvali s svojih materinstvom, bolj kot da bi bila edina ki to dela. Takšno obnašanje do vseh ostalih staršev ne sodi nikamor in je daleč od demokratičnega, kar ona tako rada povdari, dela pa čisto nekaj drugega kot govori. Če bo hotela res kaj pokazati in ne samo ona bo potrebno vse skupaj temeljito spremeniti.
Frančišek ti si psihotični agresivni bollnik.Če bi bila še enkrat vojna biti takoj ustanovil domobranska oporišča v cerkvah.In če bi jih uporniki oziroma osvoboditelji skušali napasti,bi se domobranci skriti v cerkvah na veliko izgovarjali,da so uporniki(partizani)”načrtn0″uničevali cerkve.Kar pa je seveda smešno in logično neresnično.
Precej so jih pospravili v umobolnice pod pretvezo, da so asocialne osebnosti, ker se niso podredili rdečemu sistemu. Partizan ti si pa z dušo in telesom rdeč, si pa zagotovo moral imeti kake bolj resne motnje, da so te strpali na zdravljenje, kakor navajaš. Sicer pa povprašaj svojo komunistično tovarišico varuhinjo človekovih pravic, katera izhaja iz te stroke, ona ti bo vedela povedati koliko poštenih državljanov so pospravili po umobolnicah. Pa naj kdo poreče kaj slabega o Titovih časih.