Ljudje smo različni in imamo različno vzgojo, odraščanje in življenje. Vse to na nas pusti velik pečat, kakšen človek in partner bomo. Več brazgotin in ran v rani mladosti, več je nezaupanja v ljubezni in več zlorab počnejo ranjeni. In običajno so dalje ranjeni čisti in srčni osebki in tako gre življenje naprej. Z ranami. Zato mnoge že sama misel na ljubiti in dajati spravi v hud obup, medtem ko druge to napolni in osreči. Je tako.

Nekdo je omenil Titanika, to je holivudska industrija, kjer umetno sproducirajo čustva in ljubezen. Ga ni režiserja, ki bi ustvaril resnični film nekoga, ki mu v žilah zares vre od ljubezni.

Sem že lani v eni temi pisala svojo izkušnjo, pa je šla v pozabo. Pred davnimi leti v božičnem obdobju je bil nekdo v mojem življenju, ki sem mu pokazala vso svojo ljubezen. Takrat so bili še tolarji in sem na stojnicah na božičnem sejmu dala zadnje tolarje, da sem nekomu kupila lep zimski pulover za darilo, sama pa ostala brez denarja za božično večerjo. Ne vem kaj se je potem zgodilo s tem puloverjem. Niti ni pomembno. Pomembno je bilo to, da sem jaz v času pravljičnega božiča nekomu, ki mi je pomenil zelo veliko, kupila volnen pulover za darilo. Pa mi ni bilo ne žal in ne hudo. To sem takrat čutila v srcu in sem uživala v tem. Bila sem srečna, da sem v prazničnem času nekoga obdarovala. Tako. Tudi danes, po tolikih letih bi verjetno naredila isto. Ne gre za nobeno poniževanje ali bebavost, ne da se tega opisati. Eni smo taki, eni pač niso.

Vprašanje v temi ni bilo ciljano na srečno zvezo, ampak zgolj na zmožnost gojiti čustvo, tudi v primeru, ko se dva ne poparčkata.
Če uspe iz tega nastati zveza, toliko bolje.

Tudi, ko se dva vzajemno ljubita, ni njun vložek točno 50/50. Vedno bo eden ljubil malo bolj.

Zanimivo pa je, da je tisti, ki bolj ljubi, srečnejši od onega, ki več prejema. Zakaj je tako? Ker svoje čustvo nenehno neguješ. Ker v svoji sliki o ljubljenem dodajaš zaželjene lastnosti partnerja in ko se pokaže le iskrica te lastnosti, jo pojmuješ kot uresničeno v celoti. Obožuješ naprej, dograjuješ, slikaš si ideal in se čutiš stečnega, da ti je to dano.

Zato lahko požrtvovalno za ljubljenega narediš navidezno nemogoče stvari, ki jih zase niti nebi. Letiš, nedotakljiv si in nič te ne more ustaviti.

Še najmanj pomeni izgovorjen “ljubim te”. Ko resnično ljubiš, je to težko izreči, ker poznaš težo in pomen besed in jih čutiš v sebi. Tisti, ki kar mimogrede vsak dan izgovorijo “ljubim te”, so kičasti in besedo zlorabljajo. Isti, kot se zlorablja “prisežem, obljubim” in podobno. Še bolj plehko je uporabljati “I love you”, za tem ne stoji čustvo, prej kupljen vzorec iz kakega osladnega filma.

Se strinjam, besede ne pomenijo nič, štejejo dejanja. Ko vidiš, da nekdo zate naredi tisoč drobnih gest in v njih kaže, da te ima v mislih in si je dal opravka s tem, da prepozna tvoje želje brez, da mu s prstom pokažeš.

Sam vidi, da si utrujena in ti zmasira hrbet. Ni treba reči. Vidi in čuti.
Namesto tebe zalije rože, ker ve, da ti veliko pomenijo. Prehiti te pri pospravljanju nakupa v hladilnik, poravna posteljnino, pelje tvojo mamo po opravkih. Te razbremeni. Te med kuhanjem cmokne in potegne v dva takta plesa iz čistega miru.
To je ljubezen.

Jaz mislim, da kljub ogromnemu riziku, da ti nekdo ne bo vrnil del čustev, dajalca te srčne geste obogatijo do neslutenih razsežnosti. To je tisto pravo bogastvo. In ne rolex ure in zlati prstani.

Kot berem, se v odgovorih prepleta več vidikov: ljubezen, iluzija ljubezni, zaljubljenost v ljubezen, občutki ljubezni, zrela ljubezen. Si mislim, da je vsakdo že marsikaj od tega doživel in tudi presodil, čemu je vredno posvečati svoj čas in čemu ne.

Saj o riziku sploh ne razmišljaš. Kdor že z razumsko presojo vstopa v zvezo in ves čas tehta, če se splača ali ne, ki preračunava med danim in dobljenim, tak bo tudi v najuspešnejši zvezi vedno nastopal z rezervo.
Zna biti, da je razumska zveza uspešna, doživljenjska in stabilna. Ni kaj oporekati.
Ampak za tiste, ki dajemo čustvom prednost, ni povsem izpolnjujoča. Točno tisti delež, ki si ga zadržimo v rezervi (da smo varni pred razočaranjem recimo) nas oropa opoja ljubezni in nas pušča malo prazne.

Iz tega potem pride fantaziranje o nekom drugem, skoki čez plot, očitki… pač cel seznam tistega, kar kvari odnos.

Je pač tako – tistega, ki ga ljubiš, ne moreš prevarati. Niti na misel ti ne pride. Ko mu očitaš kako pomanjkljivost, tega ne počneš z jezo ali sovraštvom, temveč v želji po izboljšavi. Ogromna razlika.
Na primer: ljubica, vitka si mi bila neustavljivo všeč  -namesto ti si se pa zredila.  Prvo te motivira k hujšanju, drugo te potolče.

Ljubezen pač iz nas naredi najboljše, kar smo lahko. Tako tudi veš, koga zares ljubiš, koga pa si si samo izbral. Za prvega narediš vse, pa ti to ni trud, ampak veselje. Za drugega narediš marsikaj, ampak mu hočeš izstavljati račun za tvoj trud in pričakuješ povratno uslugo.

Madonca si dobr napisala.

😉 in vse to po prekrokani noči, prosim lepo🍺… vse za mon

Lh, da ravno to prisvostuje temu, da si tk gostobesedna še zdle🤣

Ja – in res je bilo dobro napisano! Očitno ti prekrokana noč koristi

O ja! Vidim, da razumeš to agregatno stanje 😉

Ma mehka sem zdaj, da me lahko na kruh namažeš. Polna ljubezni in rahlo lebdeča…

Pa kako pa šele pametna zdaj ‼️ Redko tako.

💪🍻 itak.
Tako smo vadili pred 40 leti in zdaj … znamo 😉

Bodimo malo resni, no (to zdaj bolj sebi, kot vam): sesti skupaj s preverjenimi prvoborci in čvekati za en cel polni šiht je res osvežujoče. Precej bolj od virtualnega nakladanja.

Seveda mi malo odmeva po glavi, ampak po svoje sem kot nova. Paše.

Tapametni se moramo včasih malo napiti, da lažje razumemo ta nori svet (to je pa skupinska modrost od štirih zjutraj, ko smo družno čohali led iz avtomobila)…

Skratka, same dobre stvari. Če bo celo leto tako, kot smo ga zaštartali, bo odlično.

Evo to ko se tema dvigne ni pa odg. To sm js😂😂 men kr naprej blokira komentarje madonca. Uglavnem monovka, saj si fest tk al pa drugač, to je zdaj že jasno👍🥰

👍 srečna ti, ki ti je jasno! 😉 meni se bo pa že zjasnilo menda.

V glavnem, naj živi ljubezen! To je smisel vsega in tudi te teme. Dokler bomo ljubili, bo svet lep in življenje vredno živeti.

Za sebe imam občutek, da imam v sebi veliko te čustvene energije v obliki ljubezni, ki jo moram redno dati ven iz sebe, da sem lahko srečen. Če to “ljubezen” zadržujem v sebi, se počutim depresivnega in osamljenega. Žal mi je življenje namenilo samsko življenje zato nimam tiste ene osebe, kateri bi lahko vsakodnevno izkazoval to ljubezen. Lahko pa to podobno energijo delim v službi svojim sodelavcem npr. s prijaznostjo, s pomočjo, nasveti, naredim kaj dodatno namesto njih, podaljšam svoje delo namesto njih… Ta ljubezen do delovnega kolektiva me osrečuje, četudi ne bi dobil nič v zameno. Podobno energijo namenim svojim staršem, ko jima z veseljem pomagam. Tistim, ki nimamo svoje družine, smo bolj osamljeni, nam je ta ogromna količina ljubezni, ki jo nosimo v sebi, veliko breme, ki nam onemogoča srečno samsko življenje. Veliko bolj nam je pomembno dajati ljubezen kot pa jo dobiti.

Neverjetno. Svet te čaka, kje si? Živeti z viškom res ni ok. Ampak če se čutiš depresivnega in osamljenega, ko si sam, začni kar pri sebi. Depresija je potlačena jeza. Na koga si jezen? Osamljenost pomeni, da nisi v stiku s seboj, da se ne počutiš dobro v sebi.

To lastnost znajo žal mnogi tudi izkoristiti. Ti želim, da se ti to ne zgodi ali pa vsaj, da ne vpliva na tvoje počutje.

Razlogov za tendenco k razdajanju je več. Vredno je premisliti o sledeči: zelo si želiš ugajati, dobiti priznanje, vrednost v očeh drugih. Ne v smislu okoriščanja s pozornostjo, ampak iz notranje potrebe po biti priznan, sprejet.

Običajno to izvira iz velikih pričakovanj staršev, iz visoko postavljenih zahtev.

Je za razmisliti.

Potencial, da smo pozorni, empatični, požrtvovalni, razdajajoči – ta je pri vsakem drugačen. Tisti bolj čustveni ne razumemo onih hladnih trdih. Oni strogi realisti se posmehujejo romantikom. Taki težko vozimo skupaj, čeprav se v idealnem primeru odlično dopolnjujemo. Le da pač eden včasih malo trpi, tadrugi pa se malo jezi.

Je pa dobro vedeti, zakaj ravnamo, kot pač ravnamo. Končni cilj je biti srečen. Najbolje ta cilj zadeneš, če si zvest sam sebi. Mnogim nam je pot ljubezen. Je hkrati pot, način in tudi nagrada.

Ježuš, pa saj danes prav žariš🥰👍

Za Ljubezen je zelo močno čustvo

Citiranje nas očitno ne ljubi…

Ma saj veš, eni smo pač taki srčki.  😍❤️😇

Love is all we need

Jp, vse kr rabmo.. pa smo slabi v tem. Večina se nima rada in tk škodi seb, s škodenjem seb, škodi okolici. Kdor se ma rt si ne frustrira poti za bv, izbira dobre odločitve zase in ne zaliva lastnih pričakovanj v nebo..

Prebrala sem vaše komentarje, eni ste res zelo lepo opisali, da sem res prijetno presenečena. Lepo je brati, da v nekaterih še gori “tisto” in da ste sposobni ljubiti in pokazati in dati sebe. Mogoče sem samo rabila prebrati, da nisem edina “tepka”😏😉, ki pokaže kaj čuti. Da ni samo negativa na tem forumu.

Kot sem že napisala, sem temo odprla ob novi pesmi Plestenjaka. Hvala Jan za lepo pesem in hvala vsem za lepe komentarje … 🌹

A zdaj pa moramo že zaključit?
Ej, to ne bo prav! Kregarije se vlečejo čez osem strani in več, o ljubezni pa bi naj že zaključili?

Ko pa toliko ljudi joka tule o pomanjkanju ljubezni, pa samski ne bi bili radi, pa srečo iščejo in objem, bližino, toplo besedo, družbo…

Ja, prikličimo si ljubezen, a ne? Nehajmo samo ogenj pljuvat in žlehtnobo past, pa poiščimo v sebi talepa čustva! Potem jih bomo našli tudi v ljudeh okoli sebe.

Zase vem, da bom do zadnjega diha  imela nekoga rada, nekoga ljubila, O nekom sanjala, si nekoga želela, čutila bližino in hrepenela po njej. Če vseh zmanjka, bom imela rada sebe. Ko tega več ne bom imela v sebi, tudi mene ne bo.

Ne pustite ljubezni umreti!

Zadnji odstavek kot bi ga jaz napisala 😉 vsem nam manjka to, pa če se eni na vso moč izogibajo, srce najde svojo pot.

Zelo bi bilo dobro, ko bi politiki imeli toplo srce in znali ljubiti tudi druge in ne samo svoj žep. Je pa pri ljubezni treba imeti tudi pamet in razum, ker se lahko razvijejo neprijetna čustva kot sta ljubosumje in varanje kot si danes omenila. Čiste in zdrave ljubezni si vsi želimo.

Verjetno gre za to pesem
Valentinova pesem – Jan Plestenjak

Res ne vem zakaj rad bi te nazaj
Dala si mi dom in dala si mi raj
Zjutraj ista kava isto ne diši
Ker nekje drugje jo z drugim piješ ti
Vem da sem premočno zate zagorel
In da ti pokazat tega ne bi smel
Ampak jaz ne znam, ko ljubim, dajem vse,
Vse dobro in slabo, močno

Ti ljubezen moja si
Še boli, ne spusti
Jaz pa upam, štejem dni
Da se spet zgodiva

Spet bo tih večer, spet svečo bom prižgal
En od dveh kozarcev prazen bo ostal
In verjetno spet preveč jih bom popil
Da zbudil bi srečo, ko sem s tabo bil
Da zbudil bi čas, ko v naju sem verjel
Šel do oblakov, ko sem te objel
Ampak ogenj v meni premočno gori
Vem, opekel tvoje je dlani

Ti ljubezen moja si
Še boli, ne spusti
Jaz pa upam, štejem dni
Da se spet zgodiva

https://www.youtube.com/watch?v=9lKioRR_uiQ

Po mojih izkušnjah nima politika čisto nič opraviti z ljubeznijo. Tudi tisti, ki se ljubezni /nasploh čustev bojijo, se ljubezni znotraj nas ne dotikajo, je ne skrunijo, nimajo vpliva nanjo.

Da ljubiš, čutiš, želiš… tega ti nihče ne more vzeti. Kot tudi pameti ne.

Vsekakor je ljubezen toliko močna, da je nihče od zunaj ne more preglasiti ali poteptati. V sebi si jo lahko uničimo le sami. Žal mi je za vse tiste, ki je niso nikoli v sebi niti našli, niti imeli poguma, da ji dajo krila.
Žal mi je tudi za tiste, ki so se zavestno odločili, da se ji odpovejo ali jo v sebi zatrejo. Nobeno razočaranje ne more biti toliko veliko, da te prisili odpovedati se svoji lastni identiteti in temu, kar si sam po sebi. Kdor si je to dopustil, je zavrgel del sebe in s tem prvi pogoj, da je lahko srečen.