Najdi forum

Splash Forum Starševski čvek Je žalovanje še normalno ?

Je žalovanje še normalno ?

Ali je danes še normalno, da po smrti staršev (ali kogarkoli drugega) žaluješ?

Seveda je. Kaj te briga za mnenje drugih. Žaluj kolikor želiš. Vsak se briga samo zase, zato tudi ti dej zase.

Odgovor na objavo uporabnika
lkhlklkh, 08.02.2024 ob 22:55

Ali je danes še normalno, da po smrti staršev (ali kogarkoli drugega) žaluješ?

Zakaj to sprašuješ??

In zakaj ne bi bilo? Custva moras predelat, izjokat, se pogovarjat…ce ta šok žalost traja daljše obdobje bi rekla več kot leto, v spremljavi custvene stiske, ogromno solza in joka, je vseen fino da se pove zdravniku…drugace pa ja… zajokas, ti je težko in gres naprej, baby steps…vedno ko se spomnis na umrlo osebo, me objame zalost za par trenukov…

Spraševala sem zato, ker je ena v eni drugi objavi na starševskem čveku pisala, kako ni povsem ok, če je odrasli in samostojni osebi hudo, ko ji starši umrejo. Mislim, da je povsem ok, da oseba žaluje. Ne bi pa bilo ok, če bi naslednji dan po pogrebu vsa vesela prišla v službo in se veselila, kot da bi bila na veselici, ne pa na pogrebu, popoldne pa še s prijatelji se veselila, namesto, da bi izrazila, da žaluje za umrlim staršem. Kaj pa vi mislite?

Jaz mislim, da vsak po svoje predela smrt bližnjih. To ni predstava za okolico. Kako kdo žaluje, ni tvoja stvar. Tudi če pride drug dan v službo nasmejan ali pa je ves čas na robu joka, ni tvoja stvar. Vsi gledamo iz sebe in iz tega, kaj bi mi naredili in kako bi se mi počutili, ampak to ni pravilo, da se morajo vsi isto obnašati.

 Diagnostic and Statistical Manual of the American Psychiatric Association, to je knjiga, po kateri se ravnajo psihiatri vsega sveta, in ki je v sluzbi farmacije, je dolocila, da je zalovanje normalno le prvih 14 dni. Po dveh tednih te razglasi za bolnika in priporoca ADje.

Dejansko smrti starsev nikoli zares ne prebolis. Scasoma se pomiris, ne zalujes vec, a v sebi ves cas nosis spomine, a to ne sme biti vzrok, da gres na ADje. Tezje je, ce starsa, ki si mu bil zelo blizu, zgubis v otrostvu. V tem primeru ga pogresas vse zivljenje.

 

Odgovor na objavo uporabnika
lkhlklkh, 09.02.2024 ob 13:50

Spraševala sem zato, ker je ena v eni drugi objavi na starševskem čveku pisala, kako ni povsem ok, če je odrasli in samostojni osebi hudo, ko ji starši umrejo. Mislim, da je povsem ok, da oseba žaluje. Ne bi pa bilo ok, če bi naslednji dan po pogrebu vsa vesela prišla v službo in se veselila, kot da bi bila na veselici, ne pa na pogrebu, popoldne pa še s prijatelji se veselila, namesto, da bi izrazila, da žaluje za umrlim staršem. Kaj pa vi mislite?

V tisti drugi temi je avtorica menda bolj mislila, kako ne razume, da se odraslim in samostojnim po smrti zruši svet. Torej je (vsaj po moje) hotela namigniti, da odrasel in samostojen človek ne bi smel popolnoma odpovedati, ko mu starši umrejo, ker je pač v nekem trenutku to za pričakovati.

Je pa žal tako napisano, da smo verjetno vsi razumeli kot kritiko žalosti, torej kot da se ne spodobi biti žalosten ob smrti staršev. Potem smo jo pa napadli z vsemi topovi, kako je brezčutna in podobno.

Absolutno je človek ćalosten, ko izgubi nekoga ljubega in ta žalost je lahko pri različnih ljudeh različno intenzivna in traja različno dolgo. Tako, kot smo si ljudje različni.

Osebno menim, da mi nihče na svetu ne more niti svetovati, kaj šele prepovedati, kdaj in koliko naj bom žalostna, vesela, jezna, navdušena, zaljubljena, razočarana, karkoli v zvezi s čustvi.

Naša čustva so naš zasebni svet in nikogar na svetu razen nas se naj ne tičejo. Če jih želimo s kom podeliti, je ta lahko samo hvaležen za zaupanje in mora to spoštovati. Če jih pa zadržimo zase, pa je to naša absolutna pravica.

Skratka, smemo se počutiti točno tako, kot nam narekuje srce. Ne pusti se zavajati in voditi. Bodi, kar si!

Kaj pa lahko zdravnik stori?

New Report

Close