Malo sem brskala po tujih forumih, kako drugje ljudje dojemajo ljubezen in predanost nekomu. Zelo pozitivni in zreli odgovori res na nivoju. Nikjer nisem zasledila, da bi se uporabniki žalili med sabo. Skupno mnenje jim je vsem, da je človek lahko srečen že, če doživi tisto, da lahko nekoga ljubi, ima rad. Ne gre tukaj za zaljubljenost ali seks, ampak ljubezen na višji ravni. Globoka srčna ljubezen.

Jaz osebno mislim, da Slovenci tega niso zmožni. Da ljubijo brezpogojno. Tega tu ni. Slovenci so glede čustvovanja zelo hladni, egoistični, osiromašeni in prikrajšani, dokaz za to je ta forum in svet okoli mene.

Žal ljubezen vedno manj velja in se vedno manj spoštuje. Tistega, ki ljubi, imajo za bebčka, sanjača, malikovalca in naivneža. Zaradi tega ima potem človek tudi sam občutek, da je norec, ker ima nekoga rad. Berem v vaših temah, da vam ta ljubezen res ogromno manjka. Žal sta v večino zmagala materializem in zloba.

To je resnično vprašanje ni zajebancija.

Si se kdaj vprašala zakaj bi kdorkoli imel rad nekoga kot si ti, polnega predsodkov, stokanja, jokanja, pritoževanja? Kaj točno je tukaj všečnega? Bore malo je moje skromno mnenje.

Seveda, spremenila se pa tudi ne boš. Ljudje se spremenijo samo iz čiste nuje. Tako da bo ostalo kakor je.

No zdaj pa jokaj naprej o hladnih slovencih in ne vem kdo vse ti je še kriv. Kot da me ni bilo 🙉🙈

Ni lepo vnaprej soditi česa je kdo zmožen, sploh pa ne kar cel narod. Ta del bi bil traparija – kar se mene tiče.

Sama ideja je pa vsekakor prava. Sam sem do tega prišel nekje v svojih 30-ih… in res je že to sreča in dovolj za dobro življenje. Da tisti globok občutek izpolnjenosti, ko človek počne dobro stvar iz pravega (dobrega) razloga in nikomur ne škoduje.

Sploh ne gre za mene, gre za vprašanje na splošno in opažanje sveta okoli mene. Ko sem brala odgovore na tujih forumih, ti res kar srce zaigra, ko samo bereš lepe misli neznanih ljudi. Tudi če se ne poznajo med sabo, en drugemu želijo srečo v ljubezni, si voščijo praznike in dobre partnerje. Tukaj pa pričakovano takoj v napad name. Jaz sem v življenju veliko dajala in ponudila najboljše, in ta občutek me je vedno bogatil. In to je tudi moje naslovno vprašanje. Pač jaz se počutim veliko bolje in sem srečna, da nekoga osrečim ali da ve, da ga imam rada recimo. Kako se pa ta zgodba lahko nadaljuje, pa sploh ni važno. In kako jaz stokam v resnici, pa nihče ne ve razen tistega, ki je ob meni. Tu gor pa večinoma pišem o gnili državi in gnilih politikih, ki verjetno tudi ne vedo, kako je ljubiti.

Kdor se gre ta “projekt” ljubiti druge, mora imeti vsaj eno osebo, ob kateri se sam čuti ljubljenega, sprejetega, spoštovanega. Kot ugotavljaš, je veliko zlobe. Če nazaj dobivaš zgolj to, se hitro iztrosiš. Mislim pa, da se ljubezen bolj kaže v dejanjih kot v čustvih.

Slabih karakterjev je povsod dosti.ne samo v Sloveniji. Sem iz tiste generacije ki je bila ponosna ljubiti. A nikoli v lajfu ne gre po načrtih. Tudi mene je spremljala smola v ljubezni, pa nikogar recimo za to ne sovražim. Je pa čedalje težje najti nekoga ki bo cenil tvoj trud zato ne pričakuj preveč

Midva se imava preprosto rada. Sva dozorela skupaj in sem prepričana, da se postarava skupaj. Dva romantika na kup. Tako, da nikoli že vnaprej obupat.

Ne morš grdo mislt in dobro čutit.

Hm, zanimiva besedna povezava “projekt ljubiti druge”. Očitno je zate nekdo kot predmet za katerega moraš imeti skico ali projekt. Brez globine.

Izčrpa te lahko le lastna neumnost, če dovoliš sebi in drugemu. Očitno je med ljubiti in izčrpavati tanka linija. Vseeno pa je imeti rad nekoga čustvo, ki osrečuje. V kakšnem kontekstu pa verjetno vsak zase ve.

Res utopija o tem razglabljat na monu. Se ti res zdi da monovci premorejo ljubezen?

Ljubezen se čuti v srcu, namenjena je sebi in vsem drugim živim bitjem,naravi, življenju samemu, ne samo posamezniku, pa ni povezana s seksom.

Misliš tudi o sebi to isto, kar sicer o Slovencih?

Ne more biti isto. Sigurno pa se najdejo izjeme z obeh strani.

*

Na naslovno vprašanje je odgovoril samo rok. Hvala. Nekako tako sem mislila ja.

*

Za Anonimno 8622

Lahko imamo radi tudi naravo, zakaj pa ne. Jaz poznam eno lepo zgodbo o kamenčku in drevesu, tako da lahko smo srečni res, če smo povezani z naravo.

Mogoče je najbolj pristna ljubezen do otroka. Tam imaš kot starš otroka  neskončno rad ne glede na to kaj dobiš nazaj. Vsaj jaz sem taka do otrok. Pri partnerstvu je meja med ljubeznijo in sovraštvom bližja, danes ljubiš, jutri te nekdo močno prizadene in ga preziras ali celo kaj hujšega .  Čeprav osebno menim da je mržnja , sovraštvo čustvo, ki najbolj prizadene tistega ki nosi to čustvo v sebi. Mene je dosti ljudi prizadelo, ampak sem jih čist odmislila , ne ukvarjam se z njimi, prebolela sem, čeprav težko  in šla naprej, ne nosim gnev v sebi. Slovenci nismo tako napačen narod. Ampak doma se obnašamo drugače kot v tujini, tam smo povezovalni , veseli da se srečamo, pozitivni,  tu se pa žremo. Tudi politika nas razdvaja, tu ni Golob nič boljši od ostalih.

S tem je mišljena odločitev, da nekoga poslušam, si vzamem čas, nekaj naredim, čeprav mi je težko, npr.
A da me izčrpa le lastna neumnost? Morda. Nihče še ni pojedel vse pameti sveta, se učim.

Ni možno, razen če si Jezus. Prej ali slej se na tak način človek iztroši. Če dobiš ljubezen od nekod, se napajaš naprimer iz narave, vere v Boga, ipd… potem mogoče. Brezpogojna ljubezen ima pač visoko ceno in je ni za razdajati okoli kot bombone. Lahko imaš rada ljudi, lahko imaš rada življenje, sprejemaš vse za to kar je, a od tega se ne da živeti na dolgi rok. Po mojem. Lahko da se motim..

V sanjah je vse dovoljeno tudi ljubljenje z nedosegljivo osebo.

“Nikjer nisem zasledila, da bi se uporabniki žalili med sabo.”

Sam sem bil pred leti aktiven na različnih ameriških forumih in tudi nisem opazil, da bi uporabniki osebno napadali druge uporabnike, debata pač poteka o neki temi in nikjer ne piše, da se moramo vsi o vsem strinjati, nasprotno, ravno s tem, ko svoje argumente izpostaviš nasprotovanju, preveriš njihovo trdnost in nič osebnega ni, če se nekdo ne strinja ali ima drugačno mnenje kot ti.

Tu se zdi pa veliko ljudi osebno prizadetih, da nekdo razmišlja drugače, da kako lahko, in potem ne, da bi polemizirali z argumenti, ampak grejo na osebno raven in žalitve, kot v osnovni šoli.

Delno utegnejo biti ad personam napadi posledica slabe samopodobe, omejenega intelekta in nizke izobrazbene ravni, delno pa poškodovanost od 50-ih let komunizma, ti ljudje mislijo, da je nekaj narobe, če ne mislimo vsi enako, navajeni so Resnice z velikim R in uniformnosti mnenj, za povrhu so pa z versko gorečnostjo prepričani v pravilnost svojih stališč.

Temeljni atribut kritičnega razmišljanja je dvom, dvom v vse, vključno z lastnimi stališči, vse je fluidno in dinamično, nič ni čist za ziher, celo nekaj navidez tako fiksnega kot so fizikalni zakoni, velja samo do naslednje znanstvene paradigme. Če se pojavi dovolj močan argument, stališča revidiraš, ni sramota, da si bil v zmoti.

Tema je bila namenjena zgolj nekemu poglobljenemu večernemu razmišljanju, kako te lahko čustvo da imaš nekoga rad osreči ali pa ne. Do katere mere. Idejo mi je dala nova Janova pesem in sem šla prav odpirat razne forume, kako posamezniki dojemajo globoko ljubezen, pa če je vrnjena ali ne. V temo sem dobila več različnih odgovorov, eni celo ne pašejo v temo, smo pa spet pri primitivnosti forumašev, ki se ne znajo lepo pogovarjati, ampak vse leti na primitivni osebni zamerljivi nespoštljivi ravni. Nisem pričakovala niti toliko dobrega odziva. Hvala vsem, ki ste zapisali svoje mnenje. In želim vam lepo noč.

Čestitam za zapis. Z mojega stališča… zelo drži.

Ja, lahko. A ne večno, lahko pa dolga leta.
In ja- napolnjen si do zadnjega lasu na glavi s čustvom, ki te nosi, da letiš.
Ko ljubiš, si v svoji najboljši izdaji. Misel na ljubljenega je vseprisotna, je prva misel zjutraj in zadnja zvečer. Sanjarjenje o “če bi …” te ponese in tvoje misli so polne tega, kar bi rad dal, s čim bi ljubljenemu polepšal trenutek, dan, življenje. Daje ti upanje, da se bo lahko uresničilo, da se bodo sanje izpolnile in takrat boš doživel nesluteno srečo, neprimerljivo s srečo kogarkoli drugega.
En sam njegov pogled te ogreje, da bi kar zagorel. Dotik pretrese celo telo, drhtiš kot list v vetru, požene elektriko skozi telo. Objem – ovije te v povsem nov svet, stopiš se v njem. Poljub – cel se zliješ v en sam vseobsegajoč občutek, da si z njim ena neločljiva celota. Lebdiš, pogrezaš se v neskončnost, svet okoli tebe neha obstajati. Samo sem spadaš, to je vse, kar si, za kar dihaš.

Vsak dan znova hrepeniš po njegovi bližini, za to živiš. Vse drugo je nepomembno. Veš, da boš dal celega sebe in sajbariš, da mu bo to tudi pomenilo vse. Da bo s teboj dobil uresničenje najvišje možne sreče.

Ljubezen je dajanje in nič drugega ne želiš, kakor dati se. Srečen si, ker je nekje človek, ki je vreden tebe, vsakega tvojega diha. Ne zanima te, kaj boš dobil, le dati želiš.
Ko ljubiš, nisi ti na prvem mestu. On je. Karkoli delaš, delaš zanj, z mislijo nanj. Ko pogledaš v ogledalo, razmišljaš, ali boš všeč njemu, ne sebi. Sprašuješ se, ali mu bo všeč to ali ono na tebi. Ko kuhaš, si predstavljaš, kako mu bo teknilo in ti bo to povedal, pokazal.

Zelo dolgo lahko ljubiš, ne da bi dobival ljubezen nazaj. Tvoja je dovolj velika za srečo obeh.

Vsemogočen si, ko ljubiš. Samo smrt lahko premagaš. Zanj lahko tudi umreš brez da treneš z očesom. Pripadas z vsakim svojim vlaknom.

Ne moreš pa neskončno dolgo. Če ne dobiš ljubezni nazaj, začne tvoja počasi ugašati in nekega dne popolnoma ugasne. Ampak vsakič, ko se spomniš, kako si ljubil, te stisne okoli popka, tudi še po desetletjih.

Pa kakšne nedozorele ali pa naravnost nedofukane najstnice srednjih let ste to???

Po “desetletjih” “daleč od oči, daleč od srca” ve še kar neki cmizdite za “veliko ljubeznijo”, pa to ni normalno, no!!!

A to dobesedno NIČ ne živite al kaj?? Ste “desetletja” za istim šporgetom, na istem kavču, buljite isti TV in se dobesedno NIČ ne spremenite, da še po “desetletjih” hlipate za nečim izpred “desetletij”???

In potem sebe pojmujete kot “zrele, odrasle” osebe??? Ki še po “desetletjih” vekate za enim kurčičem in temu rečete “velika ljubezen”???

Dajte bit smešne!! Po desetletjih, če se sploh še spomniš, se kvečjemu malo nasmehneš in to je to! Ne pa, da imaš še zmeraj trebušne krče zaradi “velike ljubezni” “desetletja” v preteklosti!!!

Pač pa pol manj sitne, nezadovoljne in napadalne, kot ti. In zaradi ljubezni v srcu večno lepe, naši orgazmi so pa vulkanske erupcije za razliko od tvoje frigidnosti.

Bi ti človek razložil, zakaj, pa nima smisla. Kot bi knapovski kramp hotel naučiti, naj cveti.

A Titanika, ki velja za vrhunec romantike pa nisi gledal?

Kjer Rose še vedno žaljuje za jebačem, ki ga je imela 80 let nazaj, istočasno pa pozablja na družino, ki jo je imela po njem?

Hinavščina, ime ti je ženska.

Kot je napisala @tako.  Vsi imamo med svojimi potrebami, ki jih rabimo zadovoljiti tudi biti ljubljen, sprejet, konec koncev smo vsi socialna bitja

Ne more nekdo samo dajati in dajati, se iztroši.

I. Se ljubezen je v dejanjih, ne v tem da ti nekdo non stop govori kako te ima rad, kako brez tebe ne more, v resnici pa živi mimo tebe… To ni ljubezen, to so zgolj prazne besede… Te besede in tudi vsake druge izkazovanja ljubezni postanejo resnične, ko so podprte z dejanji tega človeka, dejanji izkazovanja ljubezni.