Bilo je kar naporno obdobje. Okrevanje po operaciji. Ves čas nekaj zaspan. In še vreme. Ja, priznam, vremenski tip sem. In zdelo se mi je, da večino časa prespim. Ali pa nekako hiberniram.

Po skoraj dveh tednih spet malo tistega občutka, da sem pri močeh. In sonček. Ravno nalašč za en krog ali dva z mopedom. Da se spoznava. Tudi nova ljubica je pri meni ravno nekaj dni dlje.

Lepo se obnaša. Ubogljiva je. Vodljiva. Predvidljiva. Počutim se varno. Sicer sem previden, kot se spodobi, ko ima človek med nogami 95 živahnih konjičkov. A tudi sproščen. Uživam. Lica mi boža zrak, ki deluje precej sveže. Skorajda rezko. Opazujem gozd. Krošnje se bohotijo v značilni spomladanski zeleni barvi.

Prijetno je. Poživljujoče. V Postojni na (nekdanjem) OMV-ju kava. Na terasi sami motoristi. Kup neznancev, a hkrati tako povezani med seboj. Sproščen klepet in nova poznanstva.

Res mi veliko pomeni ta motoristična svoboda. Je del mene, neke vrste izraz, skorajda del identitete.

A to si zdaj menjal za CF? Kaj so te operirali? Očitno nč resno, če že treniraš med nogami. Je pa mrzlo zunaj,kljub občasnim sončnim žarkom..

A, ne… Jaz ostajam zvest CF.

Spoznavam se z novo ljubico ( https://www.facebook.com/share/p/18pYk3V9PG/ ). Tako, laganini se potepam naokoli.

Sem ujel prihod kolesarjev Gira d’Italia v Gorico. Povsem naključno, pri hotelu Sabotin. Tu “na primorskem” mi kaže stalno tam 20 – 22 ° C. Povsem znosno.

Se bom zdaj počasi spustil še do Jadrana in v Ankaranu šel večerjat.

Vol čefurski spet rabi pozornost.

Je to napisano zate ali zame?

Za večerjo pizza. Amatriciana. Zanimivo se mi zdi, da vsakič znova ugotavljam, da je naš del Tržaškega zaliva občutno bolj svež, kot na italijanski strani, čeprav je od Kopra do Trsta ob obali morda nekih 30 km.

Milje so bile polne življenja. Je bilo treba kar previdno vozit, saj so pešci očitno navajeni cesto jemati kot dvorišče. Morje razburkano in se je divje zaletavalo v skale. Sem ter tja me je popršilo nekaj slanih kapljic kakega, ki se je besno zaletel in razletel.

Debeli rtič na naši strani pa popolno nasprotje. Miren, spokojen. Podobno Ankaran. Gostilna bolj kot ne prazna, kljub sončku in prijaznemu vetriču, ki naredi ob morski klimi idealne okoliščine za popoldansko druženje.

Vonj borovca ob meni se meša z nežnim slanim vonjem morja, streljaj proč od mene. Preprosto božansko. Srkam kavo in tipkam to sporočilo, medtem ko me nežno preplavlja lenobno topel občutek, posledica mojega parasimpatikusa, sproženega s prebavo. Mir, tišina, nežna glasba v ozadju, pomešana z žvrgoljenjem ptičkov. Kar zadremal bi…

Odgovor na objavo uporabnika
iDESI , 24.05.2025 ob 16:21

A, ne… Jaz ostajam zvest CF.

Spoznavam se z novo ljubico ( https://www.facebook.com/share/p/18pYk3V9PG/ ). Tako, laganini se potepam naokoli.

Sem ujel prihod kolesarjev Gira d’Italia v Gorico. Povsem naključno, pri hotelu Sabotin. Tu “na primorskem” mi kaže stalno tam 20 – 22 ° C. Povsem znosno.

Se bom zdaj počasi spustil še do Jadrana in v Ankaranu šel večerjat.

 

Js sm bla pa na kolesu. Komaj zgonila v en hrib, razgled super, spust enkraten, potem smo šli pa na sladoled, ker drugače tmala neb nit metra več zbrcala tok se mi je puntala.. kakorkoli, počutim se velik bolš, kt prej uživaj v užitku

No, sam da gre na boljš…. a že kaj študiraš da bi pleme zamenjal?

(26) My type of MC club – 9GAG

Lol, ti si tut ena pojava.. kmot bi tut ti kaj “treniral” ..https://youtube.com/shorts/VXg71E3HBxk?si=jnvUHk4Ngj0QhgqN..

Ja pa jade, pol je pa tista- ko sem jo z rok spustu, je bla še dobra…

a niste babnce pocahnane ko kište, fragile, pa this side up, pa marela, aja pa najbolj važno do not stack up

Si nesel napis Rogla na Sabotin?

Evo, današnja ruta: https://calimoto.com/calimotour/t-2uHsGAKG2P

Nekih 250 km (v prvem dela do Postojne nisem imel vklopljenega sledenja) skozi aprilske vremenske prilike in neprilike v maju.

V vipavski dolini srečal dva policista pri nadzoru hitrosti vozil. Zgolj pozdravil sem ju in odzdravila sta nazaj. Sicer pa je bila Vipava in nato še Ajdovščina v senci mogočnega nevihtnega oblaka,  ki me je celo malo poškropil.

Na goriški  strani sončno a tudi preteče. Vinogradi in Štanjel obsijani s soncem in spust iz Opčin me je popeljal v prijetne obmorske temperature. Na poti nazaj pa spet, tam okoli Kozine grozeč črn oblak in svežina. Termometer je kazal 14°C, zato pod Nanosom zavijem na AC in izstopim na izvozu Unec, ter se spustim na žareče obsijano Planinsko polje. Na ravnini nad Grčarevcem proti Kalcam pa ploha. Prvi letošnji dežni krst.

Prijetna, lahkotna in živopisna tura s spomladansko vremensko muhavostjo je za mano. Luštno je (bilo).

Ma nisem, kje pa. Po pravici: pozabil sem na “giro” in slučajno uletel v pravem momentu.

TI dolgujem še to: imel sem nek nebodigatreba med lopatico in hrbtenico, ki je rasel. Preventivna odstranitev, da ne bi pritisnilo na hrbtenico. Nič pretresljivega, le rana je bila precej globoka. Za en jajček odstranjenega tkiva.

V bistvu skrbim da bistroumnost: https://www.facebook.com/share/p/1EjCbaEFd2/

a rakavo je blo?

zakaj si gor napisal, da si zgolj pozdravil policista. kaj pa bi se mogu nardit.

kako si drugac, a mas zdaj zensko. te zdravje sluzi. kolk si star sploh. a mas ze kaj holesterola pa cukra. zdaj pred op so te orng pregledal.

Mah kje, povsem benigna zadeva. Avtoimunski odzivi telesa so značilna posledica tega, da je simpatikus stalno na obratih. Počasi bo izzvenelo. Te stvari ne gredo čez noč.

V bistvu nekako ponovno odkrivam sebe. In temu primerno je tudi počutje. Posttravmatsko obdobje je kot motoriziranje. Vzponi in spusti, ovinki, tudi nepregledni, predvidevanje in tudi kaka praska se najde.

Pod črto je pa nekako toplo, ganljivo. Vsi ti občutki, vsa ta potlačena hrepenenja… opazovanje in prečiščevanje. Počasi se spet počutim prizemljeno in z nogami trdno na tleh. Megla v glavi se je večinoma razkadila in bolj jasno vidim, kaj se dogaja, pa najsi bo zunaj ali navznoter. Velika zahvala gre tudi moji partnerki, ki mi je obudila vero v to, da je človek lahko človeku človek in da sta si dva lahko tudi v vzajemno oporo. Lahko je gojiti ljubezen v všečnostih in v dobrem. Lomi se na soočenju z realnostjo. In tu se učiva skupaj novih vzorcev in pridobivava drugačne izkušnje. Nevroplastika.

Po “abrahamu” je že nekako čas za vzpostavitev neke skladnosti v življenju, ma ne?

Psihopatski trol zguba balkanac je spet obupan in se je zateklo na mon po pozornost.

Odgovor na objavo uporabnika
iDESI , 24.05.2025 ob 22:11

Mah kje, povsem benigna zadeva. Avtoimunski odzivi telesa so značilna posledica tega, da je simpatikus stalno na obratih. Počasi bo izzvenelo. Te stvari ne gredo čez noč.

V bistvu nekako ponovno odkrivam sebe. In temu primerno je tudi počutje. Posttravmatsko obdobje je kot motoriziranje. Vzponi in spusti, ovinki, tudi nepregledni, predvidevanje in tudi kaka praska se najde.

Pod črto je pa nekako toplo, ganljivo. Vsi ti občutki, vsa ta potlačena hrepenenja… opazovanje in prečiščevanje. Počasi se spet počutim prizemljeno in z nogami trdno na tleh. Megla v glavi se je večinoma razkadila in bolj jasno vidim, kaj se dogaja, pa najsi bo zunaj ali navznoter. Velika zahvala gre tudi moji partnerki, ki mi je obudila vero v to, da je človek lahko človeku človek in da sta si dva lahko tudi v vzajemno oporo. Lahko je gojiti ljubezen v všečnostih in v dobrem. Lomi se na soočenju z realnostjo. In tu se učiva skupaj novih vzorcev in pridobivava drugačne izkušnje. Nevroplastika.

Po “abrahamu” je že nekako čas za vzpostavitev neke skladnosti v življenju, ma ne?

Sorry, Desi, to sam sebi nekaj pišeš in leporečiš. Pišeš, kar nisi, kako se želiš videti samega sebe in kako si želiš, da bi te drugi videli – kot nekega globoko čutečega in senzibilnega poeta, kar nikoli nisi bil. Drugače pa popolna neiskrenosti in odrezanost od čustev, nesposoben “afekta”, anhedoničnost, nobene živosti,  kot da bi bil “zamrznjen” ali pa zombi iz mrtvašnice. 

Hvala za dopolnitev. Zamrznjenost je kar prava beseda, ja. Bravo. Tokrat si zadel žebljico na glavico.