Jehovove priče
Citiram iz slovenskega velikega leksikona: … izhajajoč iz Razodetja verjamejo, da bodo ob koncu sveta zavladali skupaj z njim…
Sem pa preverila še v Britannici in Encarti, pa ni napisano nič takšnega.
Tako iz glave vem le, da jih krstijo tako, da se potopijo v vodo, pa da izdajajo Stražni stolp in hodijo od vrat do vrat. Pa da ne primejo za orožje, to sem tudi vedela.
hahaha ne ne, v leksikonu ne piše pravilno. Pa ne da se delam pametno, ker nisem :), ampak sem pred leti preučevala s pričami in doma imam cel kup knjig in revij, tako da zagotovo vem, da temu ni tako. Tisto, kar veš ti iz glave, je pa vse pravilno.
V glavnem, oni verjamejo, da jih bo bog obudil od mrtvih in potem bodo večno in srečno živeli v raju na zemlji, pod vodstvom Jezusa.
Rojstnih dni ne praznujejo zato, ker je to poganski praznik in ga tudi prvi kristajni niso praznovali. Zapovedano jim je bilo le to, da obhajajo Jezusovo smrt. Krvavic ne jejo zato, ker se vzdržujejo krvi, besedo Jahve si pa niso izmislili oni, temveč je to božje ime, ki pa so ga v večini biblij nadomestili z besedo bog ali gospod, da ne bi božjega imena izgovarjali po nepotrebnem (v marsikateri knjigi zaslediš besedo Jahve ali Jehova, pa nima z vero nobene veze)
Pa ne pozabi, da tudi ne kadijo in se ne drogirajo, ker bi s tem omadeževali svoje telo. Strogi so, ni kaj 
Res je, tudi to zavračajo, sem pozabila omeniti Beseda Jehova pa ni namerno popačena, ampak je nemogoče vedeti, kako so jo izgovarjali takrat, tako kot za vsa ostala imena. Danes ni nič drugače. Eno ime lahko poveš na več načinov
Pa da ne bom pametovala … najbolje, da se tisti, ki jih kaj zanima, z vprašanji obrnejo prav na priče.
Medve pa najdeva diametralne vire.
Glede imena:
Jehovah (dŠ€`h…v) n. Old Testament. the personal name of God, revealed to Moses on Mount Horeb (Exodus 3).[C16: from Medieval Latin, from Hebrew YHVH: the original vocalization was considered too sacred to be pronounced and the vowels of Eloah (God) were therefore substituted in the Masoretic text, whence Yetto Vah].
Nekaj podobnega piše tudi v Sovi.
“3. Analiza navedenih zapisov
3.1 Vstopni del
Vstopni del je zapis VIR VIN VIL VI. Kot sem že omenil, dobimo z izpustitvijo črke I zapis VRVN V, ki ima enako obliko kot koreni v ponavljalnemu delu. Ta koren ne spada v ponavljalni del, zato se v ponavljalnem delu nadomesti z dvojnikom TRTN ali z možno variantno obliko CRCN v tablicah Es 23 in Es 24 ter z dvojnikom KRKN v tablici Es 25, da se tako zadrži osnova desetiškega sistema deset. V vstopnem delu se molivec bliža božanstvu s svojo prošnjo in ga s črkami V in I spoštljivo nagovori, saj ti dve črki verjetno predstavljata verovanje (V) ter nagovor (VI) z znano obliko vikanja. Od tod verjetno izvira tudi beseda vila (VIL), ki predstavlja dobro žensko, kot je tudi boginja Reitija.
Verjetno so uporabili najspoštljivejši način, ki so ga poznali in ta nas napelje na nekatere zanimive stvari, kot je uporaba črke I, ki je začetek imena IOUA (Jupiter) in IEOUA (JEHOVA), hebrejsko JaHVeH (za potrditev teze bi morali poznati starohebrejski oziroma staroegipčanski zapis božjega imena). Opozoril bi še na povezavo s številom 5 (IEOUA), (TRTNT, KRKNK itd.), medtem ko uvodni molitveni del brez ločilne črke L vsebuje točno 10 črk, težko je reči, da nenačrtno! Število 5 je uporabljeno tudi na »vaški situli«, izjemnem pomniku venetske kulture na naših tleh, saj ima kolo voza 5 prečnikov in piščal trstenka 5 piščali. Tudi v naši sedanji in pretekli zgodovini se v ljudskem pesništvu uporablja 5/8 takt kar tudi opozarja na pomen števila 5 v ljudskem izročilu. Posebno zanimiva je simetrija božjega imena IEOUA, ki iz ravnih črk ob robovih besede prehaja v sredini v črko O (v oglati venetski pisavi kvadrat ali romb), ki ima vse geometrijske in oblikovne lastnosti odličnosti. Poleg točke in krogle ravno črka O najbolje ponazarja večnost in vsemogočnost Boga, zlasti pa njegovo vseobsegajočo ljubezen. Morda zato v vstopnem delu ni uporabljena črka O, temveč črka I, saj so se na božanstvo obračali le na moč spoštljivo.
3.2 Osrednji ponavljalni del
Osrednji ponavljalni del predstavlja zaporedje melodičnih korenov s samoglasniškim R, ki z zvenečo melodiko ustvarjajo mistično vzdušje. To nam je dobro znano iz vzhodnjaških verstev, kjer se mora človekova notranjost sozvočiti s poudarjeno in ponotranjeno, ponavljajočo se izgovorjavo. Razpoloženje molilca poudarja notranje sozvočje pri izgovorjavi korena glagola z dolgim zvenečim R, ki je s črko L uveden po predhodniku in s ponovljeno začetno črko ponavljanega korena ločen od svojega naslednika. Navedeni so glagolski enosoglasniški koreni z osrednjim R in zaključeni z N, torej brez samoglasnikov, kar priča o izrazito spoštljivem odnosu do naslovnega božanstva, saj je znano, da stari narodi niso pisali samoglasnikov zaradi strahospoštovanja do Boga. Ob tem je vsekakor pomembno, da je ime Boga v »Stari zavezi« IEOUA, ki se ga ni smelo zapisovati in tudi ne govoriti, sestavljeno iz vseh petih samoglasnikov.
Analiza osrednjega ponavljalnega dela daje zanimive rezultate:
Velelniške oblike: vrvn iz vrveti v uvodnem ter drdn iz drdrati, trtn iz treti, krkn iz krkniti, mrmn iz mrmrati, prpn iz pripeti, šršn iz sršati, zrzn iz zrezati, brbn iz brbrati in grgn iz grgrati v osrednjem ponavljalnem delu so Slovencem še po tisočletjih razumljivi. Tudi primerjava sedanje slovenske abecede z navedenimi soglasniškimi skupinami potrjuje izjemno podobnost.
sedanja slovenska abeceda a b c č d e f g h i j k l m n o p r s š t u v z ž
izločeni samoglasniki in j b c č d f g h k l m n p r s š t v z ž
izločeni uporabljeni in slični soglasniki f
Ostane samo črka F, ki je zelo podobna črki V in se v tem času pri Venetih še ne uporablja. Nove možnosti branja črk z glasovi TS, C, Č in Ž odpirajo zanimive kombinacije crt-cartati, crk-crkljati, crč-cvrčati, trc-trcati, krc-krcati, trč-trčati, črt-črtiti-črtati, žrt-žrtvovati…”
Kopirano iz
