Velikokrat sem že opazila, da se kar nekako opravičujete, če berete knjige, ki so opredeljene kot “plaža”. Pa da jih berete samo zato, ker ste trenutno na dopustu, ipd. Ne razumem zakaj. Vsak naj pač bere tisto, kar mu ustreza, meni npr. včasih paše zahtevnejše, drugič pa nezahtevno branje. Pa takrat “plaže” ne skrivam v platnice Dostojevskega.

Kaj mislite?

Pozdrav,

leni

Se strinjam stabo…. !!!:)

Seveda ni greh. Je pa škoda lastnega časa, če branje dojemaš z vidika osebnega napredka(v kakršnem koli smislu). Kot stopicanje na mestu ali kot branje rumenega tiska. Za katerega tudi nekako ne priznamo, da ga čitamo.
Morda je boljše vprašanje, če je tako branje smiselno. Greh je ena taka kategorija, ki vzbuja v človeku še kopico negativnih občutij.

Meni pomeni oznaka “plažno čtivo” pač lahko branje – takšno knjigo, ki jo prebereš in pozabiš. Sploh je ne jemljem (in ne omenjam) kot “negativno” oznako. To ni greh in tega se ne sramujem. Če je takšno branje smiselno? Mislim da ja, saj meni pomeni sprostitev po službi (še prej pa po študiju), da sem lahko dala možgane na pašo – namesto da gledam TV pač berem. Zabijanje časa? Mogoče pa res. Ampak mojega časa.
Pri sebi opažam da imam različna “bralna obdobja”. Pred leti (recimo v iskanju same sebe ali kaj) sem prebirala P. Coelha, Celestinsko prerokbo, Deseto spoznanje – takšne knjige sem “požirala”. Še več – s prijateljem sva istočasno brala enaki knjigi in si pošiljala SMS spročila s številko strani in citatom….. Takrat so me te knjige polnile. Zdaj ne morem prebrati nobene od teh knjig. Pa se zaradi tega ne mečem ob tla. Vzamem ob roke Dnevnik B. Jones, preberem par strani in si mislim, da bi lahko bilo še slabše ;-)).
Trenutno mi služba pobere vso energijo ki jo premorem za razmišjanje in segam po lahkih knjigah. “Resne” in “težke” knjige se mi zdi zdajle škoda brati, ker jih bom samo na hitro preletela in od njih ne bom imela nič. Pripravljam se, da bom spet prebrala obvezno čtivo iz srednje šole (takrat je to bilo nujno zlo, pa so bile vse po vrsti dobre knjige) ampak bo še malo počakalo.
Glede rumenega tiska pa – jaz ga berem pri frizerju, priznam ;-)).

zakaj neki? vsakemu svoje oz. tisto, kar mu paše… jaz niti slučajno ne berem težkih knjig, ker mi je branje predvsem sprostitev.

Jaz berem kakšnih 15 minut pred spanjem. To pomeni okoli pol enih zjutraj. Za odklop. Kaj težjega kot “plaža” sploh ne pride na vrsto. Že to včasih naslednji dan preberem še tisto od prejšnjega dne, ker pozabim. Cel dan v pogonu, strokovno branje v službi, popoldne z otrokoma,… ni časa za kaj resnejšega, ko ob branju le ne moreš biti tako skurjen, da črke kar plešejo pred očmi.

Sem pa mislila da moram samo jaz včasih naslednji dan “ponoviti vajo”, ker nisem sigurna kaj sem nazadnje sploh brala ;-))….

Oblutek imam, da je ta forum v bolj kakor proti ‘plaži’ naperjen proti zahtevnejši literaturi, ker se vsi pritožujejo čeznjo. Kot, da branje, ki zahteva malce več osebnega napora škoduje zdravju.

Nisem še zasledila da bi na platnicah pisalo “škodi zdravju” ;-)).

Kaj osebno napornega nam pa ti predlagaš v branje?

haha, plažo skrivat v platnice Dostojevskega! dobra fora! :)))

eh, pa sej ne gre samo za Dostojevskega!!! z branjem pač razvijamo osebni okus in sčasoma ugotovimo, da ponavljajoče se klišeje vedno težje prebavljamo. Mene je knjiga Nore Roberts dolgočasila bolj kot katerikoli “težki” roman, ker je tako predvidljiva, liki pa “lepotice s pčeničnimi lasmi in južnjaškim šarmom” in pa seveda “možati, rahlo zagrenjeni in mišičasti samotarji, ki samo čakajo na tisto s pšeničnimi lasmi”, da jih reši. Sori, če pretiravam 🙂
Nazadnje me je zelo zabavala knjiga White teeth od zadie smith, ki se jo prebrala na potovanju. ko mi bo pa sonce tako scvrlo možgane, da bom sposobna brati le victorio holt, se pa raje umaknem v senco :)))

eh, pa sej ne gre samo za Dostojevskega!!! z branjem pač razvijamo osebni okus in sčasoma ugotovimo, da ponavljajoče se klišeje vedno težje prebavljamo. Mene je knjiga Nore Roberts dolgočasila bolj kot katerikoli “težki” roman, ker je tako predvidljiva, liki pa “lepotice s pšeničnimi lasmi in južnjaškim šarmom” in pa seveda “možati, rahlo zagrenjeni in mišičasti samotarji, ki samo čakajo na tisto s pšeničnimi lasmi”, da jih reši. Sori, če pretiravam 🙂
Nazadnje me je zelo zabavala knjiga White teeth od zadie smith, ki se jo prebrala na potovanju. ko mi bo pa sonce tako scvrlo možgane, da bom sposobna brati le victorio holt, se pa raje umaknem v senco :)))

Jaz obožujem takšno branje, še v službi se pogovarjamo in predebatiramo kaj je katera prebrala. Največ berem zvečer pred spanjem ,kakšno urico ki me tudi prijetno uspava.
lahko noč

Geri, potem preberi knjige Romane Berni, gotovo ti bodo všeč. Jaz sem že nekaj časa nazaj prebrala njeno Stava, pravkar pa sem končala z branjem še ene njene knjige Poroka iz maščevanja. Piše ful zanimivo in napeto, knjige kar ne moreš odložiti. Slišala sem, da je pred kratkim izdala še eno knjigo, vendar se še nisem dotolkla do informacije, kakšen je naslov.

Živjo Stina
Za Romano BERNI ŠE NISEM SLIŠALA.
Si mi pa dala idejo, takoj ko grem v knjižnico bom vprašala zanjo. Večkrat jemljem že prebrane,ker nevem več kaj vzeti.
lp geri