Je še kdo žalosten 24 ur na dan?

Dobesedno ves čas, brez žarka sreče v življenju? Morda tudi brez energije in smisla? Kako se spopadate s tem, še posebej tisti, ki vam zdravila ne pomagajo?

Grem delat. In delam čim več. Potem ni časa za žalost. Še boljše je kakšno fizično delo.

Gotovo je veliko ljudi žalostnih, razlogi pa zelo različni in trajanje žalosti prav tako. Ne poznam človeka, ki še nikoli ni imel obdobja žalosti.

Sama se vedno vprašam, ali si želim ostati žalostna ali ne. V prvem primeru sem pač žalostna naprej.

Bolj pomemben je drugi primer-da ne želim ostati žalostna. Potem pač ukrenem nekaj v smer, ki me veseli.

Povdarek je na ukrenem. Torej ne čakam, da se bo kaj spremenilo samo od sebe.

Kaj točno ukreniti?

Open your eyes
Look up to the skies and see…

Če gre za žalost zaradi nekega določenega razloga (smrt bližnje osebe, na primer), bo minilo. Treba dati čas žalovanju, da gre skozi vse faze.

Če pa gre za žalost v obliki depresije, pa bo treba po medicinsko pomoč.

Kaj si pa počela, preden si postala žalostna?
Kaj bi pa rada počela?
Katere stvari te žalostijo? Katere veselijo? Delaj prvih manj in drugih več.

Ali vsaj več misli na lepe in manj na slabe.
Nehaj slediti novicam o slabih stvareh in jih zamenjaj s prijetnimi vsebinami.

Ne pogovarjaj se z ljudmi, ki jamrajo, šimfajo in tarnajo. Poslušaj tiste nasmejane.

Jočemo tudi od ganjenosti, sreče…

Vsaka medalja ima dve plati -pomeni, da tudi pozitivno. Najdi jo in razmišljaj o njej, ne pa o negativni.

Vse, kar človek hoče, lahko zmore
Pa hočeš?

Velikokrat pomaga že tudi samo vit. D. 35 kapljic na teden. Se hitro pozna pri razpoloženju.

Obstajajo stvari, ki sem jih zelo rada počela, vendar nimam več te možnosti. Zasebno življenje pa je živa katastrofa, vso svojo energijo sem usmerjala v delo, ki me je na koncu pustilo na cedilu.

Tukaj lahko ugibamo, kaj pomeni tvoj opis stanja, zato ti odgovori morda tudi ne bodo v pomoč.

Ko se moraš odpovedati svoji glavni vrednoti -v tvojem primeru delu – res ni enostavno najti novih ciljev. Delo je fino in fajn, ne bi pa smelo biti edini fokus življenja. Pač po pravilu, da ni modro staviti vse na enega konja. Sploh, ker nobena stvar ni večna.

Tu je še dom, družina, prijatelji, drobna veselja, hobiji, zdravje, … ali pa -če je vse našteto že izgubljeno-iskanje novih smislov življenja.

Vsi delamo napake ali pa imamo smolo in se nam podre, kar smo gradili pol življenja. Pa se vseeno večina ljudi pobere in starta znova iz nule. Ko se seveda spočiješ od šoka. Na silo itak ne gre nič.

Je pa dobro vsaj približno vedeti, kje bi pa znalo iti. Morda pri malenkostih za začetek. Prestaviš pohištvo, spremeniš barvo zaves ali zidov, zamenjaš dnevni urnik in fiksiraš čas za eno dejavnost, ki te bo pritegnila. Menjaš rutino, ki te preveč spominja na čas, ki ga več nimaš možnosti ponavljati in si zato slabe volje.

Nekaj dobrega gotovo obstaja in tablete po moje to niso. Premisli, najdi v sebi in kreni.

Odnosi v družini slabi? Morda se pa lotiš teh. Je pomemben vidik vsakdana. Začni spreminjati na bolje. Ne moreš verjeti, kako lahko majhen korak prinese ogromno spremembo.

Tole je pa zelo dober prispevek, monovka. Ja, podrl se mi je svet, ker sem se preveč fokusirala na delo, ostale aspekte svojega življenja pa zanemarjala. Majhni koraki so v moji situaciji verjetno res prava pot naprej, me pa čaka veliko dela. Hvala ti. Objem.

Jaz.

24 ur na dan. Pa sem že bila v redu, sedaj pa spet. 🙁

Aktivnost in aktivnost, da boljše spim.

Objem nazaj in korajža velja! Če si znala garati, boš gotovo znala tudi živeti.

Spravi se iz cone usdobja v akcijo,.

Kot ti je že eden napisal – fizična naporna aktivnost, šport ali delo. Sekanje drv…ipd.

POtem pa še ugoitovi kaj v tvojem življenju želiš spremeniti in naredi plan.

Avtorica, podobno sem se jaz počutila, leta in leta, dokler se nisem naposled sama s seboj resno pogovorila in spoznala, da se moram totalno spremeniti, spremeniti način razmišljanja, odpustiti sebi in vsem ostalim, razmišljati pozitivno in četudi se prikrade negativna misel jo nemudoma zamenjam s pozitivno. Sedaj sem srečna že kar precej let, rada imam sebe in vse druge, no nikogar nimam nobenih zamer in imam smisel življenja: pomagati po svojih najboljših močeh vsem živim bitjim, biti zadovoljna s tem kar imam, živeti za ta trenutek zdaj, ne za preteklost in ne za prihodnost, samo ta trenutek je pomemben. Poskusite.

Normalno, da te je delo pustilo na cedilu, saj je delo le beg od sebe in resničnih problemov.

Namesto, da bi se soočila s sabo, si raje bežala od sebe. Zato delo ni rešitev. Rešitev je, da v svoje življenje vneseš ljubezen do sebe in ustvariš ljubeč odnos z neko osebo, ki ti bo vrnil smisel v življenje.

Uf, kako globoka bolečina veje iz teh besed. To vseprežemajočo žalost, ki jo opisuješ – ko se zdi, kot da je tema pojedla vse barve življenja – celo nekako razumem. Ni lahko biti in shajati s tem, še posebej ko se zdi, da nič ne pomaga, niti zdravila.

Mogoče malo pomaga, da veš, da nisi sama v tej izkušnji. Čeprav se morda počutiš ujeto v vsej tej enolični sivini, je tvoj pogum, da si to zapisala, že majhen žarek svetlobe – ne le zate, ampak tudi za druge, ki zaenkrat zgolj tiho berejo in se prepoznajo v tvojih besedah.

Včasih nam življenje vzame tisto, kar nam je dajalo občutek smisla in motivacije. Ko se to zgodi, je povsem razumljivo in normalno, da občutimo globoko žalost. To ne pomeni, da je nekaj narobe z nami – pomeni, da smo ljudje, ki čutimo.

Tu smo, da ti prisluhnemo – brez pametovanja, moraliziranja, obsojanja in nekih instant rešitev, preprosto kot sopotniki na tej poti.

In spomni se na to, da kolikor se že počutiš brez energije, je že to, da si napisala teh nekaj objav, dokaz tvoje notranje moči. To ni mala stvar. 🤗

Ja jaz. Potrta sem po izgubi službe.  Kot da je vse doslej narejeno zdaj brez smisla.