Danes ti lepe besede zelo dobro grejo … 🙂 Mogoče sem te do zdaj premalo brala, preveč sem se zapletala v političnih temah.

Že od mladosti ne je vedno vodila neka romantika, idila, vse to sem potem prelila v realo in mi nikoli ni žal. Politike pa sem omenila zato ker bi oni prvi mogli imeti čut za ljubezen in čut za ljudi, se marsikatera tragedija ne bi zgodila. Pari dostikrat trpijo zaradi revščine, hitro pride pijača in ljubosumje. Tako da ljubezen sama kot taka žal ne more biti čisto samostojna, ker je veliko zunanjih vplivov in dejavnikov.

*

In odgovarjam zgoraj … Da, to je ta pesem. Zanimivo kako Jan ustvarja prvinske romantične balade, a sam nima sreče v ljubezni.

Za mene je ljubosumje pozitivno čustvo. A ni lepo, ko te ima nekdo tako rad in mu toliko pomeniš, da je včasih nate zelo malo ljubosumen (poudarek na zelo malo). Zame bi bil to kompliment in bi to sprejel z nasmehom. Sem pa zadnji, ki bi lahko pisal o takšni vrsti ljubezni, ker je še nisem doživel.

Odvisno je od tega, kako ljubosumje pokaže, izrazi. Nekateri od tu dalje postanejo posesivni, lastniški. Ljubezen pa se lahko razvija med dvema, če ji dasta prostor, če ni oklepanja. Morda ravno zaradi strahu, ki se iz tega razvije, toliko začetih vezi ugasne.

Med biti zaščitniški in lastniški je velika razlika.

Vse je lepo in prijetno, če je v mejah zdrave normale. Zdravo ljubosumje se mi zdi da je normalno, tako pokažeš partnerju ali ženi, da ti ni vseeno.

Uh, tisoč faktorjev je v življenju, ki skupaj ustvarijo naš obstoj in seveda sodoločajo, ali se čutimo srečne ali ne. Seveda tudi eksistenčni pogoji veliko doprinesejo. Sploh nam v “razvitem svetu”, kjer so to neka družbena merila.

Redko se pa spomnimo na tiste daleč proč od nas, ki znajo biti srečni v taki revščini, da je kdo od nas ne bi preživel niti en dan.

Za vse pa velja eno: če ti občutka izpopolnjenosti, zadovoljstva, veselja in nenazadnje ljubezni ne znaš čutiti, ti razkošje in blagostanje tudi ne pomaga.

Poznam množico ljudi, za katere bi se reklo, da imajo vse. Pa so sitni, razdražljivi, nezadovoljni, nemirni in se ne znajo veseliti ničesar. Ker pač ne čutijo. Ker so čutenje in notranje doživljanje na debelo prekrili z mašili in nadomestki iz zunanjega sveta.

Nekdo se bo zmrdoval nad Rolexom, drugi bo pa presrečen z na travniku utrgano marjetico.  Nekdo se bo poročil z miss sveta, pa bo mu poleg nje minevalo do dotika, nekdo drug bo pa presrečen ob partnerki na invalidskem vozičku, ker skupaj dihata v enaki frekvenci.

Ok, to so skrajnosti. Ampak dejstvo je, da te nobena stvar ne more osrečiti, če je ne znaš začutiti. Nobena zveza te ne osrečuje, če v njej ni medsebojne povezanosti in če vanjo ne daješ sebe s svojimi občutki vred. Ko pa ne daješ, pa tudi sprejemati ne znaš, pa če ti kdo na zlati tasi k riti prinese.

Ja, v bedi in vsakdanji borbi za preživetje ti to jemlje pretežni del energije. Ampak če veš, za koga se trudiš in če te zvečer utrujena, a ljubeča roka poboža v spanec, si srečen in ponosen, ker zmoreš s srcem in veš, da si dal od sebe vse, kar imaš za dati in da oni drugi to čuti in ceni. Še toliko bolje, če ti vrača v enaki meri.
Pa ni temeljni pogoj. Ta je izpolnjen, ko se zavedaš, da si to, kar si, brez prenarejanja in fige v žepu.
Hinavci so recimo izjemno nesrečni ljudje.

Pa pogosto kdo reče za nekoga, da nima problemov in ima vse, kar si poželi… uh, koliko je med njimi takih, ki bi zase rekli prav nasprotno! Prva stvar, ki jo navedejo, je pa želja po ljubezni. Tisti pravi, pristni, ki prihaja iz globine.

Ko srečujem družine, ki so pod robom obstoja, pa pogosto od njih slušim, da so srečni, ker so skupaj, ker se razumejo in se skupaj trudijo. Ne le, da rečejo. Vidiš jim v očeh in v  medsebojno naklonjenim odnosom in lahko verjameš, da se res imajo radi.

Alkoholiki, drogeraši in obsedenci z močjo-torej politiki kot primer – so pa zame vsi izenačeni. Vsak od njih daje prednost najprej sebi, potem svoji zasvojenosti in šele nekje na koncu ali pa sploh nikjer osebni integriteti in ljudem okoli njih. Po svoje hendikepirani,ne pa tudi vredni spoštovanja. Vse, kar počneš zaradi zunanjega vtisa, zame sodi v poglavje laži. Tam pa tudi ljubezen ne preživi.

Pa še tole o Plestenjaku- ga sicer ne spremljam, sem z glasbenim okusom drugje, vem pa, da se najlepše pesnitve rodijo iz hrepenenja in sanj, ne iz sreče.

Sicer mi pa ne izgleda ravno nesrečen. Bi prej rekla, da mu ne bi pasalo biti v trdni zvezi. Do nadaljnjega…

Ljubosumje pomeni nezaupanje. Predvsem v samega sebe.

Ni enako, kot skrb za partnerja ali strah pred njegovo izgubo.  Je odraz nesigurnosti vase, ali zmoreš osrečevati partnerja. Torej moraš sebe vprašati, kje je zavora.

Ta je pa za na plakat!

Ljubosumje pomeni nezaupanje. Predvsem v samega sebe.

Ni enako, kot skrb za partnerja ali strah pred njegovo izgubo.  Je odraz nesigurnosti vase, ali zmoreš osrečevati partnerja. Torej moraš sebe vprašati, kje je zavora.

Čista resnica! In tudi to, da ljubosumnost nikoli ni v kombinaciji s pravo ljubeznijo.

In to sem napisala kot sem mislila… Nihče ne more skoz samo ljubiti in dajati, brez da bi dobil kadarkoli vsaj kaj vrnjenega iz strani te osebe… Ne more, ker se iztroši, … V odnosu je vzajemnost… Se ne meri natančno vedno za dam, da je daš… Ampak dejstvo pa je da samo dam, dam dam non stop in nikoli iz druge strani,  kaj nazaj prejeti, pa ne more biti, ker se oseba iztrosi

Obe imata prav. Vsi tukaj imate prav. Zato, ker v ljubezni ni recepta in kalupa.
Vsak ljubi toliko, kolikor je sposoben ljubiti. Nekateri do neskončnosti, nekateri ob razočaranju namensko zatrejo svojo čustveno plat, nekateri znajo biti zgolj zaljubljeni, nekateri pa so čustveno čisto prazni.

Tu je bilo govora o tem, ali lahko ljubiš tudi, ko je to samo platonsko, ko sploh nisi v paru.
Moja izkušnja: JA, pa še kako! Leta in leta sanjarjenja, želje, hrepenenja in pripravljenosti, da naredim zanj vse. Zares vse.
Nikoli se nisva sparčkala, pa me še danes stisne v trebuhu, ko se spomnim te ljubezni. Te mogočnosti čustev, ko sem čutila tako globoko, da sem telesno čutila ljubezen v sebi. Da ti zastaja dih, te tiščijo rebra, ti bije pulz v prstih na nogi in ti šumi v ušesih.
Pisala sem pesmi, dnevnik, roman… ure in ure sem si zamišljala, kako bi izgledalo najino skupno življenje, kaj bi počela, kako bi se ljubila…

On je poosebljal vse plemenite in dobre lastnosti človeštva, on je bil v mojih očeh v vsem najboljši. Ideal. In zaradi tega sem tudi jaz iz sebe naredila najboljše možno. Da bi mu lahko bila enakovredna, vredna njegove ljubezni.

Zato je gornji zapis pravilen: ko ljubimo, postajamo boljši ljudje. Nobena druga sila ni tako mogočna in nič nas ne spremeni tako zelo, kot ljubezen. Močnejšega čustva ni in močnejše sile, ki te žene naprej, tudi ne.

Če me je to osrečevalo? Ja!  To sem bila jaz v svoji najboljši verziji.
Obdobje, ko nisem ljubila nikogar, je bila mrtva doba.
Torej ljubezen osrečuje, ja!

To je dobro napisano in vsak odgovor je zase pravilen. Ko ljubimo cvetimo, smo najboljša izdaja/verzija sebe. Zato tudi dajanje sebe ni problem. Z leti vse to postaja drugače in bolj zrelo kot v najstniški dobi.

Nekdo je napisal da te to sčasoma izčrpa, če v doglednem času ne dobiš povrnjeno ali da ti nekdo vsaj ne nakaže. Tudi to je res. Naša telesa in duše so univerzalna stvaritev in niso potrošni material. Dostikrat ljudje pozabljajo, da lahko razvajajo in morajo negovati svoje duše in srce drugače.

Tudi brezpogojna ljubezen matere do otroka se lahko šteje sem. Moja pokojna babica je bila taka oseba, dajala je vse od sebe za otroka, za druge, se nikoli pritoževala, bila je angel. Zato mi zelo manjka njena ljubezen. 🙏

Wow, fenomenalno napisano, če ste frej, vas samo za ta tekst takoj poročim.:)

@Ah ta ljubezen

Res je. Bi samo še dodala- samo črpanje ali dobivanje ne prinaša dolgotrajnega zadovoljstva.
Je pa dobljena ljubezen (v tvojem primeru babice) tista zaloga, iz katere črpamo, ko to potrebujemo.

Takrat, ko se nam zdi, da smo brez vsega, se spomnimo, kako smo bili brezpogojno ljubljeni in se znova zavemo svojih vrlin, kapacitet in vrednosti. To nas znova in znova dvigne.

Zato je čisto upravičeno reči, da je ljubezen neuničljiva.
Kdor je bil enkrat ljubljen, bo tam vedno našel iskrico, iz katere lahko zaneti ogenj. Kdor je enkrat ljubil, bo vedno lahko ponovno našel vir,  da bo lahko ljubil znova in znova.

Res ubogi tisti, ki niso nikoli imeli nič od tega. Ali pa so imeli, pa niso prepoznali. Škoda.

Super razmišljanje in se strinjam s tabo. Mislim da je med Slovenci tega zelo malo, ni globine, ni predanosti, vse nekaj instant in na osebni ravni, niti se ne znamo pogovarjat, izražat čustev in kot narod smo zelo hladni.

Žal, ampak globoke brezpogojne ljubezni ne premoremo…

Že to pove vse, da odpreš temo za debato, pa se ti očita, da javkaš, heheee… Kaj češ, nekateri so res na stopnji opice…

Glede ljubosumja se ne strinjam. Ljubosumni ljudje si še kako zaupamo ampak po naravi smo pač ljubosumni in posesivni. (ne mešati patalogije). Moderno je, da se delajo doktorske disertacije na temo ljubosumje in pisesivnost, stvar je pa v resnici zelo enostavna, ne maramo delit tega kar smatramo za svoje, to je samo moje in od nobenega drugega. Ne delimo. Smo sebični? Ok, komu mar. Z leti pa tudi to popusti, vendar nikoli v popolnosti.

👍😄 nisem več za rentat… najbrž bi ti lahko bila vsaj mama, če ne celo babica.
No, če nisi preveč izbirčen in si vsaj malo kosmat, je pa tudi vse mogoče😍 nikoli ne reči nikoli!

Je pa srce še vedno mlado in noro. Najbrž tudi nisem edina taka. Kar malo vrži trnke naokoli, še s(m)o take ribe v vodi!
Ne popuščat, samo korajžno! Upanje in ljubezen ne umirata!

Lahko vam pa babice še kako pripovedko iz gugalnika za motivacijo serviramo.

Za 8409 

❤️

🙂 Ne res, zelo impresioniran, veliko sem razmišljal in bral o tem, pa nisem prišel do tako pronicljivih uvidov kot vi. Idealizacijo npr. običajno dojemamo kot nekaj slabega, češ ni realna, ja valjda da ni, ampak ta vaš angle, “zaradi tega sem tudi jaz iz sebe naredila najboljše možno. Da bi mu lahko bila enakovredna, vredna njegove ljubezni”, briljantno, ker točno to se zgodi in zato je to dobra stvar.

Zakaj se pa nista poparčkala?

Odlično napisano tole monovka

Uh, doktorate delajo ljudje tudi iz mušjega drekca ali razmnoževanja deževnikov. Še ekstra na področju psihe (v širokem smislu), ker bo to še dolgo neraziskano področje.

Prav je tisto, kar imaš v sebi. Nekdo, ki ne polaga nobene vrednosti v lojalnost, ne bo nikoli ljubosumen, ker mu je gladko vseeno. Je ali pa ni, vseeno.

Prav tako ni ljubosumen tisti, ki ima o sebi mnenje, da je najboljši brez konkurence. Niti pomisli ne, da bi mu kdo hodil v zelje.

Pa pustimo skrajnosti. Ljubosumnost je ena od osebnostnih lastnosti. Koliko se ta razvije ali ne, je odvisno od mnogih faktorjev, vsekakor je pa v obratnem sorazmerju z zaupanjem.

Zakaj smo ljubosumni in na kaj? Na tisto, kar sami nimamo, sklepamo pa, da bi partnerja mikalo. Dejstvo.

Če vemo, da imamo vse adute v rokah, je logično, da nas nihče ne bo premagal.
Ker pa nihče nima vseh adutov, ker nihče od nas ni popoln, se vsi zavedamo, da smo na neki točki nepopilni in tam so vrata, skozi katera nam partner lahko uide. Tam je ljubosumje.
Nisem več vitka, vem pa, da je to mojemu partnerju pomembno? Aha, bo vrgel pogled za eno vitko. Hop!

Nisem več radoživa, razigrana, nasmejana? Evo ga, z veseljem bo se podružil z eno nasmejano. Hop!

Tako to gre. Tam, kjer nam manjka, se išče nadomestilo. Zato je pa treba ljubezen negovati in v tem preprostem stavku je tudi recept za uspeh.

Ko nam zmanjka goriva, se ne smemo prepustiti v “se staramo, tako pač je, normalno se ugaša, ni več potrebe”. Takrat se je treba vedno znova spomniti, v kaj smo se zaljubili sami in v kaj na nas se je zaljubil partner. Potem pa to obnoviti in negovati. Ni šans, da bo poleg nas nekaj pogrešal tako zelo, da bo šel iskat drugam.

No, pa ljubosumje odpade, ker je nepotrebno.

Lahko pa polemiziramo do onemoglosti in še mi naredimo doktorat. 😄 zakaj pa ne? Smo pa ja sami veleumi tu gor.

Nastaja pravi priročnik z dobrimi nasveti in izkušnjami 🙂

Iz naslova bi jaz izvzel besedo “samo” , ker ljubiti ni neka malenkost, ampak izraz notranjega miru in svobode.

Eh, ker je bil slep in gluh😄😄😄 ker ni videl, kak zaklad sem jaz…

Hecam se.

Po resnici? Življenje je teklo za oba.  Vmes sva dosegla tiste praktične cilje -izobrazba, služba, stanovanje… pač svet se ni ustavil, da bi čakal na naju, ampak je tekel naprej in midva skupaj z njim. Se vmes tudi malo spremenila, sprejela nek drugačen vrstni red vrednot. Ideali so ostali ideali, praksa pa je pokazala, da sanje niso vse. Da so lepe, plemenite in opojne, življenje so pa poleg tega tudi uresničeni užitki.

Pa vmes sem opazila, da imajo druge mame tudi luštne sinove 😉  in sem si enega nagledala, presodila, da se je rodil direkt zame in se tudi sama našla, da sem jaz zanj.

Vedno sem ostala zvesta. Kot pes zvesta. Kasneje sva se srečala in imela sem možnost, da z njim udejanjim vse tiste erotične fantazije, ki sem jih v svojih mislih vezala nanj. Pa nisem. Ker sem bila ljubljena od mojega izbranca in ne bi za nobeno ceno izdala njegove vere vame.

Pa je ostalo pri platonski ljubezni. Vse, kar sem nosila v sebi ognja, občutkov in vznesenosti, je dobil moj izbranec. Celo mene. Tale neuresničeni pač ni dobil tega, kar bi mu lahko dala. Sam si je kriv 😉

Je pa še vedno v meni spomin na ves ta orkan čustev in še danes trdim, da je to iz mene naredilo boljšega človeka.

Vredno je ljubiti s celim srcem. Če bi se še stokrat rodila, bi še vedno želela doživeti vso paleto teh čustev. Tudi vroče solze, boleče srce in brezplodno hrepenenje. Le praznine ne bi hotela nikoli.