Jest bom enga …..
Na, bela cesta, pa sem spet čisto out! Ma kako
mi moreš to delat, kako? Ali me nimaš čisto
nič rada? Ali ne veš, da jest “čist dol padem”,
ko kej tacga sliš’m. O bela cesta, zdej grem
zalaufat pa tisto od Mamb Kingsov, meni danes
ni več spasa, romatika me daje od pete ure
zjutraj, zdaj pa še to, ti moj ljubi mili zajček ……
greva midve po poljih, pa niobo vzameva s
seboj, pa bomo prepevale o ……. ljubezni, pa
bomo prepevale o …… hrepenenjih ……… joj, joj, joj!
Saj, saj, saj, saj pravim, nekaj je v zraku, diši
po ljubezni, diši po gmajnici, diši po ljubljenju,
diši po …… ojej, ojej, ojej, men se rola, rola, rola….
Men se pa dogaja večkrat to, da grem spat slečena,
pa se zbudim v nekaj oblečena! Ne vem, kdo me in
predvsem ZAKAJ me nazaj oblači??? Že res, da gre
pri meni bolj za obliko kvašenega testa: na eni strani
notri phaš, na drugi leze ven, ampak, bela cesta,
človek pa le mora biti tak in tako, kot mu to najbolj
ustreza!
…… a dejstvo, da se ti drgač oblečen zbudiš,
ali dejstvo, da se ne zbudiš oblečen? Ampak,
imaš prav, Jani. Prepustiti se je treba dejstvom,
o teoriji pa zgoj teoretizirati. Tko je to. Nič ne
pomaga volja, treba je biti zgolj in samo – dokaj
realen, heh, heh, heh!