Je komu še kaj do ………
……… branja moje nove zgodbice?
Muca, razlog za moje pisanje si pa ti in
tvoja tema o nostalgiji?
Bom samo malo načela in če bo kdo še
želel prebirati, gremo naprej, če ne ………
ostanemo samo na tem !
…………………
Stala je med vrati, nestrpno in s strahom v duši čakajoč materin odgovor. Mati pa jo je le ošinila s pogledom, se obrnila in izginila po stopnicah…. brez odgovora. Kot že tolikokrat poprej …. in potem nikoli ni izvedela, kaj bi ji mati dejala, če bi ji kaj odgovorila, ker se je nikdar ni upala še enkrat vprašati.
Tiho je vzdihnila in se tudi sama prestopila. Otožen je bil njen korak, bolestno otožen je bil njen vzdih, ki bi še slabemu poznavalcu bolne mladostne duše in neživete mladosti dal vedeti vso moč bolečine, s katero se je dekle tisti hip bojevalo in se v sebi spraševalo:
“Le čemu? Zakaj se to dogaja meni, zakaj moram samo jaz ostajati vedno doma, vedno v skrbi za vse pri hiši, prijateljice in sošolke pa lahko gredo v kino, na ples, lahko se zvečer malo pomenkujejo pred hišo, lahko sanjarijo in hrepenijo pod milim nebom, v zvezdnati noči…. le zakaj meni to ni dano?”
Solza je tiho spolzela po licu mladega in življenja lačnega dekleta, tiho, kot polzi mimo nje najlepši čas, čas cvetenja mladosti, čas deklištva, ki ga ona očitno nikoli ne bo doživljala …. korak ji je za hip obstal, oči so se dvignile k nabožni sliki, ki je visela na zidu pred njo. Še vedno je kljuvala v njej žalost, ki se je jela počasi spreminjati v nemočno jezo in bes.
“Presneto, le zakaj pa sem celi dan pomivala in ribala ta lesena tla in stopnice, če zdaj ne smem v kino …?” je kljuvalo v njej. V njej je v tišini lepo počiščene in poribane kuhinje, v kateri je še dišalo po milu, s katerim je porbiala lesene deske dozorel sklep. “Šla bom v kino, pa četudi se cel cvet podere. Zaslužila sem si to, cel božji dan sem pomivala, prala, čistila, ribala, obljubljeno mi je bilo, če to postorim to in ono, da bom lahko šla ….šla bom, res bom šla …..!!!” in že jela iz štedilnika ob strani jemati v lavor toplo vodo za pranje dolgih las, ki so bili ta hip največji problem. Lasje so bili dolgi, da je sedla nanje in se bodo dolgo dolgo sušili. Fena pa pri hiši ni bilo, le toplo sonce in pomoč rok, s katerimi bi si lahko pomagala pri sušenju las. Ampak, bila je odločena in zdaj si je oprala lase, si jih z vso ihto sušila in brisala in brisala, dokler ni imela občutka, da so že toliko suhi, da jih lahko splete v eno kito na desni strani. In potem ……..
——————————-