je ostal prvi otrok doma ko ste rodile
Za mamo je najlažje da popoka starejšega v vrtec, da se seveda spočije in se posveča dojenčku, ki itak spi po 3 ure skupaj, vmes je malo pokonci,…ok ne bom metala vseh v isti koš, ampak da pa ne pomislite na prvega otroka, kako se počuti ko mora v vrtec, in ve da ste vi pa doma z bratcem/sestrico???? A ste se kdaj vprašale zakaj se kar naenkrat pojavi ljubosumje, pa jeza ,…..
Imam 2 otroka, prvi ni šel v vrtec ko sem rodila, pa sama delam v vrtcu in dnevno videvam kaj se v glavah plete tem otrokom ki so mame doma, zato ker otrok uživa v vrtcu. In ko povem mami, da jo pogreša, da govori o bratcu, da hoče domov – je odgovor mame: ah ja, to se samo nekaj afna, zdej ma neke fore on itak uživa med prijateljčki! Sori, ampak za kozlat ko tole poslušamo vzgojiteljice. Sej meni je vseeno kaj bo mama na porodniški naredila, ampak najhuje je, ko po pol leta pride k meni “jokat” da je otrok neznosen, kaj dela narobe, če je v vrtcu tut tak.
Že res da se v vrtcu otrok nauči veliko. Ampak družina je za otroka še vedno na 1.mestu. Mami in oči sta pred vsemi pesmicami in igricami v vrtcu.
Se pa pozna današnja generacija staršev – čez komot ga ni! Malo je takih ki imajo oba otroka doma, ko je mama na porodniški.
No, pa me spljuvajte!
Bravo, kolegica! Iz ust si mi vzela. Sicer nisme vzgojiteljica, delam pa kot psihologinja v več vrtcih in lahko potrdim napisano. Pri tistih otrocih, kjer je največ vedenjskih težav, na koncu v 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ugotivimo, da so doma dobili sorojenca. Oni, kot “že veliki”, morajo iti “uživat v vrtec”, medtem ko je mama z bratcem ali sestrico doma. Svoj poklic opravljam 6 let, ni neka doba, vem, vendar sem do danes srečala točno dva otroka, ki jima tega dejstva ni bilo mar – tamali/tamala ima lahko celo mamo, jaz moram pa v vrtec. Saj potem se nekako vživijo, “sprijaznijo”, se pa vprašam, če je res potrebno in vredno?
Bravo, kolegica! Iz ust si mi vzela. Sicer nisme vzgojiteljica, delam pa kot psihologinja v več vrtcih in lahko potrdim napisano. Pri tistih otrocih, kjer je največ vedenjskih težav, na koncu v 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ugotivimo, da so doma dobili sorojenca. Oni, kot “že veliki”, morajo iti “uživat v vrtec”, medtem ko je mama z bratcem ali sestrico doma. Svoj poklic opravljam 6 let, ni neka doba, vem, vendar sem do danes srečala točno dva otroka, ki jima tega dejstva ni bilo mar – tamali/tamala ima lahko celo mamo, jaz moram pa v vrtec. Saj potem se nekako vživijo, “sprijaznijo”, se pa vprašam, če je res potrebno in vredno?[/quote]
hvala obema za otkritost; jaz drugega sicer pričakujem julija, ta prva je stara 3l in ni v vrtcu, po rojstvu drugega jo tudi nameravam imeti doma
Moj drugi otrok se je rodil jeseni 2009, ko je razsajala zloglasna gripa. Prvi otrok je ostal doma skoraj 2 meseca, ker sem se bala, da bo prinesel kakšno bolezen. Potem je šel v vrtec samo na dejavnosti od zajtrka do kosila, kasneje bil v vrtcu ves čas. Na govorilnih urah mi je vzgojiteljica rekla, da ne more verjeti, da na njegovem obnašanju sploh ni opaziti nobene spremembe zaradi sorojenca. Res pa je, da sem se popoldan, ko je bil doma z njim ukvarjala kolikor se je le dalo, da sem mu ves čas dajala vedeti, da je on velik in kaj vse že zna, dojenček pa ne, tako da se mu je zdelo, kako zelo pomemben je in da je končno od nekoga “bolj pameten”. Npr. sem se pogovarjala z dojenčkom, pri tem pa sem dojenčku govorila npr: a vidiš, kako je bratec to lepo naredil, ja, on to že res zna zelo lepo narediti. Bratcu je šlo kar na smeh, kako so mu godile te besede, dojenček pa itak ni nič razumel 🙂
Če bi bila oba ves čas doma, se mu ne bi mogla ves čas posvečati in menim, da bi bila večja verjetnost, da bi se razvilo ljubosumje. Tako pa nikoli ni bil ljubosumen, sta še vedno najboljša prijatelja, zelo lepo se razumeta, skratka, zaljubljena sta drug v drugega.
ti si pa zelo ostro naperjena proti staršem ki pač imajo to srečo, da so njihovi otroci zdravi(kar se tiče kroničnih bolezni in prirojenih napak), in prav viješ negativno energijo in jezo nad vsemi ostalimi, kot da so ti drugi krivi, da so pač tvoji otroci takšni kot so…da ne bo pomote, z vsem spoštovanjem do tvojih otrok in bolezni in omejitev, tudi moj se je rodil s prirojeno srčno napako, je bil operiran je zdrav in nima hvalabogu nobenih omejitev, ampak vseeno, se ne obnašam zdaj tako, kot da sem zato največja mučenica…
tudi mame z drugače “zdravimi” otroci lahko imajo probleme pri obvladovanju enega, kaj šele dveh ali treh, to ne pomeni da so nesposobne, vsaka si pač naj uredi, tako kot ve, da je za njo in otroke najboljše, ne moreš pa drugih za to obsojat, češ jaz lahko pri “bolanih”, ve pa pri svojih zdravih ne…
Drugega otroka sem rodila januarja.Ob koncu očetovskega dopusta bi naj šel nazaj v vrtec, pa je že prej dobil norice. Tako smo imeli doma dojenčka in še ne 3-letnika z noricami. Pa ni bilo panike. Smo dojenčka držali v spalnici in res pazili, da ni prišel starejši zraven. Na srečo se dojenček ni okužil.
… se pravi imam doma 3 mesečnega dojenčka in prvo hči, ki je stara dobro leto. Mi niti na misel ni padlo, da bi jo dala v vrtec. Se mi zdi, da gre čas tako hitro, tako hitro odrastejo. Kot ste nekatere že napisale, problem sta bila prva 2 meseca, da smo se vsi ufurali in navadili, zdej je super. Je pa res, da če imaš 2 otročka, ne moreš furat po liniji najmanjšega odpora. Tudi midve s starejšo počneva full stvari, imam pa tudi prijateljico vzgojiteljico, da mi malce pove “bolj strokovno” kaj se še lahko počne doma, mi da razne ideje … ker stanujemo blizu šole in vrtca, se itak srečujemo z drugimi otroci, ker se greva velikokrat tja igrat … tako da jaz ubistvu ne razumem, zakaj bi starejšo dala v vrtec. Valda, sem utrujena, samo vidim, da je tamala ful zadovoljna, da je doma, da mi pomaga (in “pomaga :)))) ), …. Je pa res, naporno je. Samo vem, da tega enega leta ne bo nazaj in UŽIVAMO.
Med nosečnostjo, ko sem bila na bolniški, sem 18mesečnika izpisala iz vrtca, saj je bil zelo bolan in je bil z mano doma vso nosečnost + vso porodniško.
Lažje mi je bilo z dvema zdravima otrokoma doma, kot da bi nosil vse bacile še dojenčku in bi tako imela dva bolna otroka doma.
Nam se je tako izšlo. Ne rečem, da ni bilo tudi naporno, še sploh, ker stzarejši res ni spal ne podnevi, ne ponoči, a tako sem se odločila, sem zdržala in mi ni žal.
eno je da je otrok stalno bolan in nikakor ne sprejme vrtca,drugo pa da tam uziva.
Moja je sla v vrtec ko sem bla jaz noseca. Takoj ko je bla sprejeta sem rekla,da ce bo stalno bolana in ce vrtca nikakor ne bo sprejela, jo bom izpisala. Ko sem rodila, je bila vrtca ze navajena in ji je to bilo nekaj samoumevnega. Tudi takrat ko je prisel dojencek. Vedenja ni sploh spremenila,mislim v napacno smer, je pa vrtec zelo pozitivno vplival na njo. Postala je veliko bolj druzabna,samostojna,prej se me je dobesedno 24 ur oklepala okoli noge. Tako da v mojem primeru ni vrtec nic slabega,ravno nasprotno.
Se pa tudi jaz popoldne vec al manj samo njej posvecam,tako da ve da je se vedno moja. Po 4 mesecih ni vec nobenega ljubosumja,nad dojenckom je prav navdusena in se cel dan mota okrog njega.
Ko sem v drugo rodila, je imel starejši otrok 3,5 let. V vrtcu je bil že dve leti, nikoli preveč navdušen. En teden smo ga imeli doma, potem sem računala, da bo šel v vrtec. Pa so bile težave, jok vsako jutro. Rekel je, da mu je v vrtcu sicer lepo, a da bi bil hkrati rad tudi pri meni in dojenčku doma…. In smo se odločili, da ga za tisto šolsko leto pustimo doma. Sem pa naletela na neprijeten odziv s strani vzgojiteljice- mi je posmehljivo zabrusila, da če mu mislim ustreči vsako muho, ki si jo bo izmislil, po njenem mu v vrtcu ne bi bilo nič hudega. Češ, da samo izsiljuje, jaz pa naivno nasedem. Toliko o tem, kako vzgojiteljice vidijo prihod novorojenčka v družino in kako razumejo otrokove stiske…..
Nobene negativne energije ne “vijem”, še manj jeze, še najmanj se imam za kako mučenico. Nasprotno, jaz sem rada s svojima otrokoma, četudi sta malo drugačna, sta še vedno predvsem otroka, katerima skušam dat čimbolj “normalno” otroštvo, ki traja teh par let in uživam vsak dan posebej, saj vidim, kako čas drvi mimo nas. Mi gre pa nekam vse to jamranje in stokanje in jokanje, kako je nemogoče poskrbeti za dva otroka. Čudi me, kako se ljudje zlahka odločajo za dva ali celo več otrok v zelo kratkem obdobju in potem jamrajo in stokajo, kako je vse hudo, naporno, oh in sploh in je totalno nemogoče, imeti več kot enega otroka doma. Je nemogoče, če si komot in se ti nič ne da. Poznam kar nekaj družin s tremi, pa dve s štirimi otroki in vidim, kako se da, če se le mami da. Pa je precej drugače, če je otrok star 4 ali celo 5 let, takrat je odhod v vrtec praktično nuja, zaradi prehoda na šolo, da pa odpikaš mlajšega otroka v vrtec zato, da je tebi kot materi komot, je pa za moje pojme adijo. Tako je moje mnenje in ga odkrito povem, gre pa marsikomu v nos, očitno tudi tebi. Ko mački stopiš na rep, zamijavka, so rekli včasih in očitno še vedno drži.
Mogoče zato, ker rad hodi v vrtec in pogreša družbo, druge otroke?!?
Jao imate pa nekatere res strašansko pametne…Kar glava peče, a? 🙂
Med mojima je leto in pol razlike in je starejši bil normalno v varstvu. Hodi z veseljem in ne vem zakaj bi ga morala še s tem zmesti – itak je kar naenkrat bil tu še en mali dojenček, ki je zahteval svoje (pripraviti tako majhnega otroka na bratca ali sestrico je itak nemogoče, ker si pač ne zna predstavljati). Seveda pa je to bilo manj naporno tudi zame oz. dragega (ko sva bila na deljeni porodniški – oh, groza,še to!?! :-P). Ja in? A zato sem pa slaba mama?!? Ja, seveda 😛
… mnogo dilem, okoli vsega tega. Vem, kaj govorim, ker imam štiri in zadnj je dokaj svež dojenček. Prva dva sta bila doma, po porodniški je šel večji v vrtec. Pri tretji sem imela pet mesecev tri doma zaradi bolezni. Zdaj so bili doma res dva meseca, pa smo zaradi sinove šole itak fasali že kar nekaj svinjarije – no dojenček jo je do tule dobro odnesel.
Kaj čem povedat? Vsi imate prav, vsak zase najbolj ve, koliko zmore in kaj zmore. Svoj čas sem mamice, ki so se znebile starejših otrok v dopoldanskem času, gledala postrani – češ, kaj pa sploh imajo otroke. Sem imela po dva ali tri doma ampak tiste energije zdaj več nimam. Je bilo včasih prav hudo. Ja, mu že daš zaposlitev medtem, ko pereš solato, ampak kje pa piše, da se taisti ni ravno tisti hip vbil v glavo, da hoče tebe in fizično začne plezati po tebi …da ne omenim uspavanja – če je eden spal, ko sem drugega dajala, je še šlo, ampak dnevi, ko se zadeva nikakor ni izšla, so bili pošastni. Na vsakem koncu stanovanja je eden tulil, jaz pa nekje na sredini – iz obupa in nemoči.
Okej moji so, vendar jaz nisem vedno zanje najboljša, in takrat je zanje bolje, da grejo. Itak, da mama že z dvema kar težko najde kak cajt zase (če ste že tle vse popolne, pa malo preberite forum obporodne stiske) – mama mimogrede zaide in se ne najde več, sploh, če se ata ne znajde preveč – ali pa od njega tak nič ni.
Tko da … jaz bom zdajle tudi nekatere spet v vrtec poslala, ker so tam čisto drugače motivirani za delo, aktivnosti, se malo poigrajo in popoldan smo precej bolše volje prav vsi.
Ko sem drugič rodila, je imela prvorojenka 2 leti in je bila v varstvu pri babici do tretjega leta, ko je šla v vrtec, enako je drugi sin bil v varstvu, po tretjem letu šel v vrtec, sedaj bomo dobili tretje dete, prva je že v šoli, drugi končuje vrtec. Seveda bosta oba nadaljevala svoje obveznosti, tretje dete bo pa spet v domačem varstvu do tretjega leta, potem pa v vrtec.
Berem tole staro temo in se odlocam ali naj dam starejsega jeseni nazaj v vrtec ali ne… rodila sem konec maja, bratec 2leti je od takrat doma, koristim rezervacijo. A moram priznati da je tezje kot sem mislila. Ne da fizicno ne bi zmogla, ampak psihicno. Mi je hudo za enega in drugega ker se nobenemu ne morem posvecati kot bi se rada in si zasluzi. Velik bi rad sel ven, pa tamala zelo redko zaspi v vozicku, vecinoma se dere in potem se obrnemo, niti do igrisca ne pridemo. Veliki seveda razocaran in jezen na sestrico. Pa bi taveliki z mano kaj pocel, pa moram nahraniti tamalo, ki noce zagrabiti ce nisem v tocno dolocenem polozaju in se ne premikam. In mora pocakati. Potem tamalo odlozim zraven in se igram z velikim, traja mogoce 10min pa se zacne pritozevati in jo moram dvigniti in nositi okoli… uspavanje je pa itak nocna mora, tamale nikakor ne morem uspavati drugace kot z dojenjem v tisini in zatemnjeni sobi, kar je nemogoce dokler je veliki doma. Tako da je po 2urah ze cisto zmatrana, tecna, se dere… potem tavelikemu nastimam risanke, da imam mir da mi zaspi, pa imam slabo vest. Ko dam velikega spat se pa tamala itak joka v dnevni in meni se trga srce… v glavnem, mi ritma nismo nasli, mogoce 1dan v tednu da se kolikor toliko izide in je ok, drugace pa bolj ali manj katastrofa. Sem velikega tudi mimogrede vprasala ce bi sel v vrtec pa rece ja. Tako da pomoje bo kar sel jeseni, bo imel vec od zivljenja kot pa doma kar naprej cakati in se prilagajati. Samo ne vem ali sem jaz nesposobna ali imam ekstra naporne otroke. Da bi dojencek samo jedel in spal pa nisem nikoli dozivela.
Bravo, kolegica! Iz ust si mi vzela. Sicer nisme vzgojiteljica, delam pa kot psihologinja v več vrtcih in lahko potrdim napisano. Pri tistih otrocih, kjer je največ vedenjskih težav, na koncu v 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ugotivimo, da so doma dobili sorojenca. Oni, kot “že veliki”, morajo iti “uživat v vrtec”, medtem ko je mama z bratcem ali sestrico doma. Svoj poklic opravljam 6 let, ni neka doba, vem, vendar sem do danes srečala točno dva otroka, ki jima tega dejstva ni bilo mar – tamali/tamala ima lahko celo mamo, jaz moram pa v vrtec. Saj potem se nekako vživijo, “sprijaznijo”, se pa vprašam, če je res potrebno in vredno?
[/quote]
Hm, ko sem bila v drugo noseča smo v vrtcu imeli predavanje o vzgoji. Po predavanju sem vprašala starejšo predavateljico, kaj mi svetuje – ali starejšega otroka pustiti doma, ali dati v vrtec. Njen odgovor je bul: “Če bi me vprašala 20 let nazaj, bi povedala naj ostane doma. Danes pa na podlagi izkušenj povem pripeljite ga v vrtec.” In to sem naredila. Zjutraj sem oba otroka zrihtala in smo šli v vrtec, jaz pa z dojenčkom nazaj. Ob 12.30 po kosilu sva ga šla iskat. Dojenček (in jaz) sva dobila rutino in čas zase in starejši otrok 4 ure igranja/učenja s sovrstniki. Glede bolezni, pa je tako. Res mlajši je vse fasal, ampak ni bilo nič tako hudega in nevarnega in potem pri prihodu v vrtec nismo imeli problemov (za razliko od starejšega, ki je prva dva meseca bil večinoma doma)