Jaz pa prihajam ……
…… le pozdravit, da me ne pozabite.
Ne, ne, prijatelji moji, tukaj sem, za ekratnom,
v delu do grla, v grlo mi že voda teče. In potem
me nekdo razjezi, se z njim sporečem, ker se
ime za poštenjaka, je pa v bistvu pravi smotko,
jaz pa pošizim, ker življenje ni drugega, kot ena
šit stvar, ki nas zbuja in spravlja spat. Sem utrujena,
na podnu svojega razpoloženja, zato sem se želela
za dan dva malo umaknit in k sebi spravit. Bo že,
verjemite, prijatelji, bo že. Jutri bo bolje in jutri se
vam javim!
Imejte se lepo, pozdravljam in pocmočkam vas,
hudo hudo pa pogrešam KR in …… ma kaj bi!
Nismo s popkovino skupaj privezani, ne moremo
drugače kot tako, kot je. Še dobro, da imam NAŠEGA
JANIIJA, MURENČKA, pa da ne gorovim posebej o
TONČIJU …….. SEBIJU, ja, še dobro, da obstajajo te častne
izjeme, zaradi katerih se mi zazdi, da smisel vseeno nekje
je ……………
Pocmakam vse in objemam in pridem ….. ko spet kaj
utegnem !
Dekleta, mislite name, zdaj in včeraj in jutri in tudi, ko me ni.
Ker takrat najboj sem!
Mati Tereza je dejala, da sta “osamljenost in občutek
nezaželenosti najhujše uboštvo.”
Moj bog, kolikokrag v življenju se človek mora soočiti s
to preprosto in enostavno resnico……….
Tu sem, vedno, le oglasiti se vedno ne
morem …. ali mi ne dopušča razpoloženje,
ali je čas moj gospodar …… a tu sem. In
bom …… morda za dan ali dva izginem ….
pa se spet narišem. Saj ne morem brez vas …..
le kako……. ste moje rdeča krvna telesca, ste
adrenalinček …… ste …… moji prijatelji …… in
če pomislim še na mojo Niobči, pa na Muco,
pa na vse, ki jih res ni ………………….!!!! Le kako
jaz reva uboga brez vas …. NJET, NI MAŽNU !
Yeeeeeeeeeessssssssss, Jani.
Enkrat za ziher morata prit s Saškom in ostalo
klapo gor k meni. Morda ti bo takrat jasen tudi
Saškov vzdih, saj veš, on pa rely in to …………..
Veš, Jani, pri nas je tako: tudi če je v grapi,
je še vedno s’tebo!
Pa naj bo, danes naj bo v grapi …… in morti jutri
tudi še ………..