juhu
Moj mili in dragi zajček,
verjemi, da ni vse tako črno, kot trenutno izgleda! Danes je še polunični vpliv, jaz pa poslužujem tega foruma, da potolažim tvoje ranjeno srce in trpečo dušo. Srečna sem, ker sei našla tu gori prijatleje, s katerimi lahko debatiraš. Srečna sem, ker imaš prijatelja SEBOTA, s katerim se tako neobremenjeno lahko šališ, ne da bi bilo kdo lahko to šalo napačno razumeli in si jo napačno tolmačil. Zato bi Sebota enkrat rada v živo spoznala, da mu stisnem roko, ker si vzame čas s teboj neobvezno pokramljati in se pošaliti, ko si ostali izmed nas težkovzamemo teh nekaj minut. Vsi, ki te dobro poznamo, točno vemo, da potrebuješ le smeh in dobro voljo, da lahko greš iz ponedeljka v torek, iz torka v sredo, iz srede v četrtek, iz četrtka v petek in da ostajata sobota in nedelja dneva, ki za ostale pomenijo počitek, oddih, zate pa tudi še kaj drugega. Zato sem prepričana, da vsi, ki te prebiramo, razumemo tvojo željo po šali, dobri volji in razposajenosti in zato sem zate, zajček moj mili, iskreno vesela, saj me kdaj pa kdaj prav malo teži, ker se ti v trenutni situaciji ne morem večkrat oglasiti in ti replicirati.
Dragi Seba, tebi pa še enkrat hvala za to, ker tolažiš našega zajčka.
Zdaj odhajam v planine, v moje lepe domače golce in se vam od tam oglasim, ker bom ziher imela več časa.
Čauči.
Vem, Seba, da če me bo želel kdo razumeti in če
me bo kdo razumel, da me boš ti. Vem in čutim !
Zato sem ti neizmerno hvaležna …
In, hvala ti, ker si tukaj, med nami in ker znaš prisluhniti neizrečenemu, ker znaš potegniti z dvema besedama to, za kar se moram jaz truditi čez celo stran. V končni fazi pa vemo vsi, kako smo drug drugemu v oporo, kako samo kdaj drug drugemu potrebni,
pa si ob tem nihče ne želi drugega (če se “neumno” izrazim …… virtualne privlačnosti, virtualne ljubezni, virtualne zajebancije …etc.etc.etc.), kot tople besede ali dveh, rahle šale, smeha, pozabe tiste tegobe, ki nas v službi za mizo trenutno tako poihtini, da bi bili sposobni ubijati …… ampak ne, ker vemo, da bomo odprli Tjavendan in nekomu, ki ga poznamo, podarili nasmeh, dobro voljo, lepe želje za tisti dan, smeh in zajebancijo ….. in v hipu nas mine jeza na tistega ob naši mizi, ki stalno nekaj hoče od nas, ki stalno nekaj želi od nas, ki stalno nekaj išče, ki stalno nekaj godrnja, mi pa smo se mu “dolžni” nasmehniti z najmilejšim nasmehom, ponuditi najboljše usluge, izreči najlepše besede ……….. vse lepo pa, kar je v nas, raje namenimo osebi, ki si tega zasluži, ki tega nima vsak dan, vsak hip, vsako sekundo …. osebi, ki ni lačna le kruha in mleka, ampak lepote komuniciranja ……. čisto preposto ….. lepote bivanjskega komuniciranja!! Prav zato, dragi SEBA, prav zato sem ti hvaležna. Ne potrebuješ ničesar drugega, kot samo kratek stavek, krakto repliko, magari v obliki “oklepajčkov”, pa smo to, kar želimo biti: veseli in zadovoljni, ker smo veseli in zadovoljni mi in ker želimo, da je vesel in zadovoljen poleg nas še človek, do katerega nam je stalo.
Naše družine, naši partnerji, naši otroci doma so veseli, ker nas imajo. In mi smo veseli, ker imamo njih. In veseli smo, ker znamo in smo poleg sebe in njih pripraviti do dobrega razpoloženja, do gledanja na svet in na življenje s pozitivne plati še koga drugega in če je to še oseba, do katere nam je kot do najiskrenejšega prijatelja veliko stalo in nam veliko pomeni, je to to, česar si želimo in zaradi česar smo kdaj pa kdaj malce popolnejši !
Seba, hvala! Ganjena sem tudi jaz: ne da te ne bi prebirala, o, ne, ne, niti najmanj, le časa za replciranje mi zmanjkuje in tega presneto pogrešam. A pride, zagotovo pride ……..