Jokanje
Mene glede jokanja na poroko zelo skrbi. Sem zelo čustvena, vsaka najmanjša stvar me zelo gane in me je resnično strah, kako naj se ubranim tega.
Tiste, ki ste že poročene, kako ste rešile ta problem? Tiste, ki se še boste, se tudi kaj bojite tega?
Obstaja kakšen recepet, ki bi pomagal, da bi se zadržala jokanja?
Me je strah, da ravno, ko bi morala reči da, ali na cerkveni povedati obljubo, da bi začela jokati.
Čist v celoti se jokanja oz. solz ob prelomnem dogodku – poroki, ne da odpraviti, saj je to eden izmed zelo pomembnih življenjskih dogodkov. Verjemi, bila sem že na številnih porokah, in še na vsaki je nevesta, pa tudi ženin potočila kakšno solzo ali več. Pač tako pride, ker tiste, ki jih ne bo nič zvilo, po moje niso s čustvi čist ok. Tud sama se tega bojim, ampk vem, da bom potočila kakšno solzo, da me bo stiskal pr srcu, pa še od doma bom šla … Ampk sem si rekla, bolj ko se bom sekirala zarad tega, še bolj mi bo šlo na jok. V tistem trenutku bom poskušala pomisliti na sonce, vse lepe stvari, ki me UPAM čakajo. Če pa ne bo šlo, bom pač mal jokala, smrk smrk.
NAUK: ne sekiraj se, kar bo pač bo, pa sej te bo dragi kej potolažu, a ne ?!
Drži se in čim manj solzic, če pa bodo, so to solze sreče.
Jaz sem drugače tudi zelo čustvena, vendar sem bila na svoji poroki tako srečna, da mi sploh ni šlo na jok.
Seveda se joku nisem mogla upreti, ko so mi čestitali starši in sestra, ter nekaj zelo dobrih prijateljic. Pa še to najbrž ne bi jokala, če one ne bi.
V grlu se mi je naredil “cmok”, ko sva stopala proti oltarju, pa sem globoko požrla in si mislila, da se ne smem jokati…..
Kaj pa vem….saj v bistvu to ni nič takega, če potočiš kakšno solzo. Nerodno je le, da se ti zmaže make up ali pa da postaneš ves pikast in lisast (kot to ponavadi postanem jaz).
Ma sploh se ne obremenjuj s tem!!!!
lp
Tudi jaz grem od doma, pa to mi niti ne bi bilo tako hudo, kar se staršev tiče. Mnogo bolj mi je hudo za tem, ker bom izgubila vse tisto, kar sem do sedaj imela. Vodila sem namreč tri pevske zbore, ki vsi enkratno pojejo, vodila sem skavte, učila verouk, sama pela v odraslem zboru. Vem, da mi pripravljajo cerkveno poroko (in civilno, ker smo se dogovorili, da bodo tudi tam peli) prekrasno. In najbolj se bojim, da mi bo takrat hudo, ker to puščam. Tudi otrokom je zelo hudo in kar naprej poslušam, da me sprašujejo, kdo jih bo pa sedaj imel. Grem pa predaleč od doma, da bi še kaj od tega lahko imela. V novi župniji nočem imeti toliko stvari, tudi če bi ostala doma, bi zreducirala, samo vseeno bi bila tukaj. Ko sem pred leti razmišljala o tem, sem rekla, da mi ne bo problem se odpovedati se vsemu temu, ker mi je družina zelo pomembna. Saj sedaj tudi tako mislim. Ni mi žal, da bom pustila, vem, da bodo zmogli tudi brez mene, pa vseeno… en čisto majčken mi je hudo. Vse tri zbore sem jaz spravila skupaj. Žal mi tudi ni, ker sem s temi zbori dosegla, kar sem želela, posneli smo svoj CD, na kar sem zelo ponosna, pogrešala pa bom občutek, stanja pred zborom in sreče po nastopu, ki dobro uspe. Vem pa, čez kaj sem morala iti skozi, da sem dosegla vse to, zato se v nov zbor ne bom spuščala, pa kljub vsemu bo imel mož in kasneje družina vso prednost. Bom raje gledala svoje otroke, ko bodo prepevali v kakšnem podobnem zborčku. Vem, da mi bo najdražji stal ob strani, solz se pa vseeno bojim, da jih kljub vsemu ne bo preveč. Saj vem, da čisto brez ne bo šlo.