Jeza
Ok prišel je čas v mojem življenju, ko se imam lahko končno fajn.
Otroci so zrasli, služba ni stresna, več ali manj delam, kar mi paše.
Res sem kar nekaj “dala skozi”, življenskih udarcev in stisk in vsega,
ampak zdaj mi pa res ni hudega.
Zato me zelo moti, da imam tezave z jezo.
Kaj jezo – besom. Ce macki stopiš na rep, zamijavka….jaz pa izbruhnem
kot vulkan.
Zjezijo me praviloma “slabi” ljudje….ali njihova dejanja, kot so laži,
nesramnost, kraja, nasilje, krivice….cisto me vrže v luft.
Po eni strani se mi zdi, da bo drzalo tisto, da živci ne zrastejo nazaj.
In bili so časi, ko jih je “šlo” na metre.
Po drugi strani se mi pa zdi, da sem enostavno dovolj stara, da si ne
pustim več….kako se temu lepo reče….no ne vem ..*****na glavo.
Saj so bili časi, ko sem pustila, recimo, da se nekdo vrine v vrsto pred
mano (če dam najšibkejši primer) – danes…ajoj.
Kar je pri tem motečega je to (razen tega, da mi do zmešane stare babe
z 20 mački manjkajo samo še mački), da se ne znam pomiriti.
Ko se mi taka reč zgodi, me boli želodec, tresem se, zelo dolgo časa
traja, da zmorem spet normalno razmišljati. In včasih potem še spati
ne morem.
Mi lahko kaj predlagate?
Tako rada bi se malo bolj požvižgala na vse skupaj?
Torej se požvižgaj na vse. Predno znoriš preštej do 10 in videla boš, da te bo jeza minila (vsaj ne boš besenela). Verjetno pa je nekje vzrok, da si tako nagle in hitre jeze, to boš pa morala sama ugotovit kje in zakaj. Če misliš, da jezo ne moreš krotiti sama, potem ti predlagam kakšno dobro delavnico, kjer se o takih stvareh pogovarjate in napredek s časoma pride sam od sebe, če temu lahko rečeš tako.
lp
Meni ne znese, da bi se zadržala, ugotovila sem, da mi najbolj odleže, če na kolikor toliko vljuden način dam iz sebe (beri: če se mi kdo vrine v vrsto, mu glasno in odločno povem, da naj se vrne nazaj), potem pa se več ne žrem, ker jeza kar izpuhti iz mene. Sem pa ugotovila, da je najslabše, če se zadržim, ker potem še dolgo premlevam in besnim v sebi.
Tudi jaz sem imela tezave s hudo ujezljivostjo. Kar nekaj casa sem brskala po sebi, kje je vzrok, kako si pomagati. Prisla sem do dveh spoznanj: hitra, jezna reakcija je del mojega znacaja ter jezo se da v dolocenem delezu nadomestiti z drugimi custvi.
Ko sem se ucila drugacnega ravnanja, sem si morala pac priznati, da sem bolj vzkipljive narave, ampak da lahko velik del te jeze drugace izrazim. Najprej sem skusala preuciti, katere situacije me jezijo (na zacetku je bilo to skoraj vsaka situacija, ki se ni skladala z mojimi predstavami, zeljami), potem pa sem skusala ugotoviti, katero custvo se poleg jeze se pojavlja v neki situaciji. Največkrat je bila to zalost in razocaranje. Ker ti dve custvi nisem mogla tako silovito izrazati, se je jeza opazno zmanjsala. Se pravi, se vedno sem si dovolila, da sem pokazala ali povedala, da mi nekaj ni pasalo, ampak zivljenje je zame in za moje bliznje postalo znosno (moj dragi pravi, da sem postala bolj ljubezniva).
Prepricana pa sem, da ni prava resitev ta, da jezo potlacis in po moznosti, ce ti uspe, skrijes za flegmaticnost.
Veliko samokontrole na zacetku pa bo slo!
Dama