Julija beremo
Zajčja ograja – Doris Pilkington
Resnična zgodba od “tam spodaj”, kako se tri deklice peš podajo na dolgo dolgo in zahtevno pot domov, potem ko pobegnejo iz neke vrste mladinskega doma, kamor jih vtaknejo avstralske oblasti, misleč, da je to zanje bolje od domačega okolja v krogu družine. Na začetku se malce vleče, meni ni bilo čisto jasno, zakaj vsa predzgodba, ampak ima nek smisel, ko se zgodba dejansko začne. Žal pa je zelo opazno, da ni bilo denarja ali volje za lektorja. Pa tako privlačne knjige na pogled ima založba Eno, ampak bi jim svetovala, da ga nekaj preusmerijo še v lektoriranje. Po knjigi je bil posnet tudi film, vreden ogleda.
http://www.bukla.si/?action=books&book_id=710
Brian Selznick: Dežela čudes
Mladinsko delo. Knjiga je vsekakor nekaj posebnega – zunanjost je nadvse privlačna, notranjost pa popestri ogromno število ilustracij oz. bolje rečeno zgodba v sliki, ki teče vzporedno z zgodbo v besedi, dokler se na koncu ne zlijeta. Zgodba je dovolj zanimiva, slog pa nič posebnega, dokaj povprečen, nekako “scenaričen”. Verjamem, da je za mlade bralce knjiga zanimiva in posebna, zato jo priporočam. Tudi jezikovno (prevod, lektura) zelo dodelana, izpostavila bi le neobstoječi glagol “usuvati” kot napačno obliko nedovršnika za usuti; pravilna je usipati (knjige so se torej usipale s polic).
Knjiga je nekaj posebnega, ker je neberljiva.
Jo Nesbø:
– Pentagram
– Odrešenik
– Leopard
Kaj naj rečem? Nesbø me je preprosto zasvojil. Tako dobrih kriminalk zlepa ne najdeš. In njegov slog pisanja mi je res všeč. Sicer je te tri knjige prevajala druga prevajalka, a se niti ni poznalo. Prav rada bi brala original, če bi seveda znala norveško. Me zanima razlika (če je) v prevodu.
Je pa res, da je v Leopardu nekaj bolj “lovskih” dogodkov, ki jih druge knjige nimajo. Pozor: možen spojler. Da si v eni zgodbi večkrat že zagotovo mrtev in se rešiš in še koga zraven – no, ja…. A to ne spremeni dejstva, da je zgodba odlična.
Manjkata mi še 2 njegovi knjigi, ki sta prevedeni v slovenščino. Že grem na lov za njima.
Fredrik Rackman: Mož z imenom Owe
Še en skandinavec. Odlična zgodba. Pravzaprav preprosta, a topla, polna ljubezni in življenjskih resnic o medčloveških odnosih. Zgodba o starem godrnjaču, ki kljub vsemu odkrije, da so ljudje načeloma dobri in vredni njegove pozornosti.
Priporočam v branje vsakomur. Saj je kot učbenik življenja. Prima
Sicer je že avgust, ampak že julija sem brala – in še vedno berem – 2. dan Kraljemorčeve kronike: Modrijanov strah (P. Rothfuss). Na platnicah Martin bahavo pravi, da je knjigo prebral v enem dnevu. Res me zanima, kako. Fotobranje? Je avtist? Knjiga ima okoli 1200 strani. V enem dnevu? Dolg dan je bil to …
In tudi če bi bilo res, bi bilo velika škoda (kar je sploh razlog, da to omenjam). Kot Ime vetra tudi Modrijanov strah omogoča počasno branje, polno užitkov, vmesnih premislekov, brez ihtavega hlastanja, kdaj se bo že zgodilo (bodisi nekaj mesenega bodisi nekaj krvavega, kot radi to počnejo plažni romani in kriminalke). Rothfuss ima v svojem žanru resnično izjemen slog, poleg tega piše o (Z)F-zadevah z “realističnega” vidika, tako prepričljivo, obenem pa nekako mimogrede, ne da bi bilo samo sebi namen, da zlahka verjameš, da je vse to mogoče. Svoje pridajo še občasne pesmi(ce) in zgodbe, bajke itd. Rothfuss je definitivno Pisatelj, ker zna tudi o “ničemer” tako krasno pripovedovati, da bereš z nemotenim užitkom.
Knjiga, ki jo je treba imeti (ne izposoditi si je).
Sicer je že avgust, ampak že julija sem brala – in še vedno berem – 2. dan Kraljemorčeve kronike: Modrijanov strah (P. Rothfuss). Na platnicah Martin bahavo pravi, da je knjigo prebral v enem dnevu. Res me zanima, kako. Fotobranje? Je avtist? Knjiga ima okoli 1200 strani. V enem dnevu? Dolg dan je bil to …
In tudi če bi bilo res, bi bilo velika škoda (kar je sploh razlog, da to omenjam). Kot Ime vetra tudi Modrijanov strah omogoča počasno branje, polno užitkov, vmesnih premislekov, brez ihtavega hlastanja, kdaj se bo že zgodilo (bodisi nekaj mesenega bodisi nekaj krvavega, kot radi to počnejo plažni romani in kriminalke). Rothfuss ima v svojem žanru resnično izjemen slog, poleg tega piše o (Z)F-zadevah z “realističnega” vidika, tako prepričljivo, obenem pa nekako mimogrede, ne da bi bilo samo sebi namen, da zlahka verjameš, da je vse to mogoče. Svoje pridajo še občasne pesmi(ce) in zgodbe, bajke itd. Rothfuss je definitivno Pisatelj, ker zna tudi o “ničemer” tako krasno pripovedovati, da bereš z nemotenim užitkom.
Knjiga, ki jo je treba imeti (ne izposoditi si je).
